Jedro

Tožena stranka bi morala presoditi, ali je glede na tožnikovo osebnost, ravnanje po dogodku, predvsem pa glede na njegovo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom sorazmeren glede na težo dejanja, ki se mu očita, in skladno s tem tudi pojasniti razloge za določitev časa trajanja takega ukrepa. V tem smislu je obrazložitev tožene stranke, ki zgolj ugotavlja, da je prišlo do hujše kršitve hišnega reda, nezadostna in je zato sodišče ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Uprave uniformirane policije, Centra za tujce Postojna, št. 2253-943/2020/27 (216-8) z dne 30. 12. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Uprava uniformirane policije, Center za tujce Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožniku, ki nima osebnih dokumentov in se predstavlja z osebnimi podatki: A.A., rojen 14. 3. 1993, državljan Alžirije, trenutno nastanjen v Centru za tujce v Postojni, zaradi kršitev pravil bivanja v centru odredila bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 30. 12. 2020 dalje, vendar ne dlje kot do 30. 3. 2021, pri čemer strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore centra. V 2. točki izreka je tožena stranka določila, da strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostor posebej varovane sobe, v 3. točki izreka pa še določila omejitev uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v centru v obliki dostopa do računalnika in mobilnega telefona od 30. 12. 2020 do 14. 1. 2021. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je bil tožnik v Center za tujce (v nadaljevanju tudi Center) nastanjen dne 30. 9. 2020 na podlagi odločbe o nastanitvi št. 2253-97/2020/3 (3A651-01), ki jo je izdala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje, in sicer do njegove odstranitve iz države, a ne dlje kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega, tožnika pa ni mogoče takoj odstraniti iz države. Varovanje in zagotavljanje spoštovanja pravil bivanja v Centru zagotavljajo policisti, varnostni dogodki pa se vpisujejo v poročilo dežurnega. Iz tega poročila izhaja, da so policisti dne 29. 12. 2020 okoli 18.50 ure na moškem oddelku 1 v sobi 111 opazili gost dim in zagorelo vzmetnico. Uvedli so posebni ugotovitveni postopek v skladu z določbo 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter dne 30. 12. 2020 dali tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o izreku ukrepa strožjega policijskega nadzora. Tožnik je povedal, da ni zakuril vzmetnice ter pri tem vztrajal tudi po tem, ko je bil seznanjen, da je bilo z videonadzornim sistemom ugotovljeno, da je vzmetnica zagorela po njegovem odhodu iz sobe, za njim pa v to sobo do požara ni vstopil nihče drug. Škodo so neposredno zaznali policisti Centra, ki so opravljali varovanje moškega oddelka. Opravili so tudi rekonstrukcijo dogodka in vpogledali v arhiv videonadzornega sistema, ki dokazuje, da je tožnik dne 29. 12. 2020 ob 18.41 uri vstopil v sobo 111 in jo po približno dvajsetih sekundah zapustil. Ob 18.47 uri se je iz sobe začel valiti dim. Policisti, ki so odprli vrata sobe, so opazili vzmetnico, ki je zagorela. S tem je nastala večja materialna škoda. Od takrat, ko je tožnik zapustil sobo, pa do zaznave dima, v sobo ni vstopil nihče drug. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik s svojim ravnanjem storil težjo kršitev bivanja, za katero se v skladu z določbo tretjega odstavka 76.c člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izreče ukrep strožjega policijskega nadzora, kot je to določeno v 2. alineji drugega odstavka 77. člena tega zakona ter se mu omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v centru v obliki dostopa do računalnika in mobilnega telefona.

3. Tujec je v času bivanja v Centru dolžan spoštovati pravila bivanja, ki so predpisana s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter o obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je bil s pravicami in obveznostmi v času nastanitve v Centru seznanjen, prav tako tudi z ukrepi v primeru kršitev. Ob nastanitvi je namreč prejel izvod Pravilnika in izvleček ZTuj-2 v njemu razumljivem jeziku, kar je potrdil s svojim podpisom.

4. Strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore centra v skladu s hišnim redom. Po določbi 44. člena Pravilnika se sme tujec, ki mu je odrejen strožji policijski nadzor, gibati le v za to določenih prostorih centra, ki jih določi vodja centra, te prostore pa sme zapustiti le v spremstvu policista. Če se med trajanjem ukrepa ugotovi, da je ukrep dosegel svoj namen, lahko vodja centra odloči o prenehanju ukrepa. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev je tožena stranka zaključila, da je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 77. člena ZTuj-2 in mu zato izrekla ukrep strožjega policijskega nadzora.

5. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in ukrep strožjega policijskega nadzora odpravi. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločitve ter ključne poudarke iz izpodbijane odločbe (1. in 2. točka tožbe), nato pa pojasnjuje, da se s tako odločitvijo ne strinja. Dejstvom, ki izhajajo iz posnetka varnostne kamere, ne oporeka. Res je šel v sobo, saj je normalno, da ves čas hodijo eden k drugemu, se družijo ali si kaj izposodijo. Zanika pa, da bi podtaknil požar. Tega dne je šel v več sob in pogledal, če je tam mogoče njegov kozarec, nato pa te sobe zapustil. To je razvidno tudi iz posnetkov nadzornih kamer. Kolikor je bilo mogoče zaslediti iz medijev dne 30. 12. 2020, je Policijska postaja Koper podala izjavo, da obstaja sum, da sta požar zanetili osebi, ki sta bili nastanjeni v tej sobi, to sta državljan Sirije in državljan Irana. V kasnejši policijski izjavi z dne 31. 12. 2020 je bilo povedano, da preiskava tega dejanja še poteka in da ni mogoče potrditi, kdo točno je bil v sobi. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve izsledkov policijske preiskave, kar pa pomeni, da se tožena stranka ni oprla na izsledke, ki jih je v uradnem zapisu navedla Policijska postaja Koper, ki primer proučuje. Pravzaprav je tožena stranka celo mimo teh izsledkov zaključila, kot da bi bila krivda tožniku že dokazana. Tožnik zatrjuje, da požara ni podtaknil. Ker tudi policija še ni potrdila osumljenca, ukrep strožjega policijskega nadzora ni utemeljen. Posnetek iz videonadzornega sistema potrjuje le dejstvo, da je tožnik vstopil v sobo, ne pa tudi, da je podtaknil ogenj. Kaznovanje za nekaj, kar policija še vedno preučuje in še ne more potrditi kdo je podtaknil požar in ali je ta sploh bil podtaknjen, je nedopustno.

6. Ukrep strožjega policijskega nadzora, ki tožniku omejuje gibanje samo na določene dele Centra, torej na samico, s čimer se ga odreže od stika s prijatelji v Centru in pa odvzem pravice do uporabe računalnika in mobilnega telefona, s čimer mu je onemogočena komunikacija z družino, tudi ni sorazmeren ukrep glede na tožnikovo duševno zdravje. Osebju v centru je znano, da tožnik trpi za hudo duševno stisko, zaradi katere se zdravi z Lyrico in Sanvalom. Zaradi psihične bolečine se je večkrat tudi samopoškodoval. Osamitev ga bo potisnila še v globjo stisko, grabi ga panika, tišči ga pri srcu in duši v prsih. Takšen ukrep kaznovanja zanj vsekakor ni primeren.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, povzema ključne poudarke iz izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da iz Poročila dežurnega policista z dne 29. 12. 2020 izhaja, da je tožnik ob 13.50 uri od delavca podjetja B. v večnamenski sobi kupil tobak in prodajalcu na mizi pustil denar. Ker pa je tožnik pustil premalo denarja, je prodajalec to policistom povedal in zahteval, da tožnika pokličejo nazaj ter ga nato pozval k doplačilu. Tožnik se je razburil in ni hotel doplačati razlike ter trdil, da je prodajalcu izročil ves denar, ki ga ima, postajal pa je vse bolj nervozen in glasen. Policist je z namenom preprečitve spora tožnika pozval naj tobak zamenja za cenejšega, kar je ta soglasju s prodajalcem tudi storil. Ob 18.41 uri je na moškem oddelku 1 v sobi 111 prišlo do požara, saj je zagorela vzmetnica. Iz posnetka videonadzornega sistema, ki ga je pregledal C.C., policijski inšpektor, je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob 18.41 uri vstopil v to sobo, v kateri sicer ne biva nihče, jo po približno dvajsetih sekundah zapustil, nakar se je ob 18.47 uri iz sobe pričel valiti dim. Za tožnikom v sobo ni vstopil nihče. Kršitev pravil bivanja je bila torej ugotovljena na podlagi videonadzornega sistema.

8. Tujec, ki mu je odrejen strožji policijski nadzor, se sme gibati le v za to določenih prostorih centra, ki jih določi vodja centra in jih sme zapuščati le v spremstvu policista. Telefonski pogovori tujcev se izvajajo po dnevnem redu, in sicer se tujcu omogočijo telefonski pogovori z družinskimi člani ali drugimi osebami, ki jih izbere tujec. Prav tako je tujcem omogočena uporaba računalnika v za to namenjenem prostoru v skladu z dnevnim redom.

9. V zvezi z navedbami tožnika, da izpodbijana odločba ne vsebuje izsledkov policijske preiskave ter da je bilo z odločbo zaključeno, da je tožniku krivda neizpodbitno dokazana, tožena stranka pojasnjuje, da gre za dva različna postopka, in sicer za postopek, ki ga je vodil Center zaradi kršitve določb Pravilnika, in predkazenski postopek, ki še ni zaključen in ga vodi Policijska postaja Koper, saj je bila v dogodku Republiki Sloveniji povzročena materialna škoda.

10. Tožba je utemeljena.

11. Za zagotavljanje discipline in reda v Centru za tujce so tujci dolžni spoštovati pravila bivanja v centru ter navodila pristojnih delavcev centra (prvi odstavek 76.a člena ZTuj-2). Če tujec ta pravila krši, se mu v skladu z 76.c členom ZTuj-2 izrečejo ustrezni ukrepi. Za lažje kršitve pravil bivanja vodja centra ali oseba, ki jo ta pooblasti, izreče tujcu opozorilo, oziroma mu, če s takimi kršitvami nadaljuje, omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v centru, začasno, a največ za en mesec ukine možnost izdaje dovoljenja za izhod, ali ukine možnost izreka milejšega ukrepa na podlagi 81. člen tega zakona. V primeru težjih kršitev hišnega reda pa se tujcu izreče ukrep iz 2. alineje drugega odstavka 77. člena ZTuj-2, to je ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom. Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom pomeni omejitev gibanja na prostore centra v skladu s hišnim redom (četrti odstavek 77. člena ZTuj-2). O prenehanju ukrepa odloči vodja centra, ko oceni, da je ukrep dosegel svoj namen (drugi odstavek 42. člena Pravilnika). Nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo zoper katero lahko tujec vloži tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Ena od hujših kršitev hišnega reda, zaradi katere se lahko tujcu izreče ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, je tudi povzročitev večje materialne škode, če je povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti (11. alineja tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2). Tujec, ki mu je odrejen strožji policijski nadzor, se sme gibati le v za to določenih prostorih centra, ki jih določi vodja centra in jih sme zapustiti le v spremstvu policista, zanj praviloma velja dnevni red, izvajanje pa nadzirajo policisti (44. člen Pravilnika).

12. Med strankama ni sporno, da je tožnik v Centru za tujce nastanjen na podlagi odločbe o nastanitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje št. 2253-97/2020/3 (3A651-01) od 30. 9. 2020 do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožnik tudi ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je dne 29. 12. 2020 ob 18.41 uri vstopil v sobo 111 na moškem oddelku 1 v Centru, da je po približno dvajsetih minutah sobo zapustil, da se je ob 18.47 iz sobe pričel valiti dim zaradi zagorele vzmetnice in da od takrat, ko je sobo zapustil, pa do zaznave dima v sobo ni vstopil nihče drug, kar vse izhaja iz posnetkov videonadzornega sistema. Tožnik je že ob ustnem zaslišanju, enako kot sedaj v tožbi, zanikal, da naj bi podtaknil ogenj na vzmetnici in s tem povzročil požar, in to tudi po tem, ko mu je tožena stranka predočila ugotovitve pregleda posnetkov videonadzornega sistema. Zanika torej, da naj bi storil hujšo kršitev hišnega reda in zato meni, da je izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom neupravičen, saj mu krivda ni dokazana. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da predmet upravnega postopka ni ugotavljanje, ali je tožnik kriv storitve kaznivega dejanja, s čimer se bo, kolikor bo zoper njega uveden kazenski postopek, ukvarjalo kazensko sodišče, pač pa presoja, ali je, glede na zbrane podatke, tožniku ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odrejen zakonito. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po tem, ko je tožnik vstopil v sobo 111 in jo po dvajsetih sekundah zapustil, v to sobo ni vstopil nihče drug, le nekaj minut za tem pa se je zaradi zagorele vzmetnice pričel iz nje valiti dim. V odločbi pa ni pojasnjeno, ali je morebiti pred tožnikom v to sobo v približno istem časovnem obdobju vstopila še kakšna druga oseba in kdaj, vse to pa z namenom, da bi se tožena stranka lahko konkretno opredelila do tožnikove trditve, da požara ni podtaknil. Tožena stranka namreč v obrazložitvi zgolj navede kdaj je tožnik vstopil v sobo in kdaj je bil zaznan dim, do tožnikove trditve, da požara ni podtaknil, pa se ne opredeli, torej jo izrecno niti ne potrdi in niti ne ovrže. Iz celotnega konteksta obrazložitve (in izrečenega ukrepa) je zato mogoče zgolj sklepati, da tožena stranka tožnika šteje za tistega, ki je podtaknil požar in s tem povzročil nastanek večje materialne škode, kar je tudi podlaga za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom. Glede na povedano sodišče zaključuje, da je obrazložitev izpodbijane odločitve glede ugotovljenega dejanskega stanja zadeve zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

13. Sodišče nadalje ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv. Nesporno je, da je bilo tožniku odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 30. 12. 2020 dalje, vendar ne dlje kot do 30. 3. 2021, torej ne dlje kot tri mesece. Kot je že bilo pojasnjeno, določba drugega odstavka 42. člena Pravilnika namreč pooblašča vodjo centra, da odloči o prenehanju ukrepa pred iztekom tako določenega roka, kolikor oceni, da je ukrep dosegel svoj namen. Vodja centra pa je tudi tisti, ki določi prostore, v katerih se sme gibati tujec, ki mu je odrejen ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom (prvi odstavek 44. člena Pravilnika). V izreku izpodbijane odločbe pa je tožena stranka že določila dvoje, in sicer, da strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore Centra (1. točka izreka) in da strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostor posebej varovane sobe (2. točka izreka). Taka opredelitev načina izvajanja ukrepa je po presoji sodišča nerazumljiva, saj po eni strani v 1. točki izreka dopušča tožniku gibanje na območju vseh prostorov Centra (kar pomeni, da tožniku niso dovoljeni izhodi), po drugi strani pa v 2. točki izreka njegovo gibanje omejuje zgolj na prostor posebej varovane sobe. Iz tako oblikovanega izreka zato ni mogoče ugotoviti, kakšen način izvajanja ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom je tožena stranka določila za tožnika, torej ali bo omejen na vse prostore Centra in mu bo s tem prepovedan izhod, ali pa bo omejen zgolj na prostor posebej varovane sobe. Izrek izpodbijane odločbe, ki je s tem sam s sabo v nasprotju, je v neskladju z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, po kateri mora biti izrek določen, torej popoln in jasen, da v postopku izvršitve ni sporen način njegove izvršitve.

14. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi obrazložitev izrečenega ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, med drugim tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. V primeru težjih kršitev hišnega reda v centru, med katere sodi tudi povzročitev večje materialne škode, če je povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti (11. alineja tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2), se sicer izreče ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, vendar pa mora tožena stranka odločitev za izrek takega ukrepa utemeljiti, predvsem pa mora oceniti in pojasniti sorazmernost izrečenega ukrepa. Pri utemeljitvi izrečenega ukrepa mora zato tožena stranka, poleg tega, da upošteva težo in naravo kršitve hišnega reda ter nastale posledice, oceniti tudi, ali je tak ukrep sorazmeren glede na kršiteljev odnos do storjenega dejanja in predvsem glede na njegove osebnostne lastnosti. V konkretnem primeru bi tožena stranka zato morala presoditi, ali je glede na tožnikovo osebnost, ravnanje po dogodku, predvsem pa glede na njegovo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom sorazmeren glede na težo dejanja, ki se mu očita in skladno s tem tudi pojasniti razloge za določitev časa trajanja takega ukrepa. V tem smislu je obrazložitev tožene stranke, ki zgolj ugotavlja, da je prišlo do hujše kršitve hišnega reda in se nato sklicuje na določbo drugega odstavka 77. člena ZTuj-2, nezadostna in je zato sodišče ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

15. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila niti pravne podlage niti razlogov, da je tožniku izrekla še ukrep omejitve uveljavljanja pravic iz pravil bivanja v centru v obliki dostopa do računalnika in mobilnega telefona od 30. 12. 2020 do 14. 1. 2021. Navedla je le, da se uveljavljanje teh pravic tožniku omeji, ni pa pojasnila na podlagi katerega pravnega predpisa mu je tak ukrep izrekla, ni ocenila njegove sorazmernosti in tudi ni utemeljila razlogov za določitev časa trajanja takega ukrepa. Tudi v tem delu je torej obrazložitev izpodbijane odločitve tožene stranke pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti.

16. Skladno z vsem opisanimi zaključki je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Sodišče je odločitev sprejelo ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).