Jedro

Tožnica, ki je domnevna lastnica (služečega) zemljišča, je aktivno legitimirana za vložitev ugotovitvene tožbe na neobstoj služnosti. Tožnica z zahtevkom, da ne obstoji služnost dostopa, ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice. Za pravo negativno konfesorno tožbo gre takrat, ko tožnik zatrjuje, da je stvarna služnost prenehala na enega od načinov, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo, zato lahko tudi domnevni lastnik zahteva ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica na njegovi stvari. Četudi bi v obravnavani zadevi šlo za varstvo služnostne pravice, kjer mora tožnik dokazati lastninsko pravico na gospodujoči in služeči nepremičnini, aktivne legitimacije ni mogoče odreči osebi, ki se sklicuje na izvedeni način pridobitve lastninske pravice, če dokaže, da ima veljaven pravni posel, na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da v korist vsakokratnega lastnika dela poslovne stavbe na parcelah s št. 55/1 in 1713/46, k.o. ... ter parcel s št. 56/9 in 1713/99, k.o. ..., ki so last tožene stranke, ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje preko jugozahodnega dela parcele s št. 56/12 in preko parcele s št. 56/13, k.o. ..., obeh v lasti tožeče stranke, ter da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na jugozahodnem in zahodnem delu parcele s št. 56/12 in na parceli s št. 56/13, k.o. ..., zlasti pa se toženi stranki in njenim strankam preko navedenih nepremičnin tožeče stranke prepovedujeta hoja ali vožnja zaradi opravljanja dejavnosti tožene stranke na parcelah s št. 55/1 in 1713/46, k.o. ... ter na parcelah s št. 56/9 in 1713/99, iste k.o. Toženi stranki je še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne 1.206,88 EUR stroškov pravdnega postopka, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu zavrže, v ostalem delu pa zavrne in tožnici naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP). Meni, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih. Iz izreka sodbe je razvidno, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje preko dela parcel, ki so v lasti tožnice in da je toženec dolžan opustiti vsakršen poseg v lastninsko pravico tožnice, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnica ni lastnica spornih nepremičnin oziroma nima lastninske pravice, pač pa je domnevna lastnica nepremičnin, ki jih ima v kvalificirani posesti. Toženec tudi meni, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da tožnica ni izkazala vknjižbe lastninske pravice in da je toženec posegel v kvalificirano posest tožnice, zaključuje pa, da je toženec ogrozil tožničino lastninsko pravico oziroma da vznemirja njeno lastninsko pravico. Nadalje toženec opozarja, da ni podan pravni interes tožnice za vložitev ugotovitvene sodbe, torej negatorne konfesorne tožbe . Tudi prvostopenjsko sodišče namreč ugotavlja, da je v dajatvenem zahtevku na prepoved vznemirjanja lastninske pravice molče vsebovana ugotovitev o neobstoju služnostne pravice in da bi pri odločanju o dajatvenem zahtevku moralo ugotoviti tudi neobstoj služnosti spornega dostopa in o njem odločiti kot o predhodnem vprašanju. Toženec zato meni, da iz vsebine ugotovitvene tožbenega zahtevka ne izhaja nekaj več oziroma nekaj drugega, kot se uveljavlja z dajatvenim zahtevkom. Dajatveni zahtevek temelji na vseh ugotovitvah, ki se hkrati samostojno uveljavljajo z ugotovitvenim zahtevkom, zato tožnica ne izkazuje pravne koristi za njegovo uveljavljanje in bi bilo treba ugotovitveni zahtevek zavreči. Po mnenju toženca pa ugotovitveni zahtevek tudi ni utemeljen. Pravilno sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da lahko ugotovitev obstoja služnosti zahteva le lastnik gospodujočega zemljišča, vendar to velja tudi za negatorno konfesorno tožbo. Aktivno legitimiran je le lastnik gospodujoče stvari, ne pa tudi domnevni lastnik. Zmotno je zato stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti 218. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), ki se nanaša na varstvo služnostne pravice in napotuje na uporabo določbe, po kateri lahko vloži ugotovitveno tožbo (zaradi vpisa pridobitve stvarne služnosti oziroma njenega prenehanja) zgolj lastnik gospodujoče ali služeče nepremičnine. V zvezi z dajatvenim zahtevkom opozarja, da je pasivno legitimirana oseba, ki ima od takega vznemirjanja korist, vendar pa iz tožbene podlage ne izhaja, da bi toženec z ravnanjem njegovih strank imel korist. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj ni sklepčen. Zaradi nepravilne uporabe razpravnega načela (7. člen ZPP) je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Z očitkom, da naj bi imel korist od strankinih ravnanj, se je seznanil šele s sodbo, zato je podana kršitev pravice do izjave, saj mu z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Navaja še, da je iz pravne teorije razvidno, da je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bilo vznemirjenje storjeno, če je korist, ki mu je nastala zaradi vznemirjanja, kasneje odobril. Tudi iz odločbe VSK I Cp 502/2005 izhaja, da se lahko zahteva varstvo lastninske pravice z negatorno tožbo zoper osebo, ki ima od vznemirjanja korist in je podana njena odobritev oziroma soglasje. Iz zbranega procesnega gradiva in iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi toženec soglašal oziroma odobril, da bi njegove stranke uporabljale sporni dostop, zato je treba tožbeni zahtevek zaradi nepravilne uporabe materialnega prava zavrniti.

Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih in da so ti razlogi med seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica domnevna lastnica nepremičnin parc. št. 56/12 in 56/13, k.o. …. Tožnica se je sklicevala na derivativni način pridobitve lastninske pravice, ima namreč pravni naslov (prodajno pogodbo z dne 27.5.1999 – priloga A2), na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na dejstvo, da ima tožnica pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ni mogoče šteti, da sporni nepremičnini ne bi bili njena last. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča vsebinsko ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Domnevni lastnik, katerega lastništvo se predpostavlja, se varuje enako, kot da bi lastnino že pridobil oziroma kot, da bi bil lastnik, zato tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da sta sporni nepremičnini last tožnice in da toženec posega v njeno lastninsko pravico, ni v nasprotju z razlogi sodbe oziroma med razlogi o domnevnem lastništvu ni nasprotja.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je podan pravni interes tožnice za ugotovitev, da na njenih nepremičninah, na jugozahodnem in zahodnem delu parc. št. 56/12, k.o. ... in parc. št. 56/13 iste k.o., ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika dela poslovne stavbe, ki je sedaj last toženca.

Po 2. odstavku 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe.

Mogoče je vložiti negativno ugotovitveno tožbo, tožbo na neobstoj pravice, ne glede na hkrati vloženo dajatveno tožbo, če tožnik izkaže pravno korist od tega, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Tožnica zahteva ugotovitev neobstoja celotnega pravnega razmerja (to je stvarne služnosti spornega dostopa), ki je sicer res molče vsebovana v dajatvenem zahtevku na prepoved vznemirjanja, saj kot toženec pravilno opozarja, dajatveni zahtevek temelji na ugotovitvi, ki se uveljavlja z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, vendar pa pravnomočnost dajatvene sodbe še ne pomeni hkrati tudi pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja (o tem odloči sodišče ob dajatveni tožbi le kot o prehodnem vprašanju). Le z ugotovitveno tožbo si tožnica lahko zagotovi pravnomočno odločitev o neobstoju stvarne služnosti (glej dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, str. 153). Za odločitev o navedenem vprašanju, pa je tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkazala pravni interes. Podan je takrat, ko je tožnikov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti določenega pravnega razmerja, ta negotovost pa je posledica toženčevih ravnanj. Toženec si lasti služnost dostopa po trasi, kjer je ni nikoli imel, saj njegove stranke tam vozijo. Proti tožnici je tudi vložil tožbo na prenehanje vznemirjanja služnosti sporne poti, ki je ni umaknil, pred vložitvijo tožbe pa je tudi dosegel izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje domnevne služnosti, ki še velja. Te okoliščine (ki jih toženec ne izpodbija) pa nedvomno kažejo na ogroženost tožničine lastninske pravice. Tožnica želi zaradi toženčevega zatrjevanja, da ima po trasi spornega dostopa služnost, s tožbo doseči jasnost glede neobstoja te služnosti oziroma odpraviti negotovost glede pravnega razmerja.

Zmotno meni toženec, da tožnica, ki je domnevna lastnica (služečega) zemljišča, ni aktivno legitimirana za vložitev ugotovitvene tožbe na neobstoj služnosti. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da tožnica z zahtevkom, da ne obstoji služnost dostopa, ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice. Za pravo negativno konfesorno tožbo gre takrat, ko tožnik zatrjuje, da je stvarna služnost prenehala na enega od načinov, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo, zato lahko tudi domnevni lastnik, glede na določbo 99. člena SPZ, zahteva ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica na njegovi stvari (prim. sklep VS RS II Ips 283/95 z dne 12.12.1996 (1)). Četudi bi v obravnavani zadevi šlo za varstvo služnostne pravice, kjer mora tožnik dokazati lastninsko pravico na gospodujoči in služeči nepremičnini (M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 908), aktivne legitimacije ni mogoče odreči osebi, ki se sklicuje na izvedeni način pridobitve lastninske pravice, če dokaže, da ima veljaven pravni posel, na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, 1993, str. 260, točka 13). Ker toženec ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica domnevna lastnica spornih nepremičnin, ki jih je pridobila na podlagi veljavnega pravnega posla, ki je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni videti razloga, da ne bi bila podana njena aktivna legitimacija pri negativni ugotovitveni tožbi.

Tožnica je zahtevala varstvo lastninske pravice tudi z opustitveno tožbo po 99. členu SPZ zaradi protipravnega oviranja njene domnevne lastninske pravice. Pa s

ivno legitimirana je v takih sporih lahko vsaka oseba, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika), poleg neposrednega motilca lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist

in je podana njegova odobritev oz. soglasje. Nima prav pritožnik, da iz (tožbene) trditvene podlage ne izhaja, da bi toženec z ravnanjem svojih strank imel korist. V skladu s 7. členom ZPP sodišče upošteva tista dejstva, ki jih navedeta stranki, pri čemer je brez pomena, katera od njiju je neko dejstvo navedla. V odgovoru na tožbo toženec navaja, da bi bila podana njegova pasivna legitimacija, če bi bilo zatrjevano vznemirjanje njegovih strank storjeno v njegovo korist. Glede na takšne ugovorne trditve je tožnica zatrjevala, da je toženec sicer prenehal uporabljati sporno pot, da pa njegove stranke, ki prihajajo k tožencu, še vedno vozijo po tej trasi in parkirajo na tožničinem zemljišču. Na podlagi tako zatrjevanih dejstev pravdnih strank, iz katerih izhaja, da je bila pasivna legitimacija za toženca sporna že v postopku na prvi stopnji in to ponavlja v pritožbi, ni mogoče očitati sodišču prve stopnje kršitev razpravnega načela, da bi torej oprlo svojo odločbo na dejstvo, ki ga nobena stranka ni navajala. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen, ob (neizpodbijani) ugotovitvi, da ima toženec korist od tega, da njegove stranke, ki še vedno občasno uporabljajo sporni dostop in tožničino parkirišče na spornih nepremičninah, obiskujejo prostore, v katerih posluje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa je tudi sklepati, da toženec soglaša s vznemirjanjem svojih strank. Ob ogledu na kraju samem je bilo namreč ugotovljeno, da so z javne ceste, s katere do toženčevih prostorov vodi sporni dostop, še vedno vidni napisi „R.“. Toženec ne trdi, da bi svoje stranke na ustrezen način obvestil o prepovedi vožnje po spornem dostopu, torej da bi na aktiven način preprečil strankam dostop po sporni poti do njegovih poslovnih prostor. Tudi začasna odredba (opr. št. Z 2003/00880 z dne 23.6.1003 v prilogi A3 v spisu I P 2787/2003), ki je ob zaključku obravnavane zadeve še vedno veljala, tožnici prepoveduje dejanja, s katerimi bi onemogočila nemoteno izvrševanje služnosti po trasi spornega dostopa. Nobenega dvoma ni, da te okoliščine kažejo, da toženec soglaša, da stranke s svojim prihodom po spornem dostopu vznemirjajo tožnico.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in tudi ne drugi pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da ne obstoji služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti poseganje v njeno lastninsko pravico. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah SPZ (tudi prej Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (218. člen SPZ), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav SPZ ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice. Sicer pa takšno tožbo naravnost omogoča določba drugega odstavka 181. člena ZPP, po kateri se lahko takšna tožba vloži med drugim, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 99. člena SPZ, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku. Kadar vloži tožbo takšen lastnik, govorimo o negatorni publicijanski tožbi. Na takšnem tožniku je le, da dokaže svojo močnejšo pravico, zadošča že domnev(a)na lastnina. Skratka zakon daje varstvo vsakomur, ki ima močnejšo pravico. Zato tudi ni videti razloga, da ne bi šla varstvo in s tem aktivna legitimacija domnevnemu lastniku pri negativni ugotovitveni tožbi.