Jedro

Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom, pri tem pa plačilo zemljiškega dolga ne sme biti vezano na pogoj.

Ustanovitev zemljiškega dolga vpliva na vrstni red poplačil, saj ima imetnik zemljiškega pisma pravico do poplačila pred upniki, ki terjatve nimajo zavarovane ali ki so jo zavarovali kasneje. Imetnik zemljiškega pisma bi imel v konkretnem primeru prednost poplačila pred tožečo stranko, ki svojih terjatev, katere je uveljavljala v pred tem sproženih sodnih postopkih, do pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova še ni mogla zavarovati (in s tem pridobiti ugodnega vrstnega reda).

Če zemljiški dolg ni v funkciji zavarovanja dejansko obstoječe terjatve, temveč je navidezen, pomeni zlorabo instituta.

Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga z nedopustno podlago je ničen.

V pravdnem postopku se namreč odloča s stopnjo prepričanja, v primerih, ko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard prepričanja dejansko nedosegljiv, pa zadostuje že ustrezna stopnja verjetnosti o njegovem obstoju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna stranski intervenientki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1213,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude do plačila.

Obrazložitev

Ozadje spora in dosedanji potek postopka

1. Pokojna Z. Z. (prvotno tožnica) in toženec sta brat in sestra. Skupaj še z drugim bratom M. M. so bili solastniki več nepremičnin. Zapustnica je v letu 2011 proti bratoma vložila tožbo za plačilo uporabnine nepremičnin, začela pa je tudi s postopkom delitve. Na podlagi pravnomočne sodbe z dne 7. 2. 2014 ima proti obema bratoma terjatev za plačilo uporabnine nepremičnin, ki še ni poplačana. Sklep o načinu delitve (prodaja in delitev kupnine) pa je sodišče izdalo 4. 2. 2015. Toženec je 6. 6. 2013 v obliki notarskega zapisa ustanovil zemljiški dolg na svojem solastnem deležu nepremičnin v višini 110.000,00 EUR z dnem dospelosti 6. 6. 2043. Tožnica je s tožbo v tej pravdi zahtevala ugotovitev neveljavnosti ustanovljenega zemljiškega dolga, saj naj bi ga toženec ustanovil zgolj z namenom oškodovanja nje kot upnice.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je sklenjen pravni posel, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarke C. C., SV 417/13 z dne 6. 6. 2013, s katerim je J. J. ustanovil zemljiški dolg na nepremičninah ID znak parcela 000 583/2, ID znak parcela 000 583/3, ID znak parcela 000 58/6, ID znak parcela 000 585/5, ID znak parcela 000 585/8 in ID znak parcela 000 585/13, katerih solastnik je do ¼, ničen. Odločilo je še, da se ustanovljeni zemljiški dolg iz zemljiške knjige izbriše ter da mora tožeča stranka toženi stranki in stranski intervenientki povrniti njune pravdne stroške.

Navedbe strank v pritožbenem postopku

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi trdi, da se sodišče ni opredelilo do njenih bistvenih navedb, da sama ustanovitev zemljiškega dolga nima nobenega vpliva na vrstni red poplačila in da s samo ustanovitvijo ni mogoče povzročiti oškodovanja upnikov. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča oziroma dokazna ocena nelogična, nerazumna in nedosledna, zato pa tudi arbitrarna. Sodišče je menilo, da bi toženec moral dokazati dopustno podlago ustanovitve zemljiškega dolga, dejansko pa je dokazno breme o tem na tožnici. Nerazumna je argumentacija, da je toženec z ustanovitvijo zemljiškega dolga želel preprečiti razdružitev solastnine. Zemljiški dolg je abstrakten, pa se je sodišče kljub temu ukvarjalo z vprašanjem, zakaj toženec in njegov brat še nista vzpostavila stika z novim solastnikom za nakup nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je v 30. točki navedlo, da je toženi stranki najkasneje 4. 12. 2015 postalo jasno, da zapustnica bratoma ne namerava prodati nepremičnine (in da zato pojasnilo, da imata denar namensko za odkup njenega deleža, ni sprejemljivo), vendar se ničnost presoja po stanju ob njegovi ustanovitvi. Za presojo ničnosti tudi ni pomembno, pod kakšnimi pogoji je bil vzet kredit in kje kdo hrani denar. Obrazložitev v 33. točki glede pridobitne nesposobnosti je v nasprotju sama s seboj. V obrazložitvi sodbe so tudi nasprotja o odločilnih dejstvih o tem, kar navaja sodišče, in med listinami in zapisniki. Tožbeni zahtevek je bil nesklepčen, saj v nasprotju z 243. členom Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne vsebuje zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, zato mu sodišče ne bi smelo ugoditi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ničnost in navideznost posla utemeljevalo s sklicevanjem na neobstoj kreditne pogodbe, saj je bistvo zemljiškega dolga ravno njegova neakcesornost. Sodišče je ugotovilo, da zemljiško pismo še ni bilo indosirano, sama ustanovitev pa ne more biti nemoralna in posledično nična, saj do indosacije ne vpliva na vrstni red poplačil. Ustanovitev tudi ne more biti navidezna, saj ni bilo niti zatrjevano, da gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Ničnost je najhujša oblika neveljavnosti pravnih poslov, zato o njej ni mogoče samo sklepati, pač pa mora biti nedvoumno dokazana. Pritožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Odgovor na pritožbo je podala stranska intervenientka, ki predlaga zavrnitev pritožbe. Utemeljuje, da vpliv ustanovitve zemljiškega dolga na vrstni red poplačila izhaja že iz samih določb tedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Čeprav sam SPZ ni določal, da bi moral biti namen ustanovitve zemljiškega dolga viden navzven, to ne pomeni, da ga je možno ustanoviti zgolj zaradi dosege protipravnih koristi oziroma zaradi izigravanja pravic drugih, tj. upnikov. Do premika dokaznega bremena na strani tožene stranke je prišlo zato, ker tožeči stranki ni mogoče naložiti dokaznega bremena za negativne trditve, poleg tega pa gre za pravni posel, ki se je v celoti zgodil v sferi tožene stranke. Tožena stranka svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Prepoved zlorabe pravic je eno izmed temeljnih pravnih načel, saj zakon prepoveduje navidezno izvrševanje stvarnih pravic. Sodišče bi lahko sodbo oprlo tudi na določila Obligacijskega zakonika (OZ) o temeljnih načelih ravnanja v obligacijskih razmerjih. Tožena stranka v pritožbi posamezne ugotovitve sodišča povzema povsem selektivno in izven konteksta. Stranska intervenientka v odgovoru izpostavlja okoliščine, ki kažejo na nedopusten nagib: ustanovitev zemljiškega dolga v obdobju, ko so postale jasne možne finančne posledice določenih postopkov, neobičajna in nerazumno visoka višina zemljiškega dolga glede na izkazano vrednost nepremičnine po GURS ter nerazumno dolga zapadlost zemljiškega dolga. Tožena stranka nasprotno ni izkazala, da bi lahko ustanovitev imela dejansko dopustno podlago. Z ustanovitvijo zemljiškega dolga morda ne more preprečiti razdružitve solastnine, nedvomno pa lahko onemogoči poplačilo tožeče stranke kot upnice v izvršilnem postopku. Njena pojasnila so nelogična in sama s seboj v nasprotju. Stranska intervenientka zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Presoja utemeljenosti pritožbe

6. Pritožba ni utemeljena.

Pojem zemljiškega dolga

7. Institut zemljiškega dolga je bil urejen v 192. do 200. členu SPZ.1 Ta je določal, da je zemljiški dolg pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom, pri tem pa plačilo zemljiškega dolga ne sme biti vezano na pogoj. Neutemeljeni so očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da sama ustanovitev zemljiškega dolga ne vpliva na vrstni red poplačila. Kot je pojasnilo sodišče, vpliv na vrstni red poplačil določa že sam zakon; tožena stranka celo sama v pritožbi navaja, da iz samega zakonskega besedila izhaja, da se zemljiški dolg ustanovi zato, da ima imetnik zemljiškega pisma pravico do poplačila pred drugimi upniki. Ustanovitev zemljiškega dolga vpliva na vrstni red poplačil, saj ima imetnik zemljiškega pisma pravico do poplačila pred upniki, ki terjatve nimajo zavarovane ali ki so jo zavarovali kasneje. Imetnik zemljiškega pisma bi imel v konkretnem primeru prednost poplačila pred tožečo stranko, ki svojih terjatev, katere je uveljavljala v pred tem sproženih sodnih postopkih, do pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova še ni mogla zavarovati (in s tem pridobiti ugodnega vrstnega reda).

Prepoved zlorabe pravic

8. Če zemljiški dolg ni v funkciji zavarovanja dejansko obstoječe terjatve, temveč je navidezen, pomeni zlorabo instituta. Prepoved zlorabe pravic določata tako OZ kot SPZ. OZ v 7. členu določa, da so pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli OZ in z njihovim namenom. Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev. Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje. SPZ smiselno podobno v 12. členu določa, da je lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice omejen z enakimi pravicami drugih, da je treba lastninsko in druge stvarne pravice izvrševati v skladu s temeljnimi načeli SPZ, z njihovim namenom in z naravo stvari. Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

9. OZ v 39. členu določa tudi, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična. Čeprav je bila ustanovitev zemljiškega dolga enostranski posel, tudi zanj velja navedeno pravilo o kavzi. Zemljiški dolg ima res naravo neakcesorne zastave nepremičnine.2 Vendar to ne pomeni, da so okoliščine, v katerih je bil ustanovljen, brezpredmetne. Pomembne so namreč za presojo, ali gre morda za zlorabo instituta, pa tudi za oceno verodostojnosti tožene stranke. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga z nedopustno podlago ničen (glej II Ips 226/2017 z dne 14. 2. 2019).

10. Sodišče prve stopnje je v danem primeru okoliščine pravilno ovrednotilo. Tožena stranka je izjave očitno prilagajala interesom tega postopka. Njene navedbe so v tem delu nelogične, neživljenjske in neprepričljive, saj naj bi šlo za visoko posojilo brez obresti, z zelo dolgim trajanjem (in to nekomu, ki je nezaposlen in brez drugega premoženja), tožena stranka pa naj bi zemljiško pismo (tj. edini dokaz o sredstvu zavarovanja, ki ga ima posojilodajalec na voljo) obdržala pri sebi. Sodišče ni ravnalo arbitrarno, ko je presojalo tudi te okoliščine. Pravilno je ocenilo za neverjetno, da posojilna pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, sploh ne obstaja. Neobstoj kreditne pogodbe kaže na zlorabo pravic z namenom poslabšanja položaja upnice. Sodba zaradi plačila uporabnine v trenutku ustanovitve zemljiškega dolga res še ni bila izdana, vendar to ne pomeni, da je sodišče retroaktivno sklepalo na nedopustnost ravnanja tožene stranke, saj je s tem nagibom lahko ravnala že na podlagi odprtih postopkov. Z ustanovitvijo zemljiškega dolga je namreč tožena stranka poskrbela, da v primeru zanjo neugodnega izida odprtih pravd izvršba na njen solastni del nepremičnine za poplačilo upnice (tožeče stranke) ne bo mogoča. Dokazno breme

11. Ničnost je res najhujša oblika neveljavnosti pravnih poslov. Vendar ni res, kot trdi toženec, da mora biti „nedvomno“ izkazana. V pravdnem postopku se namreč odloča s stopnjo prepričanja, v primerih, ko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard prepričanja dejansko nedosegljiv, pa zadostuje že ustrezna stopnja verjetnosti o njegovem obstoju.3 Zahtevani dokazni standard je izpolnjen, saj se je lahko prvostopenjsko sodišče o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričalo na podlagi zgoraj izpostavljenih okoliščin ravnanja tožene stranke.

12. Sodišče je pri tem pravilno razdelilo dokazno breme. Tožeča stranka je zatrjevala ugotovitev neobstoja posojilne pogodbe oziroma neobstoja dopustne podlage za ustanovitev zemljiškega dolga. Trditve o fiktivnosti in posledični neveljavnosti pravnega posla je tudi utemeljila z navedbami konkretnih okoliščin in dejstev v sferi tožene stranke. Zatrjevala je negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati, zato je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje nasprotno. Tožena stranka tega bremena ni zmogla, saj ni uspela izkazati podlage in s tem dopustnosti ustanovitve zemljiškega dolga.

Očitana protispisnost

13. Neutemeljeni so očitki, da je v obrazložitvi sodbe nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar navaja sodišče, in med listinami in zapisniki. Navedbe o dveh tožencih se ne nanašajo na predmetni postopek, temveč na pravdo za plačilo uporabnine, kjer sta bila tožena J. J. (v tej pravdi tožena stranka) in brat M. M. Očitno je res prišlo do napake sodišča pri navajanju osebnih podatkov toženca oziroma priče, saj so pri izpovedbi toženca navedeni osebni podatki priče – brata (list. št. 111). Sodišče je bilo na napako opozorjeno s strani tožene stranke, a na to ni reagiralo. Pri tem sodišče tudi v sodbi (33. točka obrazložitve) napačno povzema izjavo, da bo odprl svetovalno pisarno, kot toženčevo. A to na pravilnost odločitve sodišča ne vpliva, saj neverodostojnost in nelogičnost navedb s strani tožene stranke v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo izkazujejo vse druge okoliščine. Siceršnje povzemanje toženčevih navedb v sodbi pa je pravilno.

Pravilnost postavljenega tožbenega zahtevka

14. Upnikom ustanovitelja frauduloznega zemljiškega dolga je pravno varstvo nudeno v okviru izbrisne tožbe.4 Ta mora skladno s 243. členom ZZK-1 zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (razpolagalnega posla), ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe.

15. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na delno pomanjkljivost postavljenega zahtevka, ker ne vsebuje zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala (le) ugotovitev ničnosti pravnega posla (akta o ustanovitvi zemljiškega dolga) in izbris zemljiškega dolga v zemljiški knjigi (vzpostavitev prejšnjega stanja). Vendar takšna pomanjkljivost še ne utemeljuje nujno zavrnitve tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji.

16. V obravnavani zadevi je ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožeča stranka zahteva oziroma kakšen je cilj pravde. Od samega začetka zatrjuje, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ničen, zato zahteva izbris vpisanega zemljiškega dolga iz zemljiške knjige. Neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla določa že sam zakon (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). To pomeni, da je ob ugotovljeni ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga določeni vknjižbi, nujno neveljavna tudi sama vknjižba. Tožena stranka, nasprotno z navedbami v pritožbi, pravilnosti oblikovanega tožbenega zahtevka prej ni ugovarjala.5 Na sklepčnost tožbenega zahtevka mora sicer paziti tudi sodišče, ki bi tako moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko opozoriti na neustreznost postavljenega zahtevka. Sodišče je, nasprotno, s svojimi opravljenimi procesnimi dejanji, katerih namen je bilo preveriti resničnost trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v predmetnem sporu (zaslišanje prič ipd.), pri strankah dodatno ustvarilo vtis o neproblematičnosti (sklepčnosti) tožbenega zahtevka.6 Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču samo zato, da bi to opravilo materialno procesno vodstvo, bi bila sedaj, po že opravljenem dokaznem postopku in po odločitvi, nesmiselna in nesmotrna. Po drugi strani pa bi zavrnitev tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji v danih okoliščinah pomenila pretiran formalizem, ki bi imel za posledico sodbo presenečenja. To bi bilo, upoštevaje, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista zaznala nobene nepravilnosti postavljenega zahtevka, nesorazmerno in bi poseglo v pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva.7 Odločitev o pritožbi in stroških postopka

17. Navedeni razlogi terjajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, skladno z načelom uspeha (154. člen ZPP) sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, stranski intervenientki pa mora povrniti nastale stroške. To so stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 975,00 EUR (1625 točk), materialni izdatki v višini 19,50 EUR (2 %) in DDV v višini 218,79 EUR, skupno 1213,29 EUR. Priznane stroške mora tožena stranka intervenientki tožeče stranke plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Institut je bil ukinjen konec leta 2013 z novelo SPZ-A (Uradni list RS št. 91/2013 z dne 5. 11. 2013), predvsem zaradi zlorab instituta v poslovni praksi (glej besedilo predloga zakona z dne 27. 8. 2013). Skladno s 5. členom novele zemljiški dolgovi, ustanovljeni pred uveljavitvijo te novele, ostanejo v veljavi. 2 Prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 795 in nadaljnje. 3 Prim. VSRS sodba II Ips 120/2016 z dne 22 9. 2016 in VSRS Sodba II Ips 328/2016 z dne 26. 1. 2017. 4 Prim. sodbo VSV RS II Ips 226/2017. 5 Na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2017 je sicer opozorila na nesklepčnost tožbe, a iz razloga, ker iz navedb v tožbi in v vlogah stranske intervenientke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka in stranska intervenientka nista podali nobenih navedb o tem, na kakšen način zemljiški dolg vpliva na vrstni red poplačila (list. št. 82). 6 Prim. VSRS Sklep II Ips 227/2016 z dne 10. 8. 2017. 7 Tako VSRS Sklep II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018.