Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi mora tožeča stranka že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, s katerimi izkazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi bila tožeča stranka do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu zaradi odvzema koncesije upravičena opravljati obvezno gospodarsko javno službo opravljanja pokopališke dejavnosti na podlagi koncesijske pogodbe z dne 23. 5. 2006, tožena stranka pa ji je dolžna plačevati storitve, kot je to določeno s koncesijsko pogodbo, ter ji tega ne sme preprečevati ali omejevati, niti ne sme prenašati opravljanja dejavnosti na tretjo osebo oziroma dopuščati tretjim osebam opravljanja te dejavnosti. Tožena stranka je to začasno odredbo predlagala skupaj s tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine P. z dne 13 7. 2009, s katero je je bila tožeči stranki kot koncesionarju odvzeta koncesija za opravljanje obvezne gospodarske javne službe opravljanje pokopališke dejavnosti, ki ji je bila podeljena na podlagi odločbe tožene stranke z dne 12. 9. 2005. Tožena stranka je pritožbo zoper odločbo o odvzemu koncesije zavrnila z odločbo z dne 2. 9. 2009. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je moralo, ker se tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ne sklicuje na 32. člen ZUS-1, pogoje za izdajo zahtevane začasne odredbe presojati po drugem in tretjem odstavku tega člena. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka z navedbami v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki je eden od vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe po navedenih določbah, je njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožeča stranka ni navedla pravne podlage upravičeno presojalo predlagano začasno odredbo tako z vidika drugega kot tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno odločilo, da tožeča stranka z okoliščinami in dejstvi, ki jih je navedla v tožbi, ter s priloženimi dokazi ni uspela izkazati, da bi ji lahko verjetno nastala težko popravljiva škoda.

8. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora tožeča stranka namreč že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, s katerimi izkazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala s tožbenimi navedbami, da ji bo z odvzemom koncesije nastala škoda, ki jo ocenjuje kot izgubo prihodka na 200.000,00 EUR, in z navedbami, da jo bodo z izvršitvijo izpodbijane odločbe odvzeti tudi v tožbi našteti objekti, v katerih ima vso svojo pogrebno opremo. Zato se Vrhovno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka zatrjuje, ne pa tudi izkazuje, zgolj materialno škodo, ki se praviloma ne priznava, saj je popravljiva. Strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne zatrjuje nobenih drugih verjetnih posledic za njeno poslovanje, na podlagi katerih bi prišlo do hudih motenj v njenem poslovanju ali celo do prenehanja pravne osebe oziroma da ne zatrjuje verjetnost nastanka kakršnihkoli drugih posledic, ki bi lahko pomenile nastanek tako težko popravljive škode, da bi bilo treba zaradi tega izdati začasno odredbo po drugem odstavku oziroma, tako kot je to smiselno predlagala tožeča stranka, po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 9. V celoti je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker v izpodbijanem sklepu v nasprotju z navedbami tožeče stranke zaključuje, da je tožeča stranka predlagala zadržanje izpodbijane odločbe in začasno ureditev spornega razmerja zaradi tega, ker v primeru, da bi prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe, ne bi več imela prihodkov na podlagi predmetne koncesijske pogodbe. Zaključki sodišča prve stopnje namreč temeljijo izključno na pravilno povzetih tožbenih navedbah in na tožbi priloženih listinah. Verjetnosti nastanka težko popravljive škode pa po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka tudi ni uspela izkazati s ponavljanjem navedb iz tožbe oziroma zahteve za izdajo začasne odredbe, do katerih navedb se je že v celoti pravilno opredelilo prvostopno sodišče in jih pravilno ni štelo za izkazovanje težko popravljive škode.

10. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).