Jedro

1. Odpravnina po 2. odstavku 112. člne ZDR je specifična, z zakonom določena odškodnina, ki delavcu pripada ob pogojih iz 1. odstavka 112. člena ZDR (izredna odpoved PZ delavca po predhodnem opominu delodajalca na izpolnjevanje obveznosti in pisnem obvestilu inšpektorju za delo), zato je zmotno stališče, da bi moral delavec dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ.

2. Komisija za razlago KP gostinstva in turizma Slovenije je presegla svoja pooblastila s tem, ko je sprejela razlago, da se tudi po uveljavitvi novega ZDR-2002 uporabljajo določbe KP glede višine odpravnine v primeru odpovedi PZ iz razlogov na strani delodajalca. Čeprav KP delavcu lahko zagotavlja več pravic kot zakon (2. odstavek 7. člena ZDR), instituta odpravnine v primeru prenehanja potreb po delu delavca po ZDR/90 ni mogoče prenesti v nova pogodbena delovna razmerja. Stranki kolektivne pgodbe se lahko dogovorita za več pravic, kot jih delavcu priznava novi ZDR, a bi to morale storiti po sprejetju novega ZDR, ne more pa tega storiti komisija za razlago KP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se - v 1. tč. izreka odpravnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža z zneska 3,381.529,60 SIT na 2,254.352,96 SIT in da se zavrne zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v znesku 1,127.176,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.12.2003 do plačila, - v 3. tč. izreka stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 325.314,00 SIT na

143.030,63 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 51.597,45 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 3,381.529,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.11.2003 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 3,498.202,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1,060.061,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

3.11.2003 dalje do plačila, vse pod pogoji prisilne poravnave po pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 83/2003 z dne 26.5.2004 (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 325.314,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2004 ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. tč.

izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je ustavilo postopek iz naslova vtoževanih plač v bruto znesku 848.049,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plač od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec.

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da začetek postopka prisilne poravnave nima vpliva na izplačevanje plač. Tožnik je po začetku postopka prisilne poravnave zahteval izplačilo plač, ki so zapadle pred prisilno poravnavo. Na dan, ko je tožnik toženo stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti, tožena stranka zaradi pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave zahtevku ni mogla ugoditi, saj ni smela izplačati zaostalih plač.

Z začetkom postopka prisilne poravnave nad dolžnikom nastopijo določene posledice in sicer sta tako pravna kot poslovna sposobnost dolžnika omejeni. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da gre za plače pred začetkom postopka prisilne poravnave in je zadevo obravnavalo, kot da bi tožena stranka zamujala z izplačilom plač, ki so zapadle med postopkom prisilne poravnave.

Tožnik je neizplačane plače najprej prijavil v postopku prisilne poravnave, nato pa do dva meseca kasneje iz istega razloga podal še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tako zlorabil institut 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02), saj ni imel pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je namen prisilne poravnave odprava insolventnosti in prezadolženosti dolžnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 110. čl. ZDR o tem, da mora za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi biti izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku in ostalim delavcem zagotavljala delo, zaradi izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so jih podali njeni delavci, pa je naenkrat ostala brez delavcev. Podani so bili vsi pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede dosojene odškodnine sodišče prve stopnje ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti. Teh predpostavk tožnik niti ni zatrjeval, čeprav je bilo dokazno breme na njem, zaradi česar je tožba v tem delu nesklepčna. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Izpodbijana sodba ima razloge glede tega, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik upravičen do odškodnine iz drugega odstavka 112. čl. ZDR, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka meni, da bi tožnik pri uveljavljanju odškodnine iz drugega odstavka 112. čl. ZDR moral zatrjevati obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa bi se glede teh elementov moralo opredeliti, ker pa tega ni storilo, naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Vendar pa gre pri odškodnini iz drugega odstavka 112. čl. ZDR za specifično, z zakonom določeno odškodnino. Zakon sam določa, kdaj je delavec upravičen do odškodnine in koliko ta znaša. V kolikor so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDR, to je, če je delavec po predhodnem pisnem opominu delodajalca in pisnem obvestilu inšpektorja za delo podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca, navedenih v prvem odstavku 112. čl. ZDR (in če je takšno ravnanje tudi v resnici podano), je delavec upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in mu ni potrebno še posebej zatrjevati obstoja elementov odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je tožba nesklepčna v delu, s katerim tožnik zahteva odškodnino iz drugega odstavka 112. čl. ZDR, češ da tožnik ni navedel elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik tega ni bil dolžan storiti, zatrjevati je moral le obstoj v 110. in 112. čl. ZDR določenih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, zato ker tožena stranka zaradi začetka postopka prisilne poravnave tožniku ni mogla izplačati zaostalih plač takrat, ko je prejela predhodni pisni opomin na izpolnitev obveznosti. Celo v primeru, če bi tožena stranka zaradi začetka postopka prisilne poravnave v resnici ne mogla izplačati plač, ki so v plačilo zapadle pred začetkom postopka prisilne poravnave, to še vedno ne bi vplivalo na zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka si namreč očitno povsem zmotno razlaga določbo prvega odstavka 112. čl. ZDR. Določba, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo (če so izpolnjeni nadaljnji v prvem odstavku 112. čl. ZDR taksativno našteti pogoji), ne pomeni, da delavec ne more več izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec reagira na predhodni pisni opomin in izpolni zapadlo obveznost. Tožena stranka tožniku ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku (najmanj) trikrat zaporedoma ni izplačala plače za delo, zato je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 112. čl. ZDR, ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je tožnik toženo stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in da je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku vse do 23.10.2003 ni izplačala plač za mesece julij, avgust in september 2003. Res je sicer, da izpodbijana sodba ne navaja posebej, katere so tiste okoliščine in interesi, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar je očitno, da tako neredno izplačevanje plač, kot ga je prakticirala tožena stranka, opravičuje zaključek, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen tudi splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. čl. ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka glede na navedeno tožniku neutemeljeno očita zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Izpolnjeni so bili vsi z zakonom določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je to že razloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi drugega odstavka 112. čl. ZDR dosodilo odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik na podlagi 92. čl. ZDR pravico do 150-dnevnega odpovednega roka, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 1.060.061,30 SIT. Izračun tega zneska temelji na podatku, da je zadnja tožnikova bruto plača znašala 212.012,26 SIT.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odpravnino po merilih iz 24. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS št. 83/97, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba).

Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč glede odpravnine, do katere je upravičen delavec, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 112. čl. ZDR, izrecno določa, da je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina pa je določena v drugem odstavku 109. čl. ZDR in v konkretnem primeru, glede na trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki, znaša za vsako leto dela pri delodajalcu 1/3 plače, ki jo je tožnik prejel oz. bi jo moral prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšna določba pomeni, da glede višine odpravnine ni možno uporabiti določb panožne kolektivne pogodbe, ki je bila sprejeta pred uveljavitvijo novega ZDR in ki seveda ni mogla predvidevati odpravnine za primer iz drugega odstavka 112. čl. ZDR.

Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe je presegla svoje pristojnosti, ko je sprejela razlago (Ur. l. RS št. 33/03), da se tudi po uveljavitvi novega ZDR še naprej uporablja določba petega odstavka 24. čl. panožne kolektivne pogodbe o višini odpravnine presežnim delavcem. Instituta odpravnine, predvidenega za primer prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca, ni mogoče kar tako prenesti na institut odpravnine, ki gre delavcu, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca. Res je sicer, da kolektivna pogodba lahko da več pravic, kot pa jih določa zakon, vendar bi stranke kolektivne pogodbe takšno določbo morale sprejeti po uveljavitvi novega ZDR, ne more pa tega namesto strank storiti komisija za razlago kolektivne pogodbe. Zaradi navedenega ta razlaga tudi ne more pomeniti obvezne podlage za odločitev v tem sporu v smislu določbe četrtega odstavka 82. čl. panožne kolektivne pogodbe. Ta namreč določa, da razlage komisije pomenijo obvezen način uporabe njenih določb za delodajalca in delojemalca ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delavcev, ki izvirajo iz te pogodbe. V tem sporu namreč ne gre za spor o pravici iz kolektivne pogodbe, temveč za spor o pravici iz drugega odstavka 112. čl. ZDR, te pravice pa panožna kolektivna pogodba ne ureja.

V skladu s prvim odstavkom 109. čl. ZDR je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oz. ki bi jo prejel, če bi v tem času dela. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je iz priloge A 11 razvidno, da bi tožnikova plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 211.345,60 SIT, kar pomeni, da je tožnik, ki ima pri toženi stranki 32 let delovne dobe, v skladu z drugim odstavkom 109. čl. ZDR upravičen do odpravnine v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v odločitvi o odpravnini delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek znižalo z zneska 3,381.529,60 SIT na 2,254.352,96 SIT in da je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1,127.176,64 SIT s pp zavrnilo.

Takšna sprememba prvostopenjske sodbe pa pomeni tudi spremembo uspeha tožnika v tem sporu, kar vpliva na odločitev o stroških postopka. Tožnik je prvotno vtoževal znesek 4,746.251,04 SIT, zato je v prvi fazi postopka od vložitve tožbe do prve skrčitve tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 8.1.2004 kot tožnikov uspeh v tem sporu ob dosojenih zneskih potrebno upoštevati tudi zneske vtoževanih plač, saj je tožnik tožbo v tem delu umaknil šele potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Navedeno pomeni, da je uspeh tožnika v tej prvi fazi postopka 73,79%, zato je tožnik upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. V prvi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 600 točk za tožbo, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 66.000,00 SIT.

K temu je potrebno prišteti 20% DDV v znesku 13.200,00 SIT in 2% za izdatke iz 13. čl. OT, kar znaša nadaljnjih 1.320,00 SIT.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika v tej prvi fazi postopka tako znašajo 80.520,00 SIT, tožnik pa je upravičen do povrnitve 73,79% tega zneska oz. 59.415,71 SIT.

Obenem navedeno pomeni, da je tožena stranka upravičena do povrnitve 26,21% v prvi fazi postopka utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožena stranka je utemeljeno priglasila nagrado za odgovor na tožbo v višini 600 točk, oz. 66.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti 20% DDV v višini 13.200,00 SIT in takso za odgovor na tožbo v višini 23.731,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke v prvi fazi postopka tako znašajo 103.931,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 26,21% tega zneska, kar znaša 27.240,32 SIT.

Druga faza postopka zajema obdobje od vložitve pripravljalne vloge z dne 8.1.2004 do 22.9.2004, ko je tožnik umaknil tožbo glede neizplačanih plač in obenem zvišal tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine iz drugega odstavka 112. čl. ZDR. V tej drugi fazi postopka je tožnik vtoževal znesek 4,534.238,78 SIT, uspel pa je z zneskom 3,290.389,74 SIT, pri čemer je kot uspeh potrebno upoštevati tudi zahtevek za plačilo preostalih neizplačanih plač v višini 636.036,78 SIT. Navedeno pomeni, da je uspeh tožnika v tej drugi fazi postopka 72,57%, zato je upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov.

V drugi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 450 točk za vlogo z dne 9.1.2004 in 50 točk za pristop na poravnalni narok, ki pa ni bil opravljen. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 500 točk oz. 55.000,00 SIT, k temu pa je potrebno prišteti materialne stroške v višini

1.100,00 SIT in 20 % DDV v višini 11.000,00 SIT, oz. skupno

67.100,00 SIT. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 72,57% tega zneska, kar znaša 48.694,47 SIT.

Uspeh tožene stranke v drugi fazi postopka znaša 27,43%, kar pomeni, da je tožena stranka upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 50 točk za pristop na razpisani, vendar neopravljeni poravnalni narok, kar pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški znašajo 6.710,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 27,43% tega zneska, kar znaša 1.840,55 SIT.

V tretji fazi postopka, ki obsega čas od vložitve pripravljalne vloge z dne 22.9.2004 dalje tožnik vtožuje znesek 4,558.263,30 SIT, dosojen mu je znesek 3,314.412,26 SIT, kar pomeni, da njegov uspeh znaša 72,71%. Tožnik je utemeljeno priglasil nagrado za pripravljalno vlogo v višini 450 točk in 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, skupno torej 1050 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 115.500,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti DDV v znesku 23.100,00 SIT in materialne stroške v višini 2.310,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika v tretji fazi postopka tako znašajo 140.910,00 SIT, tožnik pa je glede na uspeh upravičen do povrnitve zneska

102.455,66 SIT.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke v tretji fazi postopka prav tako znašajo 1.050,00 SIT, saj je tudi tožena stranka vložila pripravljalni spis. Glede na uspeh je tožena stranka zato upravičena do povrnitve 27,29% od zneska 140.910,00 SIT, kar znaša 38.454,34 SIT.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi, se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 143.030,63 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka spremenilo tako, da je tožniku dosojene stroške znižalo z zneska 325.314,00 SIT na 143.030,63 SIT.

Obe stranki sta neutemeljeno priglasili nagrado za poročilo substituta, poročilo o pravnomočnosti in končno poročilo, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo vlog oz.

zastopanje.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala celotni ugodilni del izpodbijane sodbe, to je znesek 4,441.590,90 SIT, kakor tudi dosojene stroške v višini 325.314,00 SIT. Pritožbeno sodišče je dosojeni znesek in stroške znižalo na 3,457.444,89 SIT, kar pomeni, da je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 27,47%, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve tolikšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Za pritožbo je tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado v višini 750 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 82.500,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini 16.500,00 SIT in takso za pritožbo v višini 88.832,00 SIT, oz. skupno 187.832,00 SIT. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 27,47% navedenega zneska, kar znaša 51.597,45 SIT.