Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na pred nižjima sodiščema ugotovljena dejstva, da tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju postalo tožnikovo delo trajno nepotrebno, če takšen dejanski zaključek ni bil obremenjen z v reviziji očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje glede točke 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavita ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka ugodilo tožnikovemu zahtevku ter razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.4.1993 in 26.5.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi opredelitve za trajni presežek. Hkrati je v točki 2 izreka toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ter mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9.12.1993 do 23.6.1995 vpiše v delovno knjižico delovno dobo in mu od 17.5.1996 dalje povrne celotno prikrajšanje pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem obračunu in odvodu ustreznih prispevkov za socialno zavarovanje, ter mu povrne stroške postopka. Razveljavitev gornjih sklepov je utemeljevalo s tem, da potreba po tožnikovem delu pri toženi stranki v mesecu aprilu 1993 očitno ni mogla prenehati, saj je tožena stranka šele s 1.4.1993 s tožnikom sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, ko mu je pri njej poteklo delovno razmerje za določen čas šestih mesecev. Hkrati pa naj bi bila navedena sklepa nezakonita tudi zato, ker tožena stranka pri izbiri presežnih delavcev ni upoštevala vseh delavcev na primerljivih delovnih mestih.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) pred sodiščem prve in druge stopnje ter kršitve določb 1. odstavka 360. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in glede priznanja pravic iz delovnega razmerja od 17.5.1996 dalje neobrazložen, drugostopno sodišče pa se v izpodbijani sodbi do pritožbenih navedb glede razlogov za neutemeljenost zahtevka za to obdobje sploh ni opredelilo. Obe sodišči sta v nasprotju z dokazi zaključili, da tožena stranka pri izbiri in opredelitvi tožnika za trajni presežek ni upoštevala vseh primerljivih delavcev in da postopek razreševanja trajno presežnih delavcev ni bil v skladu z določbama 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, štev. 14/90, 5/91 in 71/93). Tudi do dodatnih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Prav tako pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede razlogov za zaposlitev tožnika za nedoločen čas šele s 1.4.1993, saj je to dejstvo sodišče prve stopnje zmotno štelo kot argument za zaključek, da so pri toženi stranki v spornem obdobju očitno obstajale potrebe po tožnikovem delu, ne da bi predhodno razčistilo vse okoliščine tožnikove zaposlitve pri toženi stranki.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Revizija utemeljeno očita sodišču prve in druge stopnje nejasnost izreka izpodbijane sodbe, saj iz zapisa 2. točke izreka ni jasno, kakšne pravice iz delovnega razmerja je sodišče tožniku priznalo, niti za čas od 9.12.1993 do 23.6.1995 in niti v času od 17.5.1996 dalje. Za prvo obdobje glasi izrek le na vpis delovne dobe v delovno knjižico, za drugo obdobje pa le na izplačilo prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi nerazumljivosti izreka se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Zato je bila v tem delu dejansko podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zato je sodišče reviziji delno ugodilo in v skladu z določbami 1. odstavka 379. člena ZPP izpodbijani sodbi obeh nižjih sodišč glede 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče odpravilo ugotovljene napake tako, da bo o tožnikovem zahtevku za realizacijo pravic v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot ga je tožnik opredelil v svoji vlogi z dne 12. novembra 1996 (na l. š. 13 spisa), na novo odločilo.

V preostalem, to je glede odločitve v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, revizija ni utemeljena.

Glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s 371. členom ZPP preiskusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v mejah v reviziji uveljavljanih razlogov, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je vezano na pred nižjima sodiščema ugotovljena dejstva, da tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju postalo tožnikovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov pri toženi stranki trajno nepotrebno. Takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, ni bil obremenjen z v reviziji očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je temeljil na logičnem sklepanju, da tožnikovo delo v mesecu aprilu 1993 ni moglo biti trajno nepotrebno, če je tožena stranka s tožnikom šele s 1. aprilom 1993 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje se glede nezakonite opredelitve tožnika za trajni presežek sicer zmotno sklicuje na 36. a člen ZDR (1990), ki ureja ukrepe za preprečitev prenehanja delovnega razmerja trajno presežnega delavca. Dejansko gre za nedokazanost trajnega prenehanja potreb po tožnikovem delu v smislu določb 33. člena ZDR (1990), kot nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika, ki bi ga v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu iz drugega odstavka 36. h člena ZDR (1990) in 4. člena Konvencije MOD štev. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Ur. l. RS, št. 15/92) morala dokazati tožena stranka. Takšna napaka pa ne pomeni nezakonitosti odločitve obeh nižjih sodišč.

Ker sta sodbi nižjih sodišč glede razveljavitve spornih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zakoniti in utemeljeni, že glede na ugotovitev, da trajno prenehanje potreb po tožnikovem delu ni dokazano, nadaljnji razlogi o nezakonitosti izbire tožnika iz kroga primerljivih presežnih delavcev za odločitev v tej zadevi niso več pravno pomembni.

Ker glede odločitve v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na delno ugoditev reviziji je sodišče v skladu z določbami tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.