Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo, da sef ne spada v zapuščino, še opozarja, da je sef last banke in je zato lahko sporno le to, kdo je lastnik stvari, ki se v njem nahajajo. Ker stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z njim tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, bo moral dedič, če bo vložil tožbo, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek po pokojni A. A. prekinilo (I. točka izreka). Dediča B. A. je napotilo na pravdo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa zoper sodedinjo C. C. vloži tožbo zaradi ugotovitve: 1. da v zapuščino ne spada solastniški delež do 1/2 parc. št. 482/5 in 478/22, obe k. o. X; sef pri D., d. d., št. pogodbe ..., odprt v poslovalnici ..., in denarna sredstva na računu pri E., d. d., št. računa ...; 2. da je dedinja C. C. prejela od zapustnice darili v obliki denarnih sredstev v višini 25.000 EUR za nakup stanovanja in 3.700 EUR za popravilo vozila, ki se upoštevata pri izračunu čiste vrednosti zapuščine in se ji vračunata v dedni delež ter 3. da je dedinja dedno nevredna (II. točka izreka). Dediča pa je napotilo na pravdo, da zoper sodediča B. A. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da je prejel darilo v obliki brezplačnega bivanja v stanovanju zapustnice v vrednosti 475.000 EUR, ki se upošteva pri izračunu čiste vrednosti zapuščine in se mu vračuna v dedni delež (III. in IV. točka izreka). Dediča je opozorilo, da bo, če tožbe ne bosta vložila, nadaljevalo zapuščinski postopek in ga zaključilo ne glede na trditve, glede katerih sta napotena na pravdo (V. točka izreka).

2.Pritožbo vlaga dedič B. A. Izpodbija odločitev v II. točki izreka, posledično pa tudi odločitev v I., IV. in V. točki, torej glede napotitve, ki se nanaša nanj. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sklep v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da je njegova napotitev na pravdo preuranjena, ker bi moralo sodišče razpisati zapuščinsko obravnavo in ugotoviti, ali spor sploh obstoji. Izpodbijani sklep zanj predstavlja presenečenje, saj je bil prepričan, da bo sodišče opravilo še dodatne poizvedbe. V okviru materialno procesnega vodstva bi moralo pozvati oba dediča na predložitev dokazil za svoje navedbe in ju spodbuditi k dopolnitvi trditev.

Odločitev glede napotitve na pravdo, ki se nanaša na 1/2 dveh nepremičnin in odločitev glede napotitve sodedinje, ki se nanaša na zatrjevano darilo v obliki brezplačnega bivanja v nepremičnini zapustnice, se izključujeta. Ker ima dedič na polovičnem deležu nepremičnin lastninsko pravico in ta del ne sodi v zapuščino, je neutemeljena tožba sodedinje za ugotovitev, da je od zapustnice prejel darilo v obliki brezplačnega bivanja.

Glede napotitve, ki se nanaša na sef, je dedič predložil določene dokaze o tem, da je sef njegov in zato ne sodi v zapuščino. Njegova pravica je verjetnejša od pravice sodedinje, zato bi morala biti ona napotena na pravdo. Sodišče bi moralo v zvezi s tem zaslišati oba dediča in predlagane priče. Šele potem bi lahko presodilo, čigava pravica je manj verjetna. Pritožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2023 predlagal, da sodišče v banki poizve, kdo je odprl sef itd. Odgovor banke je nepopoln, saj je dedič na naroku 1. 3. 2023 predlagal še opravo poizvedb pri banki o tem, če kdaj in zakaj je zapustnica opravljala vpogled v račune oziroma v sef. Vsekakor pa bi moralo sodišče upoštevati, da iz odgovora banke izhaja, da je imel sam dostop do sefa, kar potrjuje, da je njegova pravica bolj verjetna.

Odločitev o napotitvi na pravdo glede denarnih sredstev na bančnem računu je neobrazložena, saj ni jasno, zakaj sodišče šteje, da je pravica dediča manj verjetna. Ugotovitve v 12. in 19. točki obrazložitve so v medsebojnem nasprotju, saj na eni strani ugotavlja, da je zapustnica na sporni bančni račun prejemala pokojnino, na drugi strani pa, da je dedič zanjo skrbel tudi tako, da je plačeval oskrbnino v domu starejših občanov, operacije, zdravstvene pripomočke, zdravstvene storitve, zdravila in drugo. Pritožnik je v vlogi s 13. 1. 2023 predlagal, da sodišče pridobi bančne izpiske, iz katerih bo razvidno, da je zapustnica na račun prejemala pokojnino in da jo je zadnjič dvignila septembra 2018. Na računu drugače ne bi bilo toliko privarčevanih sredstev. O skrbi za zapustnico in plačevanju vseh njenih stroškov bi lahko izpovedala tudi priča F. F.

Nelogičen je zaključek sodišča, da mora dedič v pravdi dokazovati dedno nevrednost sodedinje, ob tem ko sodišče ugotavlja, da je bil on tisti, ki je skrbel za zapustnico. Sodišče bi moralo pozvati dediča, da poda dodatne navedbe in dokaze glede dedne nevrednosti sodedinje. Materialno pravno napačno je stališče sodišča, da 43. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) vsebuje navodilo, koga se napoti na pravdo za ugotovitev dedne nevrednosti.

3.Dedinja C. C. na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zapuščinsko sodišče mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, in če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (210. in 212. člen ZD). Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

6.Ugotovitev, da je med dedičema spor o tem, kaj spada v zapuščino, nadalje spor o obstoju dedne pravice C. C. ter spor o darilih, je pravilna. O tem glede na podatke spisa ni mogoče dvomiti. Prekinitev zapuščinskega postopka in posledična napotitev na pravdo je zato pravilna. Zapuščinsko sodišče dedičev pred prekinitvijo postopka tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva pozivati, da ponudita še dodatne trditve in dokazne predloge. Zapuščinski postopek namreč ni pravda, zapuščinsko sodišče pa dejstev, ki so sporna, samo niti ne sme ugotavljati. Za presojo, katera pravica je bolj oziroma manj verjetna, to, kar je zapuščinsko sodišče storilo, zadošča (poleg poizvedb pri dveh bankah sta bila izvedena še dva naroka ter izmenjane vloge med dedičema).

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je njegov preizkus mogoč. Razlogi si tudi ne nasprotujejo.

8.Dedna nevrednost (in posledično neobstoj dedne pravice) dediča je izjema od splošnega pravila, da ima dedno sposobnost. ZD v 126. členu res ne vsebuje pravila, kdo mora dokazovati razloge za dedno nevrednost, a je odločitev zapuščinskega sodišča vseeno pravilna. Ko gre za zatrjevanje dedne nevrednosti po 4. točki 126. člena ZD1 (ki jo je treba razlagati restriktivno), lahko nevrednost uveljavlja le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne deduje.2 Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.3, 4 V konkretnem primeru je to pritožnik. Drugačna odločitev bi bila nepravilna tudi zato, ker negativnega dejstva, da ne obstajajo razlogi za dedno nevrednost, ni mogoče dokazovati. Vse, kar pritožnik navaja in predlaga v pritožbi, bo predmet presoje v pravdi, če bo tožbo vložil.

9.Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je zapustnica zemljiškoknjižna lastnica parcele 482/5 in 478/22, obe k. o. X. Ker se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi (11. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), je pritožnik, ki trdi drugače, to dolžan dokazati. Pravico dediča (da je solastnik nepremičnin in da njemu pripadajoč delež ne spada v zapuščino) je zato zapuščinsko sodišče pravilno štelo za manj verjetno in njega napotilo na pravdo. Zatrjevana medsebojna povezanost/odvisnost odločitve o zahtevku glede darila v obliki brezplačnega bivanja v nepremičnini ter odločitve o zahtevku, da del nepremičnin ne sodi v zapuščino, ker naj bi bil ta del last dediča, nima vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. O (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov bo odločeno v pravdi, če bosta dediča vložila tožbi.

10.Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi napotitev, ki se nanaša na denarna sredstva na bančnem računu in na vsebino bančnega sefa. Glede na pridobljene podatke, iz katerih izhaja, da je bila zapustnica ob smrti imetnica tako spornega bančnega računa kot sefa, je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da je dedičeva pravica manj verjetna in je na pravdo napotilo njega. Taka odločitev je skladna tudi z ustaljeno sodno prakso, ki se pri tem opira na domnevo, da denarna sredstva ali vsebina sefa pripadajo imetniku računa oziroma sefa5 in za verjetnejšo šteje (praviloma) pravico tistega, na čigar bančnem računu so denarna sredstva in na čigar ime je odprt sef.

11.Dejstvo, da je bil pritožnik pooblaščen za dostop do sefa, ne zadošča za sklep, da je vse, kar je v njem, njegovo premoženje. To bo moral zato dokazati v pravdi, ni pa temu namenjen zapuščinski postopek. Zato zapuščinsko sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih je pritožnik predlagal in jih izpostavlja v pritožbi. Tudi trditev dediča, da je za zapustnico v celoti skrbel (plačeval tako oskrbnino za njeno nastanitev v domu za starejše kot vse potrebne stroške in zato slednja ni porabila svojih sredstev na računu), tudi če je resnična, ne omogoča zaključka, da so sredstva na računu zapustnice njegova in je zato sodedinja tista, ki bi morala biti napotena na pravdo. Dedič je upoštevajoč te trditve zgolj imetnik denarne terjatve. Odločitev, da je on tisti, ki mora vložiti tožbo, je zato tudi v tem delu pravilna. Kot je že bilo pojasnjeno, je izvedba dokaznega postopka v zvezi s spornimi vprašanji naloga sodišča, pred katerim bo tekel pravdni postopek, in ne zapuščinskega sodišča. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je zapuščinsko sodišče kršilo pritožnikovo pravico do izjave, ker ni zaslišalo dedičev. Ta dokaz bo v pravdnem postopku del dokaznega gradiva, ki bo pritožnikovo tezo, da so denarna sredstva in vsebina sefa njegova last, lahko potrdil ali pa ovrgel.

12.Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo, da sef ne spada v zapuščino, še opozarja, da je sef last banke in je zato lahko sporno le to, kdo je lastnik stvari, ki se v njem nahajajo. Ker stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z njim tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, bo moral dedič, če bo vložil tožbo, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

13.Odločitve o napotitvi, ki se nanaša na darili, ki naj bi ju od zapustnice prejela sodedinja, pritožnik vsebinsko ne izpodbija, uradni materialnopravni preizkus pa ni pokazal nepravilnosti.

14.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti materialnopravnih in procesnih kršitev, na katere v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo.

15.Pritožnik do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Ne zgolj zato, ker je bil s pritožbo neuspešen, ampak tudi zato, ker po prvem odstavku 174. člena ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

-------------------------------

1Dedno nevreden je, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.

2Dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, str. 49, ČZ Uradni list RS , 1991

3Glej odločbe VSL I Cp 2770/2011, I Cp 4883/2010, I Cp 2975/2009 in druge.

4Trditev dediča in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dedič skrbel za zapustnico s plačevanjem oskrbnine, še ne utemeljujeta obstoja vseh zakonskih znakov dedne nevrednosti sodedinje.

5Primerjaj: sklepe VSL I Cp 769/2022, III Cp 535/2024, II Cp 2839/2017, I Cp 1087/2012.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 43, 126, 126-4, 210, 212, 213, 213/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 11 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.