Jedro

Sodišče prve stopnje bo ugotavljalo dolžnikovo ekonomsko - finančno stanje zaradi sprejema odločitve o tem, ali naj se zaradi pomanjkanja premoženja dolžnika stečajni postopek začne in takoj zaključi po 1. odst. 99. čl. ZPPSL. To pa sodišče prve stopnje ugotavlja oziroma preverja s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, v zvezi s tem pa nastanejo stroški, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo stroške, nastale do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom.

Izrek

Pritožba predlagatelja - dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagatelju V.G. naložilo, da mora v roku 15 dni na tam navedeni transakcijski račun sodišča plačati predujem v višini

400.000,00 SIT za pokritje stroškov do začetka stečajnega postopka. Hkrati je navedlo, da v kolikor predlagatelj v navedenem roku ne bo položil določenega predujma, bo sodišče njegov predlog zavrglo.

Proti navedenemu sklepu je predlagatelj - dolžnik vložil pritožbo in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče določi predujem, potreben zgolj za objavo stečajnega postopka v Uradnem listu, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je določeni predujem abnormalno visok, v taki višini neargumentiran in tudi nepotreben. Meni, da bi sodišče lahko v tem primeru, ko je kot dolžnik predlagal stečaj, moralo upoštevati obstoj stečajnega razloga domneve, kar pomeni, da zadostuje zatrjevanje stečajnega razloga, ki pa ga ni potrebno dokazovati. Tudi po mnenju različnih komentatorjev Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), stečajnega razloga ni treba niti verjetno izkazovati niti dokazovati (stečajni razlog bi drugače moral dokazovati kot plačilno nesposobnost z bilancami, izkazi, ipd.). Po njihovem to torej pomeni, da sodišče sploh ne presoja dolžnikovega finančnega položaja in mora začeti postopek. Postopek bi bilo torej sodišče dolžno začeti takoj, predlagatelju pa bi moralo poslati sklep, da poravna predujem v višini stroškov objave oklica v Uradnem listu. Po podatkih Uradnega lista se stroški objave skrajšanega stečajnega postopka gibljejo med 8.000,00 in

11.000,00 SIT, zato meni, da bi bilo pravično, da sodišče zahteva od njega samo plačilo le teh stroškov. Tudi namen zakonodajalca je bil verjatno takšen, saj tudi takse za predlog za uvedbo stečajnega postopka dolžniku ni potrebno plačati (tar.št. 19 Zakona o sodnih taksah), zato je toliko bolj nerazumljiva zahteva sodišča o plačilu predujma v deset ali večkratni višini sodne takse, katerega pa kot prezadolženi nima od kje vzeti, s tem zahtevkom pa se mu onemogoči začetek stečajnega postopka. Prvostopno sodišče se je v obrazložitvi svojega sklepa oprlo na 2. odst. 93. čl. ZPPSL, ki določa, da stečajni senat zavrže predlog, v kolikor predujem ni dan. Vendar pa isti odstavek v nadaljevanju pravi tudi, da izjemoma lahko stečajni senat odloči, da se postopek nadaljuje, čeprav predujem ni bil dan. Meni, da je večletna blokada računa, plačilna nesposobnost, insolventnost, brez osebnega premoženja, itd., zadosten razlog, da sodišče postopek nadaljuje. V predlogu za začetek stečajnega postopka je priložil potrdila, sklepe in dokumentacijo, na osnovi katere sodišče lahko oceni, da stečajna masa ni vredna niti 100.000,00 SIT, ne pa več kot 10 milijonov SIT, zato so tudi podani vsi razlogi za začetek skrajšanega stečajnega postopka. V kolikor sodišče v tem primeru, na osnovi poslane dokumentacije ne more ugotoviti, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške tega postopka in da je neznatne vrednosti, ter zaradi tega ne more izdati sklepa, s katerim bi stečajni postopek začelo in ga takoj tudi zaključilo (99. čl. ZPPSL), naj ga pozove, da dostavi še kakšna (po njegovi presoji) potrebna dokazila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sicer mogoče soglašati s stališčem pritožnika, da zadostuje zatrjevanje stečajnega razloga in da obstoja tega niti ni potrebno dokazovati; 91. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) je v tem pogledu jasen, saj določa, da mora predlagatelj izkazati za verjeten obstoj stečajnega razloga iz 1. odst. 2. čl. ZPPSL (tj. insolventnost ali prezadolženost), ne pa ga zgolj zatrjevati. Dolžnik je le eden od možnih predlagateljev začetka stečajnega postopka (2. odst. 90. čl. ZPPSL). Če je predlagatelj začetka stečajnega postopka druga oseba (upnik, osebno odgovorni družbenik), se drugopis predloga vroči dolžniku, ki se mora o predlogu izjaviti v roku 15 dni (1. odst. 92. čl. ZPPSL).

Če dolžnik izjavi, da soglaša s predlogom ali v roku ne izjavi ničesar, se šteje, da je stečajni razlog podan (2. odst. 92. čl. ZPPSL) - torej le v takšnem primeru se obstoj stečajnega razloga domneva - vendar pa je pred tem upravičeni predlagatelj moral njegov obstoj verjetno izkazati. Ureditev je logična, saj bi sicer ob upoštevanju stališča, ki ga zastopa pritožnik, dolžnik lahko predlagal začetek stečajnega postopka "kar tako" in brez da bi stečajni razlog pri njem dejansko obstajal. Vendar pa v obravnavanem primeru situacija, pri kateri bi sodišče prve stopnje šele ugotavljalo obstoj stečajnega razloga pri dolžniku, očitno niti ni podana, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da bo sodišče prve stopnje ugotavljalo dolžnikovo ekonomsko - finančno stanje zaradi sprejema odločitve o tem, ali naj se zaradi pomanjkanja premoženja dolžnika stečajni postopek začne in takoj zaključi po 1. odst. 99. čl. ZPPSL (kar je nenazadnje predlagal tudi dolžnik v svojem predlogu ob hkratni navedbi, da nima nepremičnega premoženja in tudi ne vrednejšega premičnega premoženja). To pa sodišče prve stopnje ugotavlja oziroma preverja s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, v zvezi s tem pa nastanejo stroški, ki tudi po mnenju pritožbenega predstavljajo stroške, nastale do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom. Ti stroški pa pa tudi predstavljajo (poleg stroškov objave v uradnem listu, kar omenja pritožnik), pretežni del stroškov, potrebnih do začetka stečajnega postopka in so v obravnavanem primeru določeni v primerni višini oz. v takšni, kot je bila določena tudi v preteklih primerljivih zadevah. Zato pritožba zoper sklep o določitvi predujma ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

Izpodbijani sklep vsebuje tudi sankcijo (zavrženje predloga) v primeru, če predujem ne bo plačan, saj je tako določeno v

2. odst. 93. čl. ZPPSL; v povezavi z njim pa niti ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, češ da je pri predlagatelju podana izjema po drugem stavku 2. odst. 93. čl. ZPPSL, po kateri lahko stečajni senat odloči, da se postopek nadaljuje, čeprav predujem ni bil dan.