Jedro

Glede ostalih trditev v zahtevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V obravnavanem primeru že formalni pogoj ni bil izpolnjen, saj obsojenec in njegov zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje nista vložila pritožbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 8245/2011 z dne 12. 12. 2014 obsojenega H. M. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu plača tretjino njegovega premoženjskopravnega zahtevka v roku enega leta in treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo, da je obsojenec oškodovancu dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 2.148,46 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 8245/2011 z dne 3. 9. 2015 pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji v delu, ki se nanaša na obsojenega H. M., spremenilo in obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen devet mesecev zapora. V preostalem je sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon, ker je obsojencu spremenilo kazen iz pogojne v zaporno kazen, da pri soobsojenemu G. K., ki je bil zaradi neprištevnosti oproščen obtožbenega očitka, ni mogel biti podan namen, da vlomi v stanovanje in iz njega odtuji vrednejše predmete, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni pojasnilo, od kod izhaja namen obsojencev, da iz stanovanja odtujijo vrednejše predmete, ter da je v obravnavani zadevi podan precejšen dvom v resničnost v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ter da ravna v skladu z določbo 426. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da pritožbeno sodišče ni kršilo kazenskega zakona z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo, ter da se ostali očitki zahteve nanašajo na izpodbijanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon, ker je obsojencu pogojno obsodbo spremenilo v zaporno kazen. Pritožbeno sodišče je v 7. točki razlogov sodbe presodilo, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam, ki so vplivale na odmero kazni, dalo preveliko težo. Ugotovilo je, da je bil obsojenec že večkrat spoznan za krivega storitve različnih kaznivih dejanj, da so mu bile izrečene zaporne kazni, ter da vsi dosedanji kazenski postopki kažejo, da obsojenec nima oblikovanega ustreznega sistema vrednot. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče zaključilo, da dosedanji kazenski postopki pri obsojencu niso dosegli pričakovanega učinka, saj do sedaj ni izkazal pripravljenosti, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj.

6. Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da je bil obsojenec spoznan za krivega zgolj poskusa kaznivega dejanja, da je oškodovancu že povrnil škodo, da ima družino, ter da je spoznal, da izvrševanje kaznivih dejanj ?ni prava pot v življenju?, po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona pri odmeri kazni, temveč izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zato zahteve v tem delu ne more preizkusiti, ugotavlja pa, da z izrečeno kaznijo obsojencu pritožbeno sodišče ni prekršilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

7. Glede ostalih trditev v zahtevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V obravnavanem primeru že formalni pogoj ni bil izpolnjen, saj obsojenec in njegov zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje nista vložila pritožbe.

C.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato kršitev zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, ni bilo mogoče upoštevati, v ostalem pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na četrtem odstavku 95. v zvezi z 98.a členom ZKP.