Jedro

Ker je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin zapustnik v času smrti bival v Nemčiji, je za vodenje zapuščinskega postopka v skladu s 4. členom Uredbe (EU) št. 650/2012 pristojno sodišče, ali kakšen drug organ, v Nemčiji. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno (15. člen Uredbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. Obrazložilo je, da pokojni ob smrti ni imel niti stalnega niti začasnega prebivališča na območju Republike Slovenije. Leta 1992 je prijavil začasni odhod v Nemčijo, iz registra stalnega prebivalstva pa je bil odjavljen z odločbo Upravne enote št. 210-129/2012-7, ki je postala dokončna 1. 1. 2013. Na smrtovnici, ki jo je prejelo od Upravne enote L. dne 11. 1. 2019, je v rubriki, kamor se vpisuje stalno ali začasno prebivališče, pisalo ... v Nemčiji. Ker ob smrti umrli ni imel prebivališča v Sloveniji, temveč v drugi državi članici, se je zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno na podlagi 15. člena Uredbe EU št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 (Uredba).

2. Zoper sklep se je laično pritožila B. B. Navaja, da je bil pokojnik državljan Republike Slovenije, katerega zapuščino sestavljajo nepremičnine na območju L., ki spada pod pristojnost Okrajnega sodišča v Kočevju. Izraža dvom, da bi o tem odločalo sodišče v Nemčiji, ter opozarja na določilo 177. člena Zakona o dedovanju - ZD.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Od 17. avgusta 2015 se v dednih postopkih z mednarodnim elementom poleg ZD uporablja Uredba. V primeru, da ZD določeno vprašanje ureja drugače kot Uredba, se v skladu z načelom primarnosti uporabi Uredba in ne ZD.1 To velja tudi za pristojnost sodišča v konkretnem primeru, ki ga urejata tako Uredba v 4. členu kot ZD v drugem odstavku 177. člena. Ker uporaba obeh členov pripelje do različnih odločitev (v skladu z ZD bi bilo pristojno sodišče Republike Slovenije, v skladu z Uredbo pa sodišče v Nemčiji), je v skladu z načelom primarnosti potrebno uporabiti Uredbo.2

5. Uredba v 4. členu določa, da so za odločanje o dedovanju pristojna sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. Pri tem se običajno prebivališče določi na podlagi skupne ocene vseh okoliščin (24. odstavek preambule Uredbe).

6. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zapustnik v času smrti ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin ni imel običajnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V smrtovnici (listovna številka spisa 2) je kot zapustnikovo prebivališče naveden ... v Nemčiji, prebivališča v Sloveniji pa v času smrti ni imel. Zapustnik je v Nemčijo odšel že leta 1992, kar pomeni, da v Sloveniji pred smrtjo dejansko ni prebival 16 let, iz registra stalnega prebivalstva pa je bil tudi dokončno odjavljen 1. 1. 2013, kar je več kot pet let pred smrtjo. Zgolj lega zapuščine ne more vplivati na presojo sodišča, da zapustnik ni imel običajnega prebivališča v L. ali kje drugje v Sloveniji. Ker je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin zapustnik v času smrti bival v Nemčiji, je za vodenje zapuščinskega postopka tako v skladu s 4. členom Uredbe pristojno sodišče, ali kakšen drug organ,3 v Nemčiji. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno (15. člen Uredbe).

7. Pritožbeno sodišče pritožnici še pojasnjuje, da so slovenska sodišča v skladu s 13. členom Uredbe pristojna za sprejem izjav glede sprejema dediščine, volila, nujnega deleža ali o odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu in vseh izjav, ki jih lahko posamezniki podajo pred sodiščem ali notarjem, v skladu z 19. členom Uredbe pa tudi za izvajanje začasnih ukrepov in ukrepov zavarovanja. O podani izjavi morajo upravičenci sami obvestiti pristojno sodišče (33. odstavek preambule). Postopek dedovanja z mednarodnim elementom pa prav tako olajša evropsko potrdilo o dedovanju, ki je urejeno v VI poglavju Uredbe.

8. Postopek dedovanja v konkretni zadevi je zaradi mednarodnega elementa potrebno prilagoditi dejstvu, da je imel zapustnik vezi tako s Slovenijo, kot Nemčijo, ki sta obe državi članici EU. Odveč so skrbi pritožnice, da se z dedovanjem ne bi ukvarjalo sodišče v Nemčiji, saj je namen Uredbe prav poenostavitev postopkov ob upoštevanju vse večje mobilnosti evropskih državljanov (23. odstavek preambule). Čeprav je za zapuščinski postopek po pokojnem A. A. pristojno sodišče v Nemčiji, je (še posebej preko možnosti uporabe evropskega potrdila o dedovanju) celoten postopek po Uredbi prilagojen praktičnim potrebam udeležencev v postopku, predvsem preko odstranitve običajnih formalnih ovir v zvezi s priznavanjem odločb in njihovo izvršljivostjo (59. odstavek preambule), ki celoten postopek prehoda zapuščine preneseta v roke udeležencev.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožeče stranke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

1 Glej sodbo 6/64 Costa proti ENEL, ECLI:EU:C:1964:66, in sodbo C-106/77 Simmenthal, ECLI:EU:C:1978:49 ter nadaljnjo utrjeno sodno prakso. 2 V skladu s tretjim odstavkom 3.a člena Ustave RS se akti Evropske unije, kot je Uredba, uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije. Sodišče EU je dne 15. julija 1964 v sodbi Costa proti ENEL prvič vzpostavilo načelo primarnosti, ki je eno glavnih načel pravnega reda EU. Načelo evropskim sodiščem, tj. vsem nacionalnim sodiščem držav članic EU, nalaga dolžnost, da v primeru neskladnosti določb nacionalnega prava in določb prava EU po uradni dolžnosti zavrnejo uporabo določb nacionalnega prava. O tem se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi G 8/2009 z dne 13. 3. 2012. 3 Uredba ob upoštevanju različnih sistemov izraz „sodišče“ uporabi tudi za označevanje drugih organov, ki so pristojni v dednih zadevah po nacionalnem pravu (2. odst. 4. člena Uredbe).