Jedro

Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnikov za izdajo začasne odredbe.

2. Upnika v pravočasni pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ki bi preprečila nastanek težko nadomestljive škode. Pojasnjujeta, da sta z dolžnikom v pogodbenem razmerju glede oprave gradbenih del, upnik pa ni ustrezno izvedel opornega zidu, ki bi zavaroval stanovanjsko hišo pred nevarnostjo plazenja. Obširno pojasnjujeta ozadje nastanka nevarnosti plazenja in pojasnjuje odgovornost izvajalca del za strokovno izvedbo. Menita, da sta predlog za izdajo začasne odredbe ustrezno konkretizirala s tem, ko sta predlagala sanacijo obstoječega opornega zidu v skladu s pravili stroke, ki naj prepreči nadaljnje nastajanje škode. Upnika menita, da sanacije bolj ne moreta konkretizirata, saj bo način najbolje vedel dolžnik, ki je zgradil oporni zid in razpolaga s strokovnim znanjem. Predlagata postavitev izvedenca gradbene stroke. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se začasna odredba dovoli. Postavljata tudi nov predlog za začasno odredbo. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnika izhajata iz zmotnega stališča, da se lahko konkretizacija gradbenih del glede predlaganega ukrepa sanacije prepusti fazi izvršitve začasne odredbe. Ker ima začasna odredba hkrati tudi učinek sklepa o izvršbi (268. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), mora biti predlog za njeno izdajo dovolj določno konkretiziran glede obveznosti, da ne bo dvoma o tem, kako je pravilno začasno odredbo prisilno izvršiti. Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi (drugi odstavek 277. člena ZIZ).

5. Upnika sta predlagala, da se dolžniku naloži sanacija obstoječega opornega zidu, ne da bi konkretizirala obsega te obveznosti. Uporabila sta le pravne abstrakcije (abstraktne pravne pojme, pravne standarde) skladnost s strokovnimi pravili, skrbnost dobrega gospodarja in preprečitev nadaljnjega nastajanja škode. Izrek začasne odredbe, v katerega bo povzeta upnikova zahteva za sodno varstvo iz predloga, ne sme puščati dvoma o tem, kakšna obveznost je naložena (prvi odstavek 21. člena v zvezi 239. členom ZIZ). Natančen opis naložene storitve je bistven.1 Opredelitev obveznosti ne sme zahtevati nobene nadaljnje pravne ali dejanske presoje.2 Prav to pa bi zahtevala opredelitev obveznosti, kot sta jo podala upnika v obravnavanem predlogu za izdajo začasne odredbe.

6. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Upnika, ki s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 113. Primerjaj tudi VSM Sklep I Ip 1101/2019. 2 Primerjaj Galič, A. v: Ude, L. in Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 124.