Jedro

Tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi do zatrjevanega pobota prišlo, kar je zlasti odločilno za presojo utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka, z zaslišanjem prič pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev tožene stranke o pravno-relevantih dejstvih. Smisel dokaznega postopka je namreč dokazovanje resničnosti trditev pravdnih strank, ne pa oblikovanje trditvene podlage spora. Povezanost trditev o relevantnih dejstvih z dokazno ponudbo pa je dosledo izpeljano v 219. čl., 1. odst. 299. čl. in 1. odst. 300. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče v celoti obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je v dokaz svojih trditev o prenehanju vtoževane terjatve zaradi plačila asignata po asignacijski pogodbi družbe F. d.o.o. predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke in direktorja družbe F. d.o.o., ki je bil v spornem obdobju pooblaščen tudi za zastopanje tožeče stranke. Stališče sodišča, da predlagani dokazi niso primerni za dokazovanje zatrjevanega dejstva pa je napačno in pomeni kršitev določil pravdnega postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka vtožuje plačilo treh računov in kapitalizirane obresti, obračunane od navedenih še ne plačanih računov, tožena stranka pa se je branila z ugovorom ugasle pravice, ker naj bi vtoževana terjatev prenehala zaradi opravljenega pobota med tožečo stranko kot asignatarjem in družbo F. kot asignatom in dolžnikom tožene stranke kot asignantom po asignacijski pogodbi (priloga B6). V dokaz je predlagala zaslišnje V.K., tedanjega direktorja tožeče stranke in D.I., direktorja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi do zatrjevanega pobota prišlo, kar je zlasti odločilno za presojo utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka, z zaslišanjem prič pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev tožene stranke o pravno-relevantih dejstvih. Smisel dokaznega ptopka je namreč dokazovanje resničnosti trditev pravdnih strank, ne pa oblikovanje trditvene podlage spora. Povezanost trditev o relevantnih dejstvih z dokazno ponudbo pa je dosledo izpeljano v 219. čl., 1. odst. 299. čl. in 1. odst. 300. čl. ZPP. ZPP sicer res ne pozna vrstnega reda oziroma prioritete dokaznih sredstev, vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da z zaslišanjem predlaganih prič tožena stranka ne bi prepričala sodišča o resničnosti trditve o pobotu terjatev asignatarja in asignata brez ustreznih listinskih dokazov, ki so obema podlaga za knjiženje prenehanja medsebojnih terjatev zaradi pobota. Res je sicer, da tožena stranka kot asignant s temi listinami ne razpolaga, vendar to ne pomeni, da jih ne more pridobiti od asignata. Da je od njega poskušala pridobiti navedene listine, pa niti ni zatrjevala. Prvostopnemu sodišču zato ni mogoče očitati nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, ker je predlagani dokaz z zaslišanjem prič zavrnilo. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati prenehanje vtoževane terjatve, zato je skladno s 1. odst. 1026. čl. ZOR štelo, da zgolj s sklenitvijo asignacijske pogodbe obveznost tožene stranke kot asignanta še ni prenehala. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, 26/99).