Jedro

Z izpodbijano odločbo komunalni prispevek za priključitev na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje ni bil odmerjen po novem programu opremljanja, temveč po programu opremljanja za obstoječe kanalizacijsko omrežje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Brezovica št. 351-833-2014-PR z dne 10. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek zaradi priklopa enostanovanjske stavbe na naslovu in na zemljišču v k. o. ... na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje (1. točka izreka) v višini 1.122,75 EUR (2. točka), ki ga je dolžna plačati najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe (3. točka) in odločila, da ni stroškov postopka (4. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Brezovica (Uradni list RS, št. 84/11 – v nadaljevanju Odlok).

Drugostopenjski organ je odločil, da se tožničini pritožbi „ne ugodi“ in da se prvostopenjska odločba „ne spremeni“.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da Odlok, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka, ne vsebuje bistvenih sestavin, predpisanih z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Bil naj bi tudi v neskladju s prostorskim aktom in z Zakonom o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Napačno naj bi bilo določeno le eno obračunsko območje za celotno občino, upoštevani naj ne bi bili stroški izgradnje komunalne opreme v zadnjih treh letih, Odlok naj ne bi določal rokov za izgradnjo komunalne opreme (v zvezi s tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 52/2013) in vseh skupnih stroškov za kanalizacijo, ki naj bi bili bistveno višji od skupnega stroška, ki je naveden v Odloku. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča IV U 189/2012, iz katere naj bi izhajalo stališče, da se komunalni prispevek za še nezgrajeno komunalno opremo lahko odmeri, ko so zanjo zagotovljena sredstva v tem ali v naslednjem letu, v obravnavanem primeru pa je bil proračun občine sprejet po izdaji izpodbijane določbe. Na neskladnosti občinskih aktov s predpisi naj bi opozarjala tudi sodba U 2552/2008. Navaja še razloge, s katerimi utemeljuje svoje mnenje o neprimernosti projekta izgradnje kanalizacijskega omrežja. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo primarno opozarja, da naj tožničina pritožba ne bi vsebovala razlogov za pritožbo, zato meni, da „nadaljnje razpravljanje v o predmetni zadevi v okviru upravnega spora“ ni možno. V nadaljevanju iz previdnosti odgovarja na tožbene navedbe in se pri tem sklicuje na Odlok o proračunu Občine Brezovica za leti 2013 in 2014 ter o proračunu za leto 2015. Pojasnjuje, da ta odlok temelji na programu opremljanja, ki naj bi ga bilo v skladu z 20. členom Odloka mogoče vpogledati na sedežu občine. Sestavni del programa opremljanja naj bi bile tudi grafične priloge oziroma pregledna karta „obračunska območja“. Na območju, kjer leži tožničin objekt, naj bi bilo predvideno kanalizacijsko omrežje. V Odloku naj bi bili opredeljeni tudi skupni in obračunski stroški. Roki za izgradnjo kanalizacije naj bi bili razvidni iz sprejetih proračunov. Zavrača tudi ugovore o nenamenski porabi sredstev, zbranih s komunalnimi prispevki. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, in uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

Tožnica v pripravljalni vlogi nasprotuje trditvi toženke, da pritožba ni imela razlogov, saj je drugostopenjski organ o njej odločal. Pojasnjuje, da se ne izogiba plačilu komunalnega prispevka, da pa želi, da je ta odmerjen pravilno in pregledno. Toženka naj pojasni, kdaj in kako so nastale grafične priloge in kdo jih je sprejel. Tožniku v drugi zadevi (I U 516/2015) naj bi uslužbenci na oddelku za urbanizem zatrdili, da v prostorskih aktih potek kanalizacije ni zarisan. Tožnica utemeljuje tudi svoje mnenje o tem, da celotna občina ne more biti upoštevana kot eno obračunsko območje in zakaj naj bi bil sporen način izračuna obračunskih stroškov. Navaja še dokaze za tožbene navedbe o višini stroškov, ki naj bi presegali stroške, navedene v Odloku. Ponovno poudarja, da roki izgradnje v Odloku niso določeni in da izgradnja kanalizacije zamuja že za dve leti. Priglaša dodatne stroške za pripravljalno vlogo.

Toženka v pripravljalni vlogi obširno odgovarja na tožničine navedbe o nepreglednosti porabe sredstev, zbranih s komunalnim prispevkom, o domnevnih nepravilnostih odločb o odmeri komunalnega prispevka drugim lastnikom objektov, o vodenju projekta izgradnje kanalizacije na Rakitni ter o nepravilnostih in pomanjkljivostih prostorskih aktov in Odloka. Poleg vpogleda v upravne spise predlaga tudi zaslišanje pripravljalca Odloka in članov Odbora za komunalo in splošno preventivo v mandatu 2010 – 2014 in vpogled v zapisnike občinskih sej. Ker se ji poraja dvom o tem, katero osebo zastopnik (pravilno pooblaščenec – op. sodišča) dejansko zastopa v tem postopku, predlaga zaslišanje A.A. in B.A. Meni, da gre za „politično“ vmešavanje v postopek izgradnje kanalizacije.

Tožnica v 2. pripravljalni vlogi obširno odgovarja na navedbe toženke in v zvezi z vsebino prostorskih aktov predlaga zaslišanje osebe, ki je na oddelku za urbanizem povedala, da nov projekt kanalizacije ni predviden in vrisan. V nadaljevanju po vsebini ponavlja tožbene razloge in priglaša dodatne stroške.

Tožba je utemeljena.

Glede na navedbe toženke o dvomu, koga v tem upravnem sporu zastopa tožničin pooblaščenec, in v zvezi s tem o predlaganem zaslišanju A.A. in B.A., sodišče uvodoma pojasnjuje, da je po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Z upravnim aktom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, je bil odmerjen komunalni prispevek A.A., ki je v tožbi tudi pravilno opredeljena kot tožeča stranka. Pooblaščenec, ki je tožbo v njenem imenu vložil, je že ob vložitvi tožbe priložil tudi njeno pooblastilo za zastopanje v tem upravnem sporu. Sodišče pa kljub moški spolni obliki utemeljevanja tožničine tožbe in pripravljalnih vlog nima razloga za dvom v pristnost pooblastila, saj je tako obliko uporabila tudi toženka v obeh svojih odločbah.

Glede na tožbene navedbe in na navedbe toženke, ki se nanašajo na izvajanje gradnje kanalizacijskega omrežja, sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora zakonitost odločitve o odmeri komunalnega prispevka in ne vprašanja zakonitosti, preglednosti ali ustreznosti oziroma primernosti delovanja občine, njenih organov ali služb. Zato se sodišče do tožbenih navedb in navedb toženke, ki se ne nanašajo na predmet tega upravnega spora, ne opredeljuje, tako da tudi dokazovanje teh navedb, ki ga predlagata obe stranki, ni potrebno.

Tožnica med drugim s tožbenimi navedbami uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, ki je tožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tak ugovor pa je, kot je razvidno iz predloženih kopij listin upravnih spisov, po vsebini uveljavljala tudi v vlogi z dne 1. 12. 2014, ki jo je drugostopenjski organ pravilno obravnaval kot pritožbo in o njej z odločbo z dne 23. 2. 2014 tudi odločil. Odmeri komunalnega prispevka je namreč ugovarjala, ker naj toženka ne bi imela sprejete ustrezne pravne podlage zanjo, Odlok pa naj bi bil v neskladju z Uredbo in nezakonit. Po navedenem je torej neutemeljen tožbeni ugovor v smislu materialnega neizčrpanja pritožbe in s tem nemožnosti obravnavanja vložene tožbe v upravnem sporu.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt) glede na to, da je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt). Zato lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo, kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena).

Z izpodbijano odločbo je bil odmerjen komunalni prispevek za novozgrajeno kanalizacijsko omrežje, kar je izrecno navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe in v četrtem odstavku njene obrazložitve. Poleg tega to dejstvo med strankama niti ni sporno, saj tožnica trdi, da gradnja kanalizacije v prostorskih aktih ni predvidena, v pripravljalnih vlogah pa ugovarja tudi načinu in primernosti te gradnje; toženka pa v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je gradnja javne kanalizacije, za katero se odmerja komunalni prispevek, predvidena v proračunih za leti 2013 in 2014 ter za leto 2015. Iz uvoda in obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil podlaga za sporno odmero komunalnega prispevka Odlok, ki je bil uveljavljen leta 2011 in s katerim je bil sprejet program opremljanja za obstoječo komunalno opremo na območju toženke, ki ga je izdelalo podjetje C. d. o. o., št. projekta PO-003/2010-BRE (1. člen Odloka). Po 2. členu je program opremljanja podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, po drugem odstavku 4. člena Odloka pa je obstoječa komunalna oprema tista komunalna oprema, ki je že zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe. To pomeni, da je po tem odloku mogoče odmeriti komunalni prispevek le za komunalno opremo, ki je obstajala v času uveljavitve tega odloka. To izhaja tudi iz prehodne določbe 21. člena Odloka, ki za izračun komunalnega prispevka za potrebe zgraditve nove komunalne opreme (pa tudi za rekonstrukcijo ali povečanje zmogljivosti obstoječe komunalne opreme) predvideva spremembe in dopolnitve tega programa opremljanja ali sprejem novega programa, v katerem se stroški obstoječe komunalne opreme, opredeljeni v 9. členu, prevzamejo. V novem programu opremljanja se ponovno opredelijo tudi merila za odmero komunalnega prispevka. Z izpodbijano odločbo pa komunalni prispevek za priključitev na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje ni bil odmerjen po novem programu opremljanja, temveč po programu opremljanja za obstoječe kanalizacijsko omrežje.

Toženka se sicer v odgovoru na tožbo sklicuje na programe opremljanja, ki naj bi jih upošteval Odlok o proračunu za leti 2013 in 2015 ter Odlok o proračunu za leto 2015, vendar odloki o občinskih proračunih niso pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka. Komunalni prispevek se namreč določi na podlagi programa opremljanja (82. člen ZPNačrt), tega pa mora z odlokom sprejeti občinski svet (tretji odstavek 74. člena ZPNačrt). Povedano drugače, tako kot je bil z Odlokom sprejet program opremljanja za obstoječo komunalno opremo, bi moral biti z odlokom sprejet tudi program opremljanja, ki se nanaša na izgradnjo nove kanalizacijske infrastrukture (z vsebino, ki jo določa 75. člen ZPNačrt). Brez programa opremljanja se namreč lahko gradi le komunalna oprema (ki je določena v prostorskem aktu), če njena vrednost letno ne presega pet odstotkov vrednosti sredstev, ki jih je občina v preteklem letu vložila v komunalno opremo), vendar v tem primeru občina komunalnega prispevka ne more zaračunati (prvi odstavek 74. člena ZPNačrt).

Po navedenem komunalnega prispevka za novozgrajeno kanalizacijsko omrežje ni mogoče odmeriti na podlagi Odloka, ki se nanaša zgolj na obstoječe kanalizacijsko omrežje, tj. kanalizacijsko omrežje, ki je bilo kot obstoječe upoštevano v programu opremljanja, ki je bil leta 2011 podlaga za sprejem tega Odloka.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi zaradi nepravilne razlage materialnega prava ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).