Jedro

Prilastitveni namen, ki opredeljuje cilj storilčevega ravnanja, ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ.

Če višje sodišče ne presodi pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), ki se nanašajo na odločilno dejstvo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je spoznalo obdolženega M.Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen 100.000 SIT, ki jo mora plačati v roku 30 dni. Oškodovani Lovski družini M. je deloma prisodilo njen premoženjskopravni zahtevek. Obdolžencu pa je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in povprečnino 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati povprečnino 80.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 28.09.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razlogov po 420. členu ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa ju spremeni in obdolženca "oprosti krivde in kazni".

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena (2. odstavek 423. člena ZKP). Zagovornik ne uveljavlja posameznih kršitev zakona. Netočna je njegova trditev, da je obsojenec v pritožbi navajal, da mu direktni naklep ni dokazan, saj je v resnici zatrjeval, da mu ni dokazan prilastitveni namen, ker je vegetarijanec. Ta namen pa ni subjektivni znak kaznivega dejanja. Če sodišče ni presodilo nebistvenih pritožbenih navedb, ni kršilo zakona. Z ostalimi navedbami vložnik zahteve po mnenju državnega tožilca izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da pri obdolžencu ni dokazan direktni naklep. S tem smiselno zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je višje sodišče v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa dolžno presoditi pritožbene navedbe. Če tega ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kolikor se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Vprašanje krivde sicer sodi med odločilna dejstva. Vendar v obravnavanem primeru zagovornik v pritožbi ni izpodbijal obdolženčeve krivde v tem smislu, da ni dokazan njegov direktni naklep, zaradi česar se sodišče druge stopnje do tega vprašanja niti ni bilo dolžno opredeliti. Zagovornik je v pritožbi navajal, da prilastitveni namen obdolžencu ni dokazan, ker je vegetarijanec. Takšen namen storilca, ki opredeljuje cilj storilčevega ravnanja, pa ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve, ki je predmet tega postopka.

Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo dokazov za svoje prepričanje, da je obdolženčev pes ujel in pokončal srnjaka. Obrazložiti bi tudi moralo, zakaj ne verjame obdolžencu, da je iskal lovca Č. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je obdolženčev pes ujel in pokončal srnjaka, obrazložilo na tretji strani odločbe in se pri tem oprlo na izpovedbi prič Z.Z. in S.B.. V nadaljevanju je obrazloženo zavrnilo tudi obdolženčev zagovor, da je želel o najdbi srnjaka obvestiti lovca B.Č.. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča in jih ocenilo kot pravilne. Med drugim je poudarilo, da nima pomislekov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje potem, ko je njegov pes pokončal srnjaka, in da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da je o pokončanem srnjaku hotel najprej obvestiti soseda Č. Sodišču prve stopnje glede na navedeno ni mogoče očitati, da ni navedlo določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. točka 364. člena ZKP), prav tako pa tudi ne višjemu sodišču, da v obrazložitvi sodbe ni presodilo pritožbenih navedb (1.odstavek 395. člena ZKP).

Ostale zagovornikove navedbe, ko zatrjuje in pojasnjuje, da je ostalo nerazjasnjeno, kdo je ujel srnjaka in ga pokončal, da tega ni storil obdolženčev pes in da tega tudi ne dokazujeta izpovedbi omenjenih prič, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.