5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 214/2003 z dne 26. 2. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1199/2002 z dne 14. 11. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002 z dne 16. 7. 2002 se ne sprejme.

2.Stroški postopka za preizkus ustavne pritožbe bremenijo proračun.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve pomoči h kaznivemu dejanju ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila glavna kazen petih let zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Višje sodišče je pritožbo pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo, prvostopenjsko sodbo je spremenilo le v odločbi o vštetju pripora. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi opisuje svoje videnje dogodkov in kritično ter žaljivo ocenjuje delo sodnikov. Izraža nestrinjanje z obsodbo, navaja, da je bil obsojen na podlagi lažnih pričevanj kriminalista in soobsojenca. Meni, da kazenski postopek ni bil pošten. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve 22. in 23. člena Ustave ter 5., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave pritožnik navede, da so sodniki Vrhovnega sodišča ignorirali argumente, ki jih je navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti. Samo delno naj bi upoštevali tiste, s katerimi je poskušal utemeljiti očitek, da v prvo- in drugostopenjski sodbi ni prišlo do sodniških napak, temveč do zavestnega kršenja zakonov s strani sodnikov. Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo tudi zato, ker Vrhovno sodišče ni hotelo upoštevati materialnopravno relevantne dopolnitve pritožnikove zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena po preteku roka, določenega v tretjem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Po mnenju pritožnika so sodniki, ki so odločali na prvi in drugi stopnji, odkrito lagali, njihove sodbe kot tudi sodba Vrhovnega sodišča naj bi bile nepravične. Slednje naj bi poleg kršitve 22. člena Ustave pomenilo tudi kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Pritožnik še navaja, da je bil v času, ko je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, že brez odvetnika in brez prevajalca. Pravniki v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju ZPKZ Dob), kjer se je takrat nahajal, naj ne bi razumeli rusko, on pa ne slovensko. Glede na navedeno naj bi mu bilo onemogočeno, da bi v pravnem jeziku sestavil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki bi vsebovala kršitve slovenskega zakona. Slednje naj bi bilo še posebej nujno zato, ker po mnenju pritožnika sodniki na najvišji ravni različno razumejo, kaj jim nalaga zakon v zvezi s takšno vlogo. Izhajajoč iz navedenega pritožnik meni, "da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva obrambe iz 13. člena EKČP". Zaradi vseh predhodno navedenih kršitev naj bi mu bila prostost nezakonito odvzeta in s tem podana kršitev 5. člena EKČP.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi opisuje svoje videnje in potek dogodkov ter izraža nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in v 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče navedeno zatrjevano kršitev določbe EKČP presojalo z vidika varovanih ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezajo določbam EKČP.

5.Pritožnik v bistvu zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Navedeno zahtevo (fair trial oziroma fair hearing) postavljata že 6. člen EKČP in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo torej določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, OdlUS V, 201), katerih namen je, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Pravna jamstva, našteta v 29. členu Ustave, je zato treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

6.V zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik najprej zatrjuje, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. Iz navedene določbe med drugim izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem. Vendar ni treba, da bi bila obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi iz izpodbijanih odločb, tako široka kot obrazložitev odločb prvo in drugostopenjskega sodišča. Glede na prvi odstavek 424. člena ZKP prav strankine navedbe glede relevantnih kršitev, ki so naštete v prvem odstavku 420. člena ZKP, predstavljajo okvir presoje Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče ocenjuje, da Vrhovnemu sodišču glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče očitati, da takšne presoje ni opravilo. Pritožnikov očitek, ki je v tem delu najprej samo pavšalen, tega ne more ovreči. Tudi izrecen pritožnikov očitek, da je Vrhovno sodišče samo delno upoštevalo tiste navedbe, s katerimi je poskušal utemeljiti, da v prvo in v drugostopenjski sodbi ni prišlo do sodniških napak, temveč do zavestnega kršenja zakonov s strani sodnikov, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane najprej izhaja, da je Vrhovno sodišče pritožniku pojasnilo, zakaj njegovo sklicevanje na nepravilno presojo opravljene sodne prepoznave ter v zvezi z njo na zmotno ugotovitev okoliščine, da njegova fotografija in fotografije Z. niso bile objavljene v slovenskem časopisju ter prikazane na televiziji, ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje še izhaja, da se je Vrhovno sodišče opredelilo do pritožnikovega očitka glede nepravilno izvedenega postopka prepoznave, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe. Pojasnilo je, da sta bili v nasprotju z določbo 242. člena ZKP v prepoznavo res vključeni dve osebi, ki ju je kriminalist poznal. Strinjalo se je z že zavzetim stališčem sodišč, po katerem ta okoliščina ni odločilno vplivala na izpovedbo, ki jo je priča dala ob prepoznavi in jo ponovila na glavni obravnavi. Pri tem je tudi sámo ocenilo, da to dejstvo ob izpolnjenih drugih pogojih, ki so določeni v prvem odstavku 242. člena ZKP, ne daje podlage za ugotovitev o kršitvi iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče še ocenilo, da so z vidika navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti zato neutemeljene tudi pritožnikove trditve o tem, da pomeni sodelovanje dveh, kriminalistu znanih oseb v postopku prepoznave zavestno kršitev zakona s strani sodnikov in ne le napake v sodnem postopku. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da se je Vrhovno sodišče opredelilo do vsebinsko relevantnih očitkov pritožnika in svojo odločitev razumno obrazložilo. Zato očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

7.Do zatrjevane kršitve 22. člena Ustave naj bi prišlo tudi iz razloga, ker Vrhovno sodišče ni hotelo upoštevati pritožnikove materialnopravno relevantne dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena po preteku roka, določenega v tretjem odstavku 420. člena ZKP. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da vlog z dne 2. 10. 2003 in z dne 15. 10. 2003 pri obravnavanju zadeve ni bilo mogoče upoštevati, ker sta bili vloženi po preteku roka treh mesecev od dne 10. 12. 2002, ko je bila pritožniku vročena drugostopenjska sodba s prevodom. Pritožnik, ki v bistvu izražanje nestrinjanje z navedenim stališčem, zgolj s tem zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Zgolj z navedbami, da so sodniki, ki so odločali na prvi in drugi stopnji, odkrito lagali ter da so njihove sodbe in sodba Vrhovnega sodišča nepravične, pritožnik ne more izkazati kršitvi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Nadalje pritožnik navaja, da je bil v času, ko je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, že brez odvetnika in brez prevajalca. Pravniki v ZPKZ Dob, kjer se je takrat nahajal, naj ne bi razumeli rusko, on pa ne slovensko. Glede na navedeno naj bi mu bilo onemogočeno, da bi v pravnem jeziku sestavil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki bi vsebovala kršitve slovenskega zakona. Slednje naj bi bilo še posebej nujno zato, ker po mnenju pritožnika sodniki na najvišji ravni različno razumejo, kaj jim nalaga zakon v zvezi s takšno vlogo. Izhajajoč iz navedenega pritožnik meni, "da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva obrambe iz 13. člena EKČP".

9.Pritožnik sicer zatrjuje kršitev 13. člena EKČP. Vendar je treba ta očitek, ki ni samostojne narave, oceniti vsebinsko najprej z vidika pritožnikovih navedb kot celote, s katerimi v bistvu zatrjuje, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten (5. točka obrazložitve tega sklepa). Glede na navedeno pritožnikov očitek po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Po navedeni določbi Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Vendar pritožnik ni izkazal, da bi glede na fazo postopka in okoliščine, v katerih se je nahajal, še vedno moral imeti zagovornika po uradni dolžnosti. Prav tako ne izkaže, da si glede na svoje gmotne razmere ni mogel zagotoviti zagovornika in da je zato zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ki naj mu ne bi bila zagotovljena. Zatrjevane kršitve tudi ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na to, da je tujec in da ni imel na voljo prevajalca. Tujci, ki jim je prostost vzeta, imajo po določbi tretjega odstavka 7. člena ZKP pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku. Da bi obstajal kakšen drug razlog, zaradi katerega je bil nesposoben za obrambo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, pritožnik ne navede. Glede na navedeno za kršitev pravice iz prve alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

10.V čem naj bi bila kršitev 13. člena EKČP, pritožnik ne izkaže. Zgolj njegovo nezadovoljstvo, ker s pritožbo in z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, še ne zadošča za izkaz zatrjevane kršitve. Okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v učinkovitost pravnih sredstev, ki jih je imel v okviru sodnega varstva na voljo, pritožnik ni izkazal.

11.Pritožnik zatrjuje še, da mu je bila zaradi vseh, predhodno navedenih in zatrjevanih kršitev prostost nezakonito odvzeta in s tem podana kršitev 5. člena EKČP. Ker je Ustavno sodišče presodilo, da kršitve, ki jih zatrjuje, niso podane, je bilo treba že iz tega razloga zavrniti tudi pritožnikov očitek kršitve 5. člena EKČP. Da bi za obstoj zatrjevane kršitve obstajali še kakšni drugi razlogi, pa pritožnik ne navede in s tem zatrjevane kršitve ne izkaže.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

13.V postopku preizkusa ustavne pritožbe so nastali stroški prevoda ustavne pritožbe v slovenski jezik, ki bremenijo proračun. Ker je bila pritožniku, ki je beloruski državljan, prostost odvzeta, ima na podlagi 6. člena ZUstS v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZKP pravico podajati Ustavnemu sodišču vloge v svojem jeziku.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter 45. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer