Jedro

Tožeča stranka (za katero je sodišče ugotovilo, da ni bila upravnik) na podlagi pravil o verziji vtožuje povrnitev stroškov obratovanja. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka ni podala trditev o tem, da se je lotila tujega posla zato, ker ga ni bilo mogoče odložiti, saj bi sicer nastala škoda ali bila zamujena očitna korist (199. člen OZ), ki se nanašajo na poslovodstvo brez naročila in bi utemeljevale njen zahtevek za povrnitev obratovalnih stroškov. V pritožbi sicer navaja, da bi imelo neizpolnjevanje obveznosti po računih dobaviteljem za posledico prekinitev ali motenost dobave, kar je v nasprotju s trditvami tožene stranke, da je za vtoževano obdobje račune dobaviteljem plačeval "nov" upravnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165506/2015 z 18. 1. 2016 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 218,86 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je odločitev protispisna, protispisnost pa je podana v 4., 6., 11. in 13. točki obrazložitve. Ne drži, da je družba A. d.o.o. prejemala in plačevala stroške, ki jih vtožuje tožeča stranka. Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni predložila računov dobaviteljev in da ni izkazala, da jih je prejemala in plačevala za naročnike. Tožeča stranka jih je priložila k vsakokratnemu vtoževanemu razdelilniku stroškov ter jih obrazložila v dopolnitvi tožbe. Ne drži, da tožeča stranka z delom stavbe ne upravlja več od 1. 9. 2014. Neizpolnjevanje obveznosti po računih dobaviteljev bi imelo za posledico prekinitev ali motenost dobave. Tožeča stranka zahteva vrnitev izdatka, ki ga je založila za svoje naročnike, da niso bili moteni v preskrbi z vodo, odvozom smeti in podobno. Sodišče ni pojasnilo, na katero dejstvo je oprlo odločitev, da del upravniške pogodbe iz leta 2007 od 1. 9. 2014 ne velja več. Pogodba iz leta 2007 vsebuje določilo glede odpovednega roka, in sicer trimesečni odpovedni rok. Zato se ne more preizkusiti, če je odločitev pravilna. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, če se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kdaj se prične in kdaj se konča trimesečni odpovedni rok.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, glede na to, da vtoževani znesek ne presega zneska 2.000,00 EUR. V postopkih v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, ker pa je v sporih majhne vrednosti mogoče sodbo, s katero je postopek končan, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče sodbo preizkušalo v okviru teh pritožbenih razlogov.

6. Pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka odločitvi sodišča očita protispisnost, ki naj bi bila podana v 4., 6. 11. in 13. točki obrazložitve. Tožeča stranka torej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo. Nestrinjanja z navedbami v sodbi pa ni mogoče utemeljevati z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe konkretneje ne more odgovoriti, saj so pritožbeni očitki o protispisnosti posplošene narave.

7. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožeča stranka v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani stroški, ni bila upravnik zgradbe (dejanska ugotovitev). Ugotovilo je, da je bila tožeči stranki pogodba odpovedana in je s 1. 9. 2014 formalno in dejansko prenehala s posli upravljanja. Posledično je pravilna odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za svoje delo, to je do stroškov upravljanja. Glede obratovalnih stroškov pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage niti ni izkazala, da je upravičena zahtevati plačilo obratovalnih stroškov za vtoževano obdobje.

8. Tožeča stranka (za katero je sodišče ugotovilo, da ni bila upravnik) na podlagi pravil o verziji vtožuje povrnitev stroškov obratovanja. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka ni podala trditev o tem, da se je lotila tujega posla zato, ker ga ni bilo mogoče odložiti, saj bi sicer nastala škoda ali bila zamujena očitna korist (199. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na poslovodstvo brez naročila in bi utemeljevale njen zahtevek za povrnitev obratovalnih stroškov. V pritožbi sicer navaja, da bi imelo neizpolnjevanje obveznosti po računih dobaviteljem za posledico prekinitev ali motenost dobave, kar je v nasprotju s trditvami tožene stranke, da je za vtoževano obdobje račune dobaviteljem plačeval "nov" upravnik, to je družba A. d.o.o.1 , niti ni dovolj za utemeljitev poslovodstva brez naročila, navedbe pa so podane v pritožbi, kar je prepozno.

9. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni podala trditev o tem, koliko stroškov je za posamezni mesec iz svojih sredstev plačala posameznemu dobavitelju in kolikšen del teh stroškov odpade na toženo stranko ter te navedbe tudi dokazala. Pritožbeno sklicevanje na razdelilnike, ki jih je tožeča stranka priložila k svojim pripravljalnim vlogam, ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more ovreči. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevku tudi po višini (podala je konkreten ugovor, da iz razdelilnikov ni moč razbrati, kakšen delež obračunanih stroškov odpade na toženo stranko), bi morala tožeča stranka svoj zahtevek v tem delu podrobneje pojasniti, česar pa ni zmogla.

10. Tožeča stranka v pritožbi sodišču očita, da se ni opredelilo do trimesečnega odpovednega roka, ki ga je vsebovala pogodba iz leta 2007 ter ni obrazložilo, kdaj prične teči in kdaj kdaj se zaključi trimesečni odpovedni rok. Te pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote, za katere tožeča stranka niti ne navede, zakaj jih ni podala že v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z o dgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 156. člen ZPP).

1 Te navedbe niso bile prerekane in se štejejo za priznane.