Jedro

Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek J.L. na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke št. 62/94-52 z dne 30.5.1994 in št. 62/94-72 z dne 5.7.1994, na podlagi katerih mu je bil zaradi hujše kršitve delovne obveznosti iz 6. in 33. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev igralnice (nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi, oziroma neupravičena pridobitev premoženjske koristi na škodo igralnice), storjene s tem, da si je dne 19.4.1994 in v noči na 20.4.1994 prilastil 885.000 ITL, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je tožnika sicer oprostilo očitane disciplinske odgovornosti, da je vzel in si protipravno prilastil denar tožene stranke s tem, da je v enoti L. dne 14.4.1994 vzel 2,315.000 ITL, dne 15.4.1994 - 745.000 ITL in dne 18.4.1994 - 1,625.000 ITL in s tem dejanjem oškodoval toženo stranko za 4,685.000 ITL. Ugotovilo je, da očitane kršitve delovnih obveznosti tožniku niso dokazane. Kljub temu spoznanju pa je sodišče pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke, da je bil tožniku - na delovnem mestu vodje blagajniške službe - glede na težo in naravo kršitve obveznosti, zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej pravnomočni sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije opozarja, da je odločitev sodišča, ki temelji na ugotovitvi, da si je tožnik prilastil znesek 630.000 ITL, materialno pravno zmotna. Denar je namreč ostal v prostorih tožene stranke, v blagajni, do katere so imeli dostop tudi drug blagajnik in vodstvo igralnice. Ob odločitvi obeh sodišč, ki sta tožnika oprostili odgovornosti za prilastitev zneska 6,485.000 ITL (pravilno 4,685.000 ITL) in glede na njegovo dolgoletno vestno in pošteno delo pri toženi stranki, bi mu morala biti izvršitev izrečenega ukrepa vsaj pogojno odložena. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in razveljavi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani oziroma podredno, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločitvi o reviziji vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja.

Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZPP preizkuša le, ali ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato revizijska graja njegove zmotne uporabe ni utemeljena. Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je bilo revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da si je tožnik v noči od 19.4.1994 na 20.4.1994 prilastil denar, vplačan na igralni mizi BJ3 v znesku 255.000 ITL, in dan poprej - 19.4.1994 - z igralne mize BJ1 - znesek 630.000 ITL. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, predvsem podatkov iz zapisnika o ogledu video posnetkov dejavnosti (ki jo tožena stranka stalno spremlja s kamerami), je bil z gotovostjo ovržen zagovor tožnika, da mu je bil tako denar kot tudi sama izvedba disciplinskega postopka, podtaknjena. Tožnik je torej z denarjem, ki mu je bil zaupan v službi, ravnal v nasprotju z zakonom o igrah na srečo (Ur. list SRS, št. 32/80, 29/86, RS 8/90 in 66/93) in splošnimi akti tožene stranke, kar pomeni, da je nezakonito razpolagal z družbenim premoženjem (in s tem storil očitano kršitev iz 6. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih igralnice). Ker je bilo to dokazno podprto ravnanje tožnika pogojeno še s pridobitvijo osebne premoženjske koristi na škodo igralnice (hujša kršitev delovne obveznosti po 33. točki prvega odstavka 25. člena citiranega pravilnika), sta odločitvi sodišč, ki sta vzdržali v veljavi tožniku zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, materialnopravno pravilni.

Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.

Tožnik je s tem, da je denar, ki mu je bil zaupan v službi, vzel iz skrinjice igralne mizice BJ1 in BJ3, ga spravil v žep in posebno skrinjico, na zunaj manifestiral svojo voljo, da z odvzetimi bankovci ravna, kot bi bili njegova last. Nedvomno je, da tožnik ni imel nobene pravice z odvzetimi vplačili za igro na srečo kakorkoli razpolagati. Ker mu je bilo v okviru vsebine njegovega delovnega mesta zaupano, da gotovino z igralnih miz odnese v predprostor pred trezorjem, on pa si je pred tem del iztržka prilastil, je storil, tudi po presoji revizijskega sodišča, očitano kršitev. Bistven znak tožniku očitanih disciplinskih kršitev iz 6. in 33. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih tožene stranke je namen tožnika, pridobiti si premoženjsko korist s protipravno prilastitvijo denarja, zaupanega mu v službi.

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju ugotovljenih pravno odločilnih dejstev tudi materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).