Jedro

Sodišče prve stopnje sicer o tem, da se sprememba tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke dopusti, ni izdalo posebnega sklepa, vendar s tem ni zagrešilo bistveno kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Zgolj dejstvo, da je bil na tožnikovem delovnem mestu pred tožnikom zaposlen drugi delavec za nedoločen čas, še ne zadošča za zaključek, da tožena stranka s tožnikom ne bi smela skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da se takšna pogodba šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je delovno razmerje tožnika sklenjeno za določen čas od 4. 6. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, s tem, da se mu za čas od 1. 1. 2009 dalje vroči v podpis pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja ter se mu za čas od 1. 1. 2009 dalje obračunajo in izplačajo pripadajoče plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal oziroma nadomestila plače za čas bolniškega staleža, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, do plačila ter se mu vpiše v delovno knjižico kot delovna doba obdobje, ko ni delal in se odvedejo tudi vsi ustrezni prispevki in davščine iz izplačanih plač, dolžna pa mu je priznati vse ostale pravice iz dela in po delu, v 8. dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka); da je tožena stranka tožniku izplačati solidarnostno pomoč v višini 557,51 EUR (petstosedeminsedemdeset eurov 51/100) neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več (razliko do 1.458,23 EUR) pa je zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna izplačati prikrajšanje pri plači v višini 330,65 EUR neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 55,09 EUR neto od 18. 9. 2008 dalje do plačila, 61,69 EUR neto od 18. 10. 2008 dalje do plačila, 74,53 EUR neto od 18. 11. 2008 dalje do plačila, 64,81 EUR neto od 18. 12. 2008 dalje do plačila in 74,53 EUR neto od 18. 1. 2009 dalje do plačila, po predhodnem odvodu prispevkov in davkov v bruto znesku v višini 424,49 EUR, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe in znesek v višini 470,60 EUR neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 253,49 EUR (dvestotriinpedeset eurov 49/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper 1. in 4. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka, in sicer 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma v razširjenem delu zavrže in naloži plačilo stroškov tožniku, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je bilo delovno razmerje s tožnikom sklenjeno za določen čas z dvema zaporednima pogodbama o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec zunanjih površin – pleskar“ zaradi povečanega obsega dela pri toženi stranki, pri tem pa je bil opis dela „vzdrževanje in pleskanje zunanjih in notranjih površin na športnih objektih“ in določen kraj opravljanja dela oziroma objekt „L.“. Z obnovo L. je tožena stranka zaključila v zadnji polovici leta 2008 in je objekt popolnoma nov ter ni potrebno izvajati toliko pleskarskih in vzdrževalnih del, zaradi česar le občasno najema zunanje izvajalce za to delo. Tega dejstva, da bo objekt zaključen v določenem času, se je tožena stranka zavedala ob sklenitvi pogodbe s tožnikom in je zato tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj so za to obstajali pogoji ob sklenitvi. V preteklih 20-ih letih je bil L. dotrajan in star objekt, katerega je bilo potrebno vzdrževati in pleskati, novega pa ni potrebno, saj za večino del obstoji garancija izvajalcev. Tožnik je bil od 9. 6. 2008 dalje v bolniškem staležu in tožena stranka ni namesto njega sklenila delovnega razmerja z nobenim delavcem, kar dodatno kaže na to, da delo ni bilo trajno potrebno. Sodelavec tožnika, M.V., je na zaslišanju izpovedal, da je sam delal kot vzdrževalec in je občasno pomagal tožniku, ki je opravljal izključno pleskarska dela. Tudi on je bil zaposlen za določen čas, kolikor je bila potreba po njegovem delu. Potrdil je še, da je tožnik delal na objektu L.. Iz zaslišanja M.M. izhaja, da so namesto tožnika angažirali zunanje izvajalce za pleskarska dela, kar je poslovna odločitev tožene stranke, ki jo posledica tega, da o kadrovanju odloča Mestna občina ..., katera je večinski lastnik tožene stranke in iz razloga, ker je to ceneje. Za vzdrževanje zunanjih in notranjih površin so pri toženi stranki zaposleni štirje delavci za nedoločen čas, pleskarja za nedoločen čas nimajo zaposlenega in ga niso imeli. Tudi sam tožnik je povedal, da je opravljal pleskarska dela na objektih v L., to je L. in T., ki so po splošno znanem in povedanem sedaj novi objekt L.. Nadalje navaja, da je podana kršitev v zvezi z razširitvijo tožbenega zahtevka na obravnavi dne 25. 3. 2009. Tožena stranka je že takoj na glavni obravnavi nasprotovala razširitvi tožbenega zahtevka in ugovarjala prekluzijo, saj zahtevek glasi na izplačilo plač, kot če bi delal, pri čemer izhaja iz podatkov v spisu in navedb tožnika, da je bil ta v bolniškem staležu od 9. 6. 2008. V danem primeru je šlo za spremembo tožbo, za katero bi bila potrebna privolitev tožene stranke, katera pa ni bila podana, saj je odločno nasprotovala spremembi. Sodišče tudi ni sprejelo sklepa o tem, da se sprememba tožbe dovoli, niti ni bil določen rok, v katerem naj bi tožena stranka na spremenjeno tožbo odgovorila. Prav tako ni bil izdan pisni odpravek sklepa, da se sprememba tožbe dovoli, glede na to, da tak sklep ni bil sprejet na glavni obravnavi. Iz odločitve tudi ni mogoče razbrati, na kakšen način je sodišče odmerilo stroške tožniku, saj na primer po tar. št. 3100 zneska 193,70 EUR ni mogoče povezati z nobenim zneskom iz tabele v prilogi tarife, vrednost spora pa je določil tožnik sam. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede obnove L. navaja, da je s temi navedbami tožena stranka prekludirana. Tudi sicer pa te navedbe niso točne in ne ustrezajo dejanskemu stanju. Tožena stranka očitno zamolči dejstvo, da je bila leta 2008 dograjena nova tribuna, medtem ko stari del še vedno ni obnovljen. Pod staro tribuno so garderobe in telovadnice, ki jih pretežno uporabljajo nogometaši in različna športna družba, še nižje je ena etaža garderob, ki jih uporabljajo mariborski nogometaši in gostujoča moštva, vmes pa je pokrito igrišče in na drugi strani garderobe za igralce rokometa, odbojke. Tožnik je opravljal delo v polnem delovnem času, nadomestil pa je sodelavca, ki se je upokojil in je bil zaposlen za nedoločen čas. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je delo tožnika imelo začasni značaj v povečanem obsegu dela. Potrebno je tudi upoštevati, da je tožnik na delu ostal tudi po poteku prvotne pogodbe, tožena stranka mu nove pogodbe ni vročila v podpis pravočasno, kar pomeni, da je tožniku tudi iz tega razloga prešlo delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas. Nadalje navaja, da je bil dodatni zahtevek tožnika, ki je odškodninske narave in v bistvu posledica prvotno postavljenega zahtevka, postavljen na prvem naroku za glavno obravnavo. Pooblaščenec tožnika je sicer ugovarjal prekluzijo, ni pa izrecno navajal, da nasprotuje spremembi tožbe, v kolikor je smatral, da gre za spremembo tožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe (1. in 4. odstavek izreka) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, in sicer 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, iz razloga, ker ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 6. 2007 kot ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 1. 2008 ni obstajal zakoniti razlog, to je začasno povečan obseg dela, saj je bilo njegovo delo pri toženi stranki trajne narave. V tožbi je tožbeni zahtevek opredelil s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 4. 7. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in nadalje z zahtevkom na reintegracijo in reparacijo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka v zvezi z razširitvijo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 25. 3. 2009. Navaja, da je šlo v danem primeru za spremembo tožbe, za katero bi bila potrebna njena privolitev, ki ni bila podana, saj je na glavni obravnavi spremembi tožbenega zahtevka odločno nasprotovala. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo sklepa o tem, da se sprememba dovoli niti ni o dovolitvi spremembe izdalo pisnega odpravka. Prav tako ji tudi ni dalo roka za pripravo na spremenjeno tožbo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 25. 3. 2009 tožbeni zahtevek v delu, kjer je uveljavljal ugotovitev, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 4. 7. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, dopolnil z zahtevkom na reintegracijo in reparacijo. V 1. odstavku 184. člena ZPP je določeno, da lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Po 2. odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Res sicer je, da tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, vendar to še ne pomeni, da sodišče spremembe ne bi smelo dovoliti, nasprotno, iz 1. odstavka 185. člena ZPP izhaja, da sodišče dovoli spremembo tožbe tudi kadar toženec tej spremembi nasprotuje, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Ni dvoma, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo, čeprav o tem ni sprejelo posebnega (procesnega) sklepa. Ta pomanjkljivost pa ni takšne narave, da bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijano sodbe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo niti dejstvo, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo čas, da bi se pripravila na obravnavanje po spremenjeni tožbi, kot to določa določilo 5. odstavka 185. člena ZPP, zaradi česar tudi v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 25. 3. 2009 sicer res izhaja, da je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala, ni pa zahtevala dodatnega roka za pripravo na obravnavanje po spremenjeni tožbi.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine priložene v spisu s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika in direktorice M.M. kot stranke ter prič A.G., K.D., M.V. in M.W., je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 4. 6. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in je posledično ugodilo tudi zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izkazala, da je ob sklepanju pogodb o zaposlitvi obstajal zakoniti razlog, to je začasno povečan obseg dela na delovnem mestu „vzdrževalec zunanjih in notranjih površin – pleskar“, zaradi česar je delovno razmerje za določen čas od 4. 6. 2007 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki, trajne narave, sprejelo na podlagi ugotovitve, da je potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ga je opravljal tožnik, nastala zaradi upokojitve K.D., ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, več kot 20 let, pri čemer je bilo njegovo delo pretežno pleskarsko, tako kot tožnikovo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključek o trajni naravi tožnikovega dela pri toženi stranki sprejelo najmanj preuranjeno. Zgolj na podlagi ugotovitve, da je bil na tožnikovem delovnem mestu predhodno zaposlen delavec za nedoločen čas, ki je sicer opravljal pretežno pleskarska dela, tako kot tožnik, še ni mogoče sprejeti zaključka, da je tožnikovo delo iz navedenega razloga trajne narave.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZDR) določa v 1. odstavku 52. člena, v katerih primerih je mogoče zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot izjemo od pravila, da se sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR je kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določen tudi začasno povečan obseg dela. V kolikor pa je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se v skladu z določbo 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (transformacija).

Dokazno breme, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakoniti razlog, nosi delodajalec. Le-ta mora v postopku dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, saj v nasprotnem primeru nastopi presumpcija, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tudi v nadaljnjem postopku zatrjevala, da je s tožnikom sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas zaradi začasne potrebe po njegovem delu, saj je bil v času, ko je tožnik podpisal ti dve pogodbi izgrajevan L.. Tožnik je bil v delovno razmerje sprejet začasno, do dokončanja del na teh objektih. Po izgradnji pa je potreba po njegovem delu odpadla. Navajala je tudi, da je tožena stranka pri odločanju glede del na področju L. vezana na odločitve Mestne občine ..., ki je 90 % lastnik in financer L.. Toženi stranki je s strani občine dovoljeno zaposlovanje največ 12 delavcev, za katere občina zagotavlja sredstva in mora vsako zaposlitev nadaljnjih delavcev odobriti. Zaslišana, M.M., direktorica tožene stranke, je med drugim izpovedala, da je tožena stranka v 90% lastni mestne občine, številno zaposlenih se določa na mestni občini ter da je za nedoločen čas zaposlenih 12 delavcev, lahko pa sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar so storili v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke, da je potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ga je opravljal tožnik, nastala zaradi upokojitve K.D., ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, zaključilo, da je delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki trajne narave, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ne verjame navedbam tožene stranke, ki je zatrjevala nasprotno. Okoliščine v zvezi z izgradnjo L. so namreč pomembne za presojo, ali je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki na delovnem mestu „vzdrževalec zunanjih in notranjih površin – pleskar“, kot izhaja iz obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas, začasne narave oziroma ali je bilo potrebno zaradi začasno povečanega obsega dela. Iz obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so predložene v spisni dokumentaciji, v zvezi s krajem opravljanja dela tudi izhaja, da bo tožnik opravljal delo na območju L.. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da manjka tudi dokazna ocena direktorice M.M., ki je izpovedala, da je tožena stranka pri odločitvah glede zaposlovanja vezana na odločitve Mestne občine .... V tem delu torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Glede na navedeno je ugotoviti, da izpodbijane sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje presojalo, ali je v času sklenitve obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas obstajal zakonit razlog, to je začasno povečan obseg dela, ni mogoče preizkusiti, ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to določa 354. člen ZPP.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev pravil postopka, pri čemer se bo moralo v zvezi s presojo obstoja zakonitega razloga za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in toženo stranko opredeliti tudi do navedb tožene stranke predvsem v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami glede začasno povečanega obsega dela zaradi izgradnje Ljudskega vrta, kot razloga za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi. Dokazno bo moralo oceniti zlasti zaslišanje direktorice tožene stranke in jo po potrebi za razjasnitev odločilnih dejstev tudi ponovno zaslišati. Nato bo o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da tožnik v delu tožbenega zahtevka, kjer uveljavlja, da se mu za čas od 1. 1. 2009 dalje vroči v podpis pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, uveljavlja sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, za naložitev sklenitve le-te toženi stranki pa v ZDR ni pravne podlage. ZDR namreč izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi, kot je to določeno v 1. odstavku 4. člena ZDR in v 22. členu ZDR. Tudi sicer pa že tožnik v tožbi pravilno postavlja zahtevek na ugotovitev, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 4. 6. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar tudi ni mogoče uveljavljati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ugotoviti je tudi, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 9. 6. 2008 do 31. 12. 2008, kar pomeni, da za ta čas lahko uveljavlja le nadomestilo plače in ne celotne plače, kot to postavlja tožnik (kot če bi delal).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.