Jedro

Trajanje pripora od vložitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave je omejeno z zakonskimi določili (3. odstavek 432. člena ZKP v zvezi z 207. členom ZKP), na katere je izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora tudi oprt; glede na to ni dvoma, da je bil pripor zoper obdolženca podaljšan za mesec dni in zato sodišču v izreku sklepa tega časa ni potrebno navajati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom z dne 9.3.2007 zoper obdolženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP podaljšalo ob vložitvi obtožnega predloga. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 4.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec dnevno klicaril in grozil oškodovancema, da ju bo ubil in da sodišče zaključuje, da bi na prostosti z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Po mnenju obrambe ti razlogi ne utemeljujejo podaljšanja pripora, saj bi podaljšanje pripora bilo utemeljeno, kolikor bi obstajal utemeljen sum, da bi obdolženec storil kazniva dejanja, s katerimi grozi. V zahtevi izpostavlja, da so na glavni obravnavi dne 2.4.2007 bile zaslišane priče, ki pa niso izpovedale vse tako kot to izhaja iz uradnih zaznamkov. Zagovor obdolženca, da sta ga oškodovanca izzivala, bi bil lahko po mnenju vložnika verodostojen. Oškodovanka ni resnicoljubna, v kar se je prepričal tudi zagovornik, glede na njeno ravnanje po razvezi zakonske zveze. Sklep o podaljšanju pripora je nezakonit, ker je njegovo trajanje neomejeno in iz njega ne izhaja, do kdaj se pripor podaljša. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 17.4.2007, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obdolženec dne 19.4.2007, njegov zagovornik pa dne 20.4.2007, seznanjena.

B.1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B.2 5. V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem sme sodišče odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je storil obdolženec kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 201. člena ZKP ter da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora zoper obdolženca ob vložitvi obtožnega predloga pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za podaljšanje pripora podani ter za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge in presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj je obdolženec grožnje stopnjeval do te mere, da je napadel oškodovančevo telesno celovitost. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obdolženec oškodovancema le telefonično grozil. Ob utemeljitvi utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje ocenilo, da obdolženec v konfliktnih situacijah (v odnosu do svoje bivše žene in njenega partnerja) očitno ne more kontrolirati svojega obnašanja in reagira z nasiljem ter da okoliščine in način storitve ter obdolženčeve osebne lastnosti (kar vse je sodišče prve stopnje v svoji odločbi na straneh 2 - 5 obširno obrazložilo) kažejo na nekritičnost obdolženca do svojih ravnanj in njegovo slabo kontrolo, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. Tem razlogom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je ob zavrnitvi pritožbe obdolženčevega zagovornika presodilo, da zaradi realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi, ponavljal, pripor neogibno potreben.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema dokaze, izvedene na glavni obravnavi dne 2.4.2007 ter v zahtevi podaja svojo oceno izpovedb na tej obravnavi zaslišanih oškodovancev oziroma prič (M.Š., M.L., M.N., D.N.). Ker pa gre za dokaze, katere je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi deset dni po tem, ko je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom sodišče odločilo o podaljšanju pripora, Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca ob vložitvi obtožnega predloga teh navedb (tudi kolikor po vsebini ne bi predstavljale uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja) ne bi moglo upoštevati.

8. Neutemeljena je navedba zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora nezakonit, ker "je njegovo trajanje neomejeno in iz njega ne izhaja, do kdaj se pripor podaljša". Po določbi 3. odstavka 432. člena ZKP glede pripora od izročitve obtožnega predloga sodišču do konca glavne obravnave se smiselno uporabljajo določbe 207. člena ZKP. Pri tem mora sodnik vsakih mesec dni preizkusiti ali so še dani razlogi za pripor. Glede na navedeno zakonsko določilo, na katerega je izpodbijani pravnomočni sklep tudi oprt, ni dvoma, da je bil pripor zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom podaljšan za mesec dni in zato sodišču v izrek sklepa tega časa ni potrebno navajati.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).