Jedro

Po določbi drugega odstavka 47. člena ZGO-1 mora odgovorni vodja projekta vsako zaključeno sestavino projekta potrditi s svojo identifikacijsko številko in podpisom, s čimer jamči za kakovost obdelave celotnega projekta in za medsebojno usklajenost načrtov, ki sestavljajo projekt. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi izdelave projektne dokumentacije, kjer je bil pooblaščeni arhitekt, istočasno nastopal kot odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture, nastopal pa je tudi kot direktor projektanta. V Kodeksu poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev (3. člen) je določeno, da morajo kodeks spoštovati vsi arhitekti, ne glede na statusno oziroma organizacijsko obliko, v kateri opravljajo dejavnost, po določbi 7. člena pa mora arhitekt pri opravljanju dejavnosti delovati v korist naročnika in po svojih najboljših močeh uresničevati njegove želje in potrebe, pri čemer pa mora upoštevati pravila stroke ter ne sme kršiti veljavnih predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Disciplinska komisija Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (v nadaljevanju ZAPS) – v nadaljevanju prvostopenjski organ, je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnik – pooblaščeni arhitekt, na podlagi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka disciplinskega tožilca ZAPS D/UE-Šturje-175/09-AL/3 z dne 25. 5.2009, kriv za štiri kršitve Disciplinskega pravilnika ZAPS, in sicer: - da je kot odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture in vodilne mape izdelal in predal naročniku PGD dokumentacijo za novogradnjo treh enostanovanjskih objektov ... št. 552-07, vloženo v upravni postopek 8. 4. 2008 z dopolnitvami, za investitorja A. d.o.o., pri tem pa je v vodilni mapi nepravilno prikazano območje gradnje in je s tem namerno zavajal upravni organ, saj gradnja v varstvenem pasu vodotoka ni dovoljena in investitorju ob točnem navajanju dejstev gradnje tudi ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje. Takšno malomarno ravnanje predstavlja disciplinsko kršitev po 11. točki 6. člena Disciplinskega pravilnika ZAPS (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik); - da je kot odgovorni projektant arhitekture in kot odgovorni vodja projekta izdelal in predal investitorju PZI projekt tlorisne dispozicije zasnove razporeditve prostorov, pri novogradnji treh stanovanjskih objektov ... št. 552/07 iz junija 2008, in kljub temu, da PGD projekt vsebuje načrte za gradnjo treh enostanovanjskih objektov v nizu v PZI dokumentaciji - tlorisne dispozicije, spremenil enostanovanjske objekte z notranjim stopniščem v trostanovanjske objekte s tem, da je ukinil notranje stopnišče za dostop v vsako od treh etaž, ki so sedaj samostojna stanovanjska enota, ter uporablja zunanje stopnišče in glede na spremenjene zahteve investitorja ni odstopil od pogodbe, kar je v nasprotju z določili Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Pravilnika o projektni dokumentaciji, Kodeksa poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) ter je s tem storil disciplinsko kršitev po 10. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika, - da je kot odgovorni projektant arhitekture in odgovorni vodja projekta izdelal PZI projekt - novogradnja treh enostanovanjskih objektov ... št. 552-07 iz junija 2008, iz katerega tlorisa pritličja PZI dokumentacije je razvidno, da je projektirana samostojna stanovanjska enota z vhodom iz terase na terenu, pri tem pa stanovanje obsega vhod, dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico, garderobo, sobo in kabinet, enako pa tudi ostali dve etaži v vsakem od treh objektov, tako izdelana dokumentacija pa je v nasprotju s prostorskim aktom, ki dovoljuje gradnjo enostanovanjskih objektov, in s tem kršil peti odstavek 35. člena ZGO-1; zaradi tega je nastala premoženjska škoda uporabnikom storitev, ki jih nudijo člani zbornice. Tako je storil disciplinsko kršitev po 53. točki 7. člena in po 10. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika; - da kot pooblaščeni arhitekt v fazi predhodnega disciplinskega postopka, kljub dvema poslanima pozivoma, disciplinskemu tožilcu ni posredoval zaprošenih listinskih dokazil, čeprav bi po določilih Disciplinskega pravilnika to moral storiti in je s tem storil disciplinsko kršitev po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika. Tožniku se zato izreče disciplinski ukrep - denarna kazen v znesku 1.800,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa (1. točka izreka). V ostalem delu zahteve za uvedbo disciplinskega postopka se zahteva zavrne kot neutemeljena in se tožnika v tem delu oprosti očitane kršitve (2. točka izreka). Tožnik je dolžan plačati stroške disciplinskega postopka kot povprečnino v znesku 920,00 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je namestnik disciplinskega tožilca na podlagi prijave Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina, vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika kot kršitelja. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku, potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo III U 88/2010-6 z dne 23. 2. 2011 odpravilo sklep z dne 6. 10. 2009 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Disciplinska komisija ZAPS je izvedla ponoven postopek, pri čemer ni razpisala ponovne disciplinske obravnave v navzočnosti domnevnega kršitelja, ker je menila, da to ni potrebno. Senat disciplinskega sodišča ZAPS kot drugostopenjski organ pa je iz razloga, ker ni bila opravljena disciplinska obravnava, s sklepom z dne 12. 12. 2011 tožnikovi pritožbi ugodil, sklep z dne 2. 9. 2011 razveljavil in vrnil zadevo organu prve stopnje v novo obravnavo.

V ponovnem postopku je bila 23. 4. 2012 opravljena disciplinska obravnava pred senatom disciplinske komisije, ki pa se je tožnik ni udeležil. Tožnik je 31. 3. 2012 osebno prevzel vabilo na disciplinsko obravnavo. Prvostopenjski organ je 19. 4. 2012 po pošti prejel tožnikov odgovor na vabilo na disciplinsko obravnavo z opravičilom odsotnosti tožnika in potrdilom tožnikovega delodajalca. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa pa navedeno potrdilo ne dokazuje nujne službene obveznosti, ki je tožnik ne bi mogel uskladiti z datumom obravnave. Zato je zaključil, da tožnikova odsotnost ni opravičljiva ter sprejel sklep, da se disciplinska obravnava opravi brez navzočnosti tožnika. Gradbeno dovoljenje Upravne enote Ajdovščina z dne 12. 6. 2008 je bilo izdano na podlagi določil ZGO1-1, da je v PGD dokumentaciji, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, tožnik kot odgovorni projektant arhitekture in odgovorni vodja projekta objekt klasificiral kot enostanovanjsko stavbo pod št. 1110, in da je iz tehničnega poročila in načrtov razvidna namembnost posameznih etaž ter da je iz PZI dokumentacije iz junija 2008 (tloris pritličja, ki je bila najdena na gradbišču in na podlagi katere so se dela dejansko izvajala) razvidna drugačna namembnost pritličja, kot je bila načrtovana v PZI dokumentaciji iz junija 2008. Poudarja, da je disciplinski postopek pri ZAPS neodvisen postopek, ki se vodi na podlagi Statuta ZAPS, Kodeksa poklicne etike in Disciplinskega pravilnika, ne glede na eventualni upravni, inšpekcijski, kazenski ali civilni postopek. Poudarja, da so zavezanci za spoštovanje določil aktov zbornice le pooblaščeni arhitekti in drugi člani ZAPS in se sklicuje na 5. člen in 7. člen Kodeksa poklicne etike. Tožnik pa, kot odgovorni projektant arhitekture pri izdelavi PGD dokumentacije pri zunanji ureditvi ni obdelal jugozahodne strani objektov, kjer parcela sega na vodno zemljišče, za kar bi po Zakonu o vodah moral pridobiti vodno soglasje. Gradbeno dovoljenje je bilo zaradi nepopolne dokumentacije izdano brez vodnega soglasja in je zato tožnik kot odgovorni projektant in odgovorni vodja projekta opravil svoje delo v nasprotju s pravili stroke. Takšno ravnanje, storjeno iz malomarnosti, pa predstavlja disciplinsko kršitev po 11. točki 6. člena Disciplinskega pravilnika (pooblaščeni arhitekt opravlja svoje delo v nasprotju s pravili stroke).

Tožnik je kot odgovorni projektant PZI projekta - arhitektura št. 552-07 iz junija 2008, spremenil načrt, ki je sestavni del PGD dokumentacije, s tem, da je spremenil nekatere konstrukcijske elemente, ukinil notranje stopnišče, ukinil garaže in spremenil fasadne odprtine, s tem pa je iz projektirane enostanovanjske stavbe projektiral tri stanovanjsko stavbo, kar je v nasprotju ne le z gradbenim dovoljenjem, temveč v nasprotju s prostorskim aktom (območje sodi v prostorsko enoto S, kjer je predvidena individualna stanovanjska pozidava, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji), kar ni skladno s petim odstavkom 35. člena ZGO-1. Pri tem ni pomembno ali je projektant PZI dokumentacije izdelal celotno PZI dokumentacijo ali le posamezni načrt. Pomembno je, da je taka listina označena kot PZI dokumentacija in potrjena s strani odgovornega projektanta. V 83. členu ZGO-1 je določeno, da mora izvajalec na gradbišču izvajati dela po projektu za izvedbo (PZI). Z opisanim ravnanjem je kršitelj storil naklepno dejanje, ki predstavlja težjo disciplinsko kršitev po 53. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika (pooblaščeni arhitekt stori druga dejanja kršitve zakonov, podzakonskih aktov, ki urejajo področje dejavnosti članov zbornice, Statuta ZAPS, Kodeksa poklicne etike, zaradi katerih je prizadet ugled članov zbornice ali zaradi katerih je nastala ali grozila večja škoda uporabnikom storitev). Tožnik kot pooblaščeni arhitekt kljub pozivu zbornici tudi ni posredoval vseh zaprošenih listinskih dokazil in je disciplinski tožilec izostale potrebne dokaze pridobil s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor. Tako je glede na 26. člen Kodeksa z opustitvijo potrebnega ravnanja storil dejanje, ki predstavlja težjo disciplinsko kršitev po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika (če pooblaščeni arhitekt neopravičeno ne posreduje zahtevanih podatkov). Pojasnjuje še, da prvostopenjski organ ni sledil zahtevi disciplinskega tožilca v delu, kjer je navedeno, da tožnik kot odgovorni vodja PGD dokumentacije, v času od junija 2008 do 22. 10. 2008 ni nadzoroval gradnje in ni ukrepal po ugotovljenih neskladjih, ker tožnik z naročnikom ni sklenil pogodbe o projektantskem nadzoru. Pri izreku denarne kazni je prvostopenjski organ upošteval določila drugega odstavka 13. člena Disciplinskega pravilnika ter upošteval obseg in težo disciplinskih kršitev. Tožnik pa je na podlagi 74. člena Disciplinskega pravilnika dolžan plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 920,00 EUR, katerih višina je obrazložena.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ s sklepom z dne 26. 7. 2012 zavrnil ter potrdil sklep disciplinske komisije z dne 23. 4. 2012, tožniku pa naložil še plačilo stroškov postopka pred disciplinskim sodiščem kot povprečnino v znesku 650,00 EUR.

Tožnik se s sklepom prvostopenjskega organa ne strinja in ga izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter meni, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njegove pravice. Nekatere določbe Disciplinskega pravilnika so v nasprotju z Ustavo RS, zato se upoštevaje 15. člen Ustave RS v določenih delih, kjer so mu kršene ustavne pravice, tožnik sklicuje neposredno na Ustavo RS. Tožnik izpodbijanemu sklepu očita zastaranje pregona, arbitrarnost in protiustavnost ter nezakonitost postopka, opravo naroka prvostopenjskega organa v nenavzočnosti, kljub tožnikovi opravičeni odsotnosti, kršitev načela sorazmernosti ter še druge kršitve. Med drugim tožnik prvostopenjskemu organu očita prekoračitev obtožbe, neupoštevanje in zmotno uporabo materialnopravnih predpisov, neupoštevanje navedb in tožnikovih dokazov, nezakonitost postopka glede na določilo subsidiarne uporabe pravil pravdnega postopka, bistveno kršitev pravil postopka. Sklicuje se na tretji odstavek 46. člena Disciplinskega pravilnika, ki določa enoletni zastaralni rok, ter meni, da je v konkretni zadevi disciplinski postopek zastaral. Skladno s prvim odstavkom 47. člena Disciplinskega pravilnika zastaranje pretrga vsako procesno dejanje zoper kršitelje pred disciplinskimi organi. Meni, da pretrga zastaranje le (aktivno) dejanje toženke zoper kršitelje ter „tako v ta krog ne morejo spadati (obrambna – pasivna) pravna sredstva (domnevnega kršitelja) in da je v ta krog šteti le dejanja pred disciplinskimi organi toženke ter tako to ne more veljati za sodne postopke“. Disciplinski pravilnik sploh ne pozna in ne predvideva pretrganja relativnega zastaralnega roka zaradi sodnih postopkov zoper odločbe toženke. Po mnenju tožnika je relativni rok iz tretjega odstavka 46. člena Disciplinskega pravilnika potekel. Ker je od izdaje prejšnjega drugostopenjskega sklepa 7. 2. 2010 pa do ponovnega dejanja toženke minilo več kot leto dni, toženka pa ni opravila in niti ne zatrjuje, da bi med tem opravila kakršno koli procesno dejanje zoper kršitelja pred disciplinskim organom, je potekel zastaralni rok.

Tožnik nadalje meni, da ni ustavne in zakonske podlage, ki bi toženki dopuščala izrekanje denarnih kazni. Skladno z ustavno pravico do zasebne lastnine se vanjo lahko poseže le na podlagi zakona. Interni pravilniki toženke nimajo svojstva zakona, zato ne morejo biti podlaga za izrekanje denarnih sankcij. Toženka nima nikakršnih zakonskih pooblastil za izrekanje denarnih kazni. V vsakem primeru, tudi če obstaja zakonska podlaga in zakonsko pooblastilo za izrekanje denarnih kazni, pa je potrebno precizirati ta odločilna dejstva. Slednjega izpodbijani sklep nima, zaradi česar mu tožnik očita tudi ničnost. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje razloge, zaradi katerih se ni udeležil disciplinske obravnave. Sklicuje se na dopis, s katerim je opravičil odsotnost ter zaprosil za preložitev naroka. Toženka je utemeljenost tožnikove odsotnosti preverjala celo po e mailu, po katerem je bilo potrjeno, da je bila tožnikova odsotnost upravičena. Iz drugega odstavka 2. člena Disciplinskega pravilnika izhaja, da disciplinski organi uporabljajo pri svojem delu smiselno tudi določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če ni s tem pravilnikom drugače določeno. Glede na to, da je bila disciplinska obravnava izvedena v tožnikovi odsotnosti, čeprav je bil službeno zadržan, so bile v postopku storjene težke procesne kršitve in je bilo poseženo v ustavne pravice. Opisano predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po drugem odstavku 2. člena Disciplinskega pravilnika v zvezi z 8. alinejo drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred organi toženke. Po mnenju tožnika dopušča tretji odstavek 59. člena Disciplinskega pravilnika arbitrarno in samovoljno odločanje predsednika senata o utemeljenosti razlogov odsotnosti na disciplinski obravnavi ter je zato protiustaven. Pri tem se tožnik sklicuje na 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP in meni, da je treba izpodbijani sklep izreči za ničnega. Navaja, da ni bil deležen poštenega postopka, prvostopenjski organ pa je z izpodbijanim sklepom prekoračil »obtožbo«, saj je spremenil in prekoračil tako vsebino kot podlago, kot tudi obseg obtožb iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. S tem pa niso bila kršena le določila Disciplinskega pravilnika, pač pa tudi določila Ustave RS. Navedeno je razlog, da je izpodbijani sklep ničen.

Glede očitanih kršitev pa tožnik navaja, da pri nobenem od objektov ni nastopal kot projektant, pač pa le kot odgovorni vodja projekta – pooblaščeni arhitekt. V zvezi z očitkom, da disciplinskemu tožilcu ni posredoval zaprošenih listinskih dokazil, pripominja, da zahteva za predložitev listin ni bila določna, nekatere od listin pa ni mogel predati, saj pri posamezni gradnji ni nastopal v taki vlogi, da bi te listine imel. Poleg tega gre v takem primeru za kršitev privilegija zoper samoobdolžitev po 29. členu Ustave RS, saj nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe. Navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da je določba drugega odstavka 2. člena Disciplinskega pravilnika protiustavna, saj subsidiarna uporaba pravil ZPP v kaznovalnih in disciplinskih postopkih predstavlja kršitev domneve nedolžnosti. Tožnik tudi meni, da so bile napačno uporabljen tudi določbe ZGO-1, saj v postopku ni bilo ugotovljeno v kakšni vlogi je nastopal tožnik v očitanih primerih glede na definicije iz 2. člena ZGO-1. Opozarja na prvi odstavek 47. člena ZGO-1 (zagotavljanje odgovornosti), ki odgovornost za to, za kar se bremeni tožnika v vlogi odgovornega vodje projekta, nalaga odgovornemu projektantu, kar pa tožnik ni bil. Nastopal je zgolj kot odgovorni vodja projekta - konkretno pooblaščeni arhitekt. Prav tako tožnik ni bil odgovorni nadzornik, kateri ima po prvem odstavku 88. člena ZGO-1 dolžnost, da nadzoruje, ali se v projekt za izvedbo sproti vnašajo vse tiste spremembe in dopolnitve, ki nastajajo med gradnjo, in ali se s takšnimi spremembami strinjata investitor in projektant. V izpodbijanem sklepu ponovno ni obrazložitve o tem, zakaj in na kakšni podlagi je bila tožniku določena denarna kazen v višini 1.800,00 EUR. Kazen ne le, da ni obrazložena, ampak med kaznijo in domnevnimi kršitvami ni nikakršne pravne zveze. Zaradi odsotnosti obrazložitve tako glede denarne kazni kot glede stroškov tožnik izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski sklep, saj so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep izreče za ničnega, podrejeno pa, da ga odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove očitke. Med drugim navaja, da je bila predmetna zadeva že enkrat predmet obravnave na sodišču in da je Upravno sodišče RS s sodbo III U 88/2010 pritrdilo razlogom prvotnega sklepa toženke glede očitanega disciplinskega prekrška in glede tožnikove odgovornosti. Upravno sodišče RS je dalo prav tožniku le v tistem delu tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikova zatrjevanja glede kršitev pravil postopka, ker sklep ni vseboval pojasnil glede določitve denarne kazni in ker ni bila obrazložena odločitev o višini stroškov postopka. Iz navedenih razlogov je bil prvotno izdani sklep v celoti odpravljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Tožena stranka dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pri čemer se sodišče sklicuje na razloge prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožnik (kar tudi sam navaja) v zadevi projekta za novogradnjo treh enostanovanjskih objektov ... št. 552-07 odgovorni vodja projekta (pooblaščeni arhitekt). Glede ostalih očitkov, da je kot odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture in vodilne mape, izdelal in predal naročniku PGD dokumentacijo za novogradnjo treh enostanovanjskih objektov ... št. 552-07, vloženo v upravni postopek 8. 4. 2008 z dopolnitvami za investitorja A. d.o.o., pa se tožnik sklicuje na opredelitev funkcij iz ZGO-1. V 2. členu ZGO-1 so v prvem odstavku opredeljeni posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu in določen njihov pomen. Pri tem so v 4. točki 2. člena ZGO-1 opredeljeni udeleženci pri graditvi objektov. Tako je v točki 4.2 drugega člena ZGO-1 določeno, da je projektant pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju, v podtočkah pa so nato podrobno opredeljeni pojmi: odgovorni projektant (4.2.1. - posameznik, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev), odgovorni vodja projekta (4.2.2. - posameznik, ki projektantu odgovarja za medsebojno usklajenost vseh načrtov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo, in za kakovost obdelave celotnega projekta). Odgovornost pa je nato določena v 47. členu ZGO-1. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v zadevi odgovorni vodja projekta. Po določbi drugega odstavka 47. člena ZGO-1 pa mora odgovorni vodja projekta vsako zaključeno sestavino projekta potrditi s svojo identifikacijsko številko in podpisom, s čimer jamči za kakovost obdelave celotnega projekta in za medsebojno usklajenost načrtov, ki sestavljajo projekt. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi izdelave projektne dokumentacije, kjer je bil pooblaščeni arhitekt, istočasno nastopal kot odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture, nastopal pa je tudi kot direktor projektanta (podjetja B. d.o.o.). Ker je v Kodeksu poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev (3. člen) določeno, da morajo kodeks spoštovati vsi arhitekti, ne glede na statusno oziroma organizacijsko obliko, v kateri opravljajo dejavnost, po določbi 7. člena pa mora arhitekt pri opravljanju dejavnosti delovati v korist naročnika in po svojih najboljših močeh uresničevati njegove želje in potrebe, pri čemer pa mora upoštevati pravila stroke ter ne sme kršiti veljavnih predpisov, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na predpisih utemeljena. Pri tem sodišče zavrača kot pavšalne in neutemeljene tožnikove ugovore o prekoračitvi disciplinske obtožbe, prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na očitano mu kršitev neposredovanja zaprošenih listinskih dokazil, pri čemer se sodišče sklicuje na obrazložitev drugostopenjskega sklepa. Kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da naj bi posredovanje zahtevanih listin pomenilo samoobdolžitev v kazensko pravnem smislu.

Po presoji sodišča so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je predmetni disciplinski postopek zastaral, pri čemer se tožnik sklicuje na tretji odstavek 46. člena Disciplinskega pravilnika. Iz slednjega izhaja, da vodenje disciplinskega postopka zastara po enem letu od uvedbe disciplinskega postopka. Iz prvega odstavka 47. člena Disciplinskega pravilnika izhaja, da zastaranje pretrga vsako procesno dejanje zoper kršitelja pred disciplinskimi organi. Po presoji sodišča je bil v zadevi enoletni relativni zastaralni rok pretrgan, saj je postopek, zoper tožnika več čas tekel (sodba Upravnega sodišča RS III U 88/2010 23. 2. 2011, sklep prvostopenjskega organa 2. 9. 2011, sklep drugostopenjskega organa 12. 12. 2011 in nato izpodbijani sklep 23. 4. 2012). Navedeni postopek zato ni zastaral. Prav tako ni potekel absolutni zastaralni rok iz tretjega odstavka 47. člena Disciplinskega pravilnika, ki določa, da disciplinski postopek zastara v vsakem primeru, če preteče od storjene kršitve več kot pet let. Od storjenih kršitev pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni poteklo več kot pet let. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovoru, da je predmetni postopek zastaral. Po presoji sodišča v zadevi tudi ni prišlo do kršitve pravil postopka, ker je prvostopenjski disciplinski organ opravil obravnavo brez navzočnosti tožnika. V zadevi ni sporno, da je bila disciplinska obravnava razpisana za dne 23. 4. 2012 in da je tožnik navedeno vabilo prejel. Sporno pa je, ali se zaradi tožnikove odsotnosti, ki jo je tožnik sporočil 18. 4. 2012 prvostopenjskemu organu, disciplinska obravnava brez tožnikove prisotnosti ne bi smela opraviti. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega organa, da obvestilo tožnika, da opravičuje svojo odsotnost na disciplinski obravnavi zaradi službenih obveznosti, kot tudi obvestilo, ki ga je prejel prvostopenjski organ s strani Občine Ilirska Bistrica, ki se glasi: »Potrjujemo navedbe C.C. (B. d.o.o.) o planirani odsotnosti zaradi obveznosti v Občini Ilirska Bistrica«, ne dokazujejo nujnosti zadržanja tožnika z glavne obravnave oziroma neodložljivosti službene poti, ki jo tožnik ne bi mogel uskladiti z datumom razpisane disciplinske obravnave. To pa še zlasti zato, ker ni sporno, da je tožnik vabilo na obravnavo prevzel že 31. 3. 2012, torej več kot tri tedne pred razpisano obravnavo. Prav tako iz potrdil, ki naj bi opravičevala tožnikovo odsotnost, ne izhaja, zakaj naj bi šlo za neodložljive obveznosti tožnika. Posledično so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da so bile s tem, ko je bila opravljana disciplinska obravnava brez prisotnosti tožnika, storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj tožnik ni utemeljeno opravičil odsotnost na disciplinski obravnavi. Po tretjem odstavku 59. člena Disciplinskega pravilnika, če predsednik senata ugotovi, da se obravnave ni udeležil kršitelj, ki je bil pravilno vabljen, pa svojega izostanka ni opravičil ali njegov izostanek ni opravičljiv, lahko disciplinski senat sklene, da se glavna obravnava izvede v njegovi odsotnosti. Na podlagi navedene določbe se je v konkretni zadevi disciplinska obravnava opravila brez prisotnosti tožnika iz razlogov, ki so tudi po presoji sodišča utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je določba tretjega odstavka 59. člena Disciplinskega pravilnika neustavna ter da daje pooblastila predsedniku senata za samovoljno in arbitrarno odločanje.

V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ tudi navedel razloge, zaradi katerih je bila tožniku določena denarna kazen v višini 1.800,00 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ upošteval določilo drugega odstavka 13. člena Disciplinskega pravilnika, ki določa, da se denarna kazen izreče ob upoštevanju vseh okoliščin primera v razponu 50.000 SIT (208,65 EUR) do 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR). Tožnik je bil spoznan za krivega štirih disciplinskih kršitev, izmed katerih je v Disciplinskem pravilniku ena opredeljena kot lažja (6. člen), tri pa so opredeljene kot težje (7. člen). Izrečena je bila enotna denarna kazen v višini 1.800,00 EUR in sicer za lažjo disciplinsko kršitev v višini 300,00 EUR, za vsako izmed treh hujših kršitev pa denarna kazen v višini 500,00 EUR, kar skupaj znaša 1.800,00 EUR. Višino kazni se torej da preizkusiti. Ker je tožnik spoznan za krivega, mu je na podlagi 75. člena Disciplinskega pravilnika utemeljeno naloženo, da je dolžan plačati stroške postopka, ki so odmerjeni v skladu z določili 74. člena Disciplinskega pravilnika. Višina teh stroškov pa je ustrezno obrazložena, tako v sklepu prvostopenjskega kot tudi v sklepu drugostopenjskega organa. Po povedanem so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da navedene odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da v konkretni zadevi ni podana zakonska podlaga za izrekanje denarnih kazni. Iz drugega odstavka 138. člena ZGO-1 namreč izhaja, da je med drugim denarna kazen določena kot disciplinska sankcija. Z izrekom denarne kazni pa presoji sodišča tudi ni poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine, kot to zmotno meni tožnik.

Sodišče glede na tožben ugovor ničnosti, na kar mora sodišče paziti že po uradni dolžnosti, navaja, da glede izpodbijanega sklepa ni našlo takih nepravilnosti, ki bi bile po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Prav tako po presoji sodišča niso utemeljeni tožbeni ugovori glede kršitve Ustave RS.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.