Jedro

Sodišče je pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevalo merila, določena v členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, kot tudi negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine poteka tako na dveh stopnjah, tako konkretni kot abstraktni. Pri določitvi odškodnine je torej potrebno upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, cilj tega pa je, da se pri tem oškodovancu doseže zadoščenje, da bi se te bolečine odpravile ali vsaj omilile. Hkrati pa mora seveda biti odškodnina določena objektivno, glede na merila, opredeljena v členu 200 ZOR, kar omogoča tudi sodna praksa, ki določa vsebino teh abstraktnih zakonskih meril.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo 1.061.199,00 SIT plačati še 400.000,00 SIT, tako, da ji mora plačati za škodo skupaj 1.461.199,00 SIT odškodine s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 02.07.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti še nadaljnjih 71.510,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2002 do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe; sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 72.200,00 pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudmini obrestmi od 10.06.2003 dalje do plačila;

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.061.199,00 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do 02.07.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne pravdne stroške v znesku 174.883,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2002 dalje do plačila, vse pa v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik se je zoper zavrnilni del sodbe pritožil. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožniku odškodnino zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v okviru vtoževanega zneska. Kot primerno odškodnino je ocenilo znesek 800.000,00 SIT, tožnik pa je prepričan, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 1.000.000,00 SIT. Do dogodka je prišlo v letu 1995, od tedaj dalje je bil tožnik večkrat na zdravljenju in se mora še vedno zdraviti. Imel je številna punktiranja, vsa so bila boleča. Tožniku se še sedaj zliva tekočina v kolenu in bo takih punktacij še več. Iz naslova strahu bi sodišče moralo tožniku priznati vsaj še 200.000,00 SIT. Ne gre le za strah ob poškodbi, pač pa za vse nevšečnosti med zdravljenjem vsa ta leta do sedaj. Ta strah je bil take narave, da se sedaj tožnik ne upa iti več na punktiranje in je to tudi povedal v postopku; raje hodi z otečenim in bolečim kolenom, kot pa na punktiranje. Ob vsakem punktiranju mu je namreč slabo, boji se, da bo omedlel, zato raje prenaša fizične bolečine, kot pa da bi se podvrgel posegu. Sodišče bi mu moralo tudi priznati uveljavljano odškodnino zaradi skaženosti v znesku 100.000,00 SIT. Koleno ima stalno zatečeno, brazgotine, ki so vidne, zaradi te zatečenosti in bolečin tožnik tudi šepa. To je skaženost, ki jo drugi opazijo in ga pogosto sprašujejo za razloge. Tudi uveljavljeni znesek 30.000,00 SIT za tujo pomoč ni previsok. Dejstvo je, da je tožnik tujo pomoč rabil, v sodbi pa razlogov za zavrnitev tega dela zahtevka ni. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 11.11.1995, za škodo pa je odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je zato dolžna tožniku povrniti tako gmotno kot negmotno škodo. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je primerna odškodnina za tožnikovo negmotno škodo naslednja: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500.000,00 SIT, zaradi skaženosti pa po oceni sodišča prve stopnje tožniku odškodnina ne gre. Od navedene odškodnine je sodišče nato odštelo že prejeto in valorizirano akontacijo v znesku 1.538.009,00 SIT in zato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še razliko v višini 1.061.199,00 SIT. Predmet pritožbenega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi skaženosti in strahu, ki jih je utrpel in jih tožnik še trpi zaradi poškodb iz prometne nezgode. Pritožbeno sodišče je pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevalo merila, določena v členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, kot tudi negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila tako poteka odmera odškodnine na dveh stopnjah, tako konkretni kot abstraktni. Pri določitvi odškodnine je torej potrebno upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, cilj tega pa je, da se pri tem oškodovancu doseže zadoščenje, da bi se te bolečine odpravile ali vsaj omilile. Hkrati pa mora seveda biti odškodnina določena objektivno, glede na merila, opredeljana v čl. 200 ZOR, kar omogoča tudi sodna praksa, ki določa vsebino teh abstraktnih zakonskih meril. Odmerjena in prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po presoji pritožbenega sodišča ni povsem v skladu z navedenimi merili in materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Telesna poškodba tožnika je bila sicer kvalificirana kot lahka in jo klasificira izvedenec z drugo stopnjo po Fischerju. Toda to je le eden od elementov objektivizacije odmere odškodnine za negmotno škodo. Sodišče prve stopnje pa ob tem ni pravilno upoštevalo vseh zgoraj navedenih kriterijev; zdravljenje je bilo dolgotrajno kljub temu, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, dvakrat je bil hospitaliziran, sicer krajše nekajdnevno obdobje po utrpeli poškodbi desnega kolena, bil podvržen mobilizaciji, pogostim kontrolam, številnim punktacijam, ugotovljen je bil čez nekaj mesecev izliv v desnem kolenu po udarcu, v letu 1996 je bila ob artroskopiji kolena ugotovljena poškodba lateralnega meniskusa v obliki Bucket handle lezije, ob drugi kontroli konec leta 1996 pa je bil v desnem kolenu ugotovljen močno razcefran hrustanec pogačice in spremembe hrustanca na zunanjem delu tibije. Ob RTG slikanju desnega kolena konec februarja 1997 pa so bile ugotovljene tudi začetne degenerativne spremembe desnega kolenskega sklepa in sum na prosta telesa. Bolečine je čutil dlje časa, ob nezgodi močnejše, močne en teden, nato tri tedne zmerne, kasneje dalj časa menjajoče med delnimi in lažjimi bolečinami z občasnimi poslabšanji, predvsem v obdobju pred obema endoskopskima posegoma v desnem kolenu, zatem pa je trpel še približno tri mesece lažje bolečine. Bolečine so prisotne tudi sedaj in to ob raznih preobremenitvah kolena in se bodo zaradi artroze nadaljevale tudi v bodoče. Včasih so bolečine tako hude, da ne more noge ne skrčiti ne zravnati. Vse te nevšečnosti, kot tudi ugotovljena okoliščina, da bodo punktacije potrebne še v bodoče, pa po mnenju pritožbenega sodišča tožnika opravičujejo do odškodnine v vtoževanem znesku 1.000.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še nadaljnjih 200.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina je namreč primerna težavam, s katerimi se je moral tožnik soočati in se sooča še sedaj. Pri odločanju o višini odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti konkretne objektivne prizadetosti oškodovanca pa tudi njihov vpliv na oškodovančevo duševnost glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznega škodnega primera. Duševne bolečine zaradi skaženosti so torej tudi oblika nepremoženjske škode, pri kateri morajo biti izkazane subjektivne in tudi objektivne okoliščine. Da so objektivne okoliščine izkazane, je potrdil izvedenec, njegovo mnenje pa sprejema tudi sodišče prve stopnje, ko samo ugotavlja, da je oškodovančeva hoja otežkočena, koleno pa zadebeljeno, tudi prisotnost brazgotin je potrdil izvedenec. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre za "zelo majhno negmotno škodo" in zato tudi upoštevaje tožnikovo starost, mesto poškodbe in obseg poškodbe (koleno) ter okoliščino, da je spremenjen izgled kolena viden le, če je tožnik v kratkih hlačah, tožniku odškodnina iz tega naslova ne gre, materialnopravno ni pravilen. Tožnik je bil ob dogodku star 37 let. Sam je, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, izpovedal, da zaradi posledic trpi, moti ga zunanji odziv okolice. Otežena hoja je zagotovo opazna, da znanci in prijatelji opazijo, ko je v kratkih hlačah, tudi zadebeljeno koleno, pa je tožnik izpovedal in se je tudi sodišče na naroku v to, da je ta posledica opazna, prepričalo samo. Ob upoštevanju navedenih objektivnih in subjektivnih meril za duševne bolečine zaradi tožnikove skaženosti je po oceni sodišča druge stopnje pritožba utemeljena, ko meni, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 100.000,00 SIT, kolikor je zahteval. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo. Delno je utemeljena pritožba tudi, ko meni, da je prisojena odškodnina za strah v znesku 300.000,00 SIT prenizka. Ne glede na relativno lahko poškodbo (udarec) je prišlo do več komplikacij, večjega števila ambulantnih kontrol, ko je bilo potrebno odstranjevati izliv iz desnega kolena s punkcijo in občasno tudi aplikacijo kortikosteroidov, kakor tudi ob dveh artroskopijah. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnik še sedaj v strahu zaradi nakazane možnosti postopnega napredovanja obrabe sklepnega hrustanca, duševne bolečine zaradi strahu so napredovale do te meje, da je kljub zdravljenju in operativnim posegom potreboval pomoč psihiatra, ki mu je predpisal zdravila proti brezvoljnosti in občutku nesposobnosti. Tožnik je sam izpovedal, da ga je še vedno strah kaj bo s kolenom in se je zdravljenja naveličal, boji se, da bo nekega dne celo na vozičku. Vse ugotovljene okoliščine pa kažejo, da je bil tožnikov strah dokaj intenziven in dolgotrajen ter še traja, saj bo tožnik zagotovo tudi v bodočnosti podvržen punktiranjem, stopnja in trajanje prestanega strahu, ki se bo pred posegi pojavljal tudi v bodoče, upravičujeta prisojo denarne odškodnine v znesku 400.000,00 SIT in ne le 300.000,00 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno napada odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode v zvezi s tuji pomočjo. Ker tožnik ni dokazal, da mu je škoda nastala, po ugotovitvah sodišča je tujo pomoč potreboval le v času, ko je bil hospitaliziran, je odločitev pravilna. Sodišče druge stopnje je zato iz navedenih razlogov na podlagi določbe 4. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 400.000,00 SIT, v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Glede na določbo 2. odst. 165. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka, saj je delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, upoštevaje drugačen uspeh pravdnih strank pa je tožeči stranki priznalo 53,52% pravdnih stroškov, odmerjenih na 475.300,00 SIT, toženi stranki pa 46,48% pravdnih stroškov, odmerjenih na 17.187,00 SIT ter je po medsebojnem pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 246.393,00 SIT. Ker ji je v plačilo že dosojen znesek 174.883,00 SIT, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne še razliko, to je 71.510,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe prve stopnje dalje, v 15-ih dneh. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala odločitev o odškodnini in uspela z zneskom 400.000,00 SIT. V tem obsegu je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Za odvetniško storitev sestave pritožbe je tožeča stranka upravičena do povrnitve 375 točk oziroma glede na vrednost točke 100,00 SIT 37.500,00 SIT, 2% zaradi materialnih stroškov in 20% zaradi plačila davka na dodano vrednost, skupno 45.000,00 SIT ter 27.200,00 SIT zaradi plačila takse, tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti tudi 72.200,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje, z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje, v 15-ih dneh.