Jedro

Ker na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost denarne terjatve iz naslova izjave, iz naslova dela plače in iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust ni izkazana, je predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja) v tem delu neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine, last tretje tožene stranke v A, …., na par. št. ... k.o. ..., ID znak ..., posamezni del št. 1 v stavbi št. ... k.o. ... – A (ID ...) z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, pri čemer je odločilo tudi, da so stroški začasne odredbe nadaljnji stroški postopka.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje pred sodišče prve stopnje. Poleg tega uveljavlja tudi povračilo svojih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izkazal za verjeten obstoj svoje terjatve za znesek 806,67 EUR in da so bili podani tako objektivni kot subjektivni pogoji za izdajo začasne odredbe. Predlog za začasno odredbo pa je kljub temu zavrnilo, ker naj bi bila ta v neskladju s 3. členom ZIZ. S tem se tožnik ne strinja, odločitev sodišča ni ustrezno obrazložena, sodišče prve stopnje pa se pri svoji odločitvi neutemeljeno sklicuje tudi na zadevo Pdp 805/2006, saj je odločitev tej zadevi temeljila na povsem drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je bil namreč podan predlog za prepoved obremenitve in odtujitve sedmih nepremičnin v lasti delodajalca in poroka, katerih vrednost nepremičnin je bistveno presegla višino tožbenega zahtevka. V citirani zadevi je bila začasna odredba pravilno zavrnjena, saj bi bilo možno zavarovanje na manjšem delu nepremičnin. V tem individualnem delovnem sporu pa tožnik uveljavlja zavarovanje na eni nepremičnini, ki je edino premoženje, preko katerega bi bil lahko poplačan, pa še to je precej obremenjeno s hipotekami. Zato je potrebno njegovemu predlogu ugoditi. Prvotožena stranka kljub pisni izjavi z dne 31. 5. 2011 in poroštvu drugotožene in tretjetožene stranke svoje obveznosti do tožnika za plačilo 665,00 EUR ni poravnala do 15. 7. 2011, kot se je zavezala (za delo tožnika pred 1. 5. 2011). Prav tako ni poravnala niti sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011. Tožniku ni obračunala še nobene plače, ni mu izdala plačilnih list, niti obračunala zakonskih dajatev (prispevkov in dohodnine). Tožena stranka posluje mimo TR in vseh zakonskih obveznosti, tožniku pa nima namena poravnati svojih obveznosti, zato bi bila izdaja predlagane začasne odredbe povsem utemeljena. Tožnik ne verjame tretjetoženi stranki, da lokala ne namerava prodati, saj mu je prav nasprotno zatrjevala v času, ko je bil še zaposlen. Predlagana začasna odredba toženi stranki ne bi povzročila nobene škode, saj je nepremičnina že obremenjena s stvarnimi pravicami več drugih upnikov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi je zaključilo, da predstavljajo izplačila akontacij v skupnem znesku 1.070,00 EUR poplačilo obeh verjetnih plač, verjetna plača pa je po mnenju sodišča osnovna bruto plača po pogodbi o zaposlitvi, medtem ko se bo glede preostalega zneska višina plače ugotavljala v pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je znašala njegova mesečna plača po pogodbi o zaposlitvi ... EUR bruto, z upoštevanjem dodatka na delovno dobo pa ... EUR, poleg tega pa so tožniku pripadali tudi vsi drugi dodatki k plači. Tako je njegova plača znašala ... EUR, ne pa 535,00 EUR. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je tožnik mesečno opravil preko 200 ur dela, tako da je njegovo zatrjevanje o dogovorjeni neto plači 1.000,00 EUR povsem verjetno. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal le neporavnani del dogovorjenega plačila (dve plači po 1.000,00 EUR, zmanjšani za prejete akontacije). Sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, zakaj šteje tisto, kar je bilo tožniku že plačano, kot verjetno plačo. Tožena stranka je tožniku vse skupaj poravnala 1.070,00 EUR, od tega pa mu ni plačala niti prispevkov niti dohodnine. Ker ni pojasnila, kaj je plačala, se šteje, da je plačala majsko plačo. Celo prvotno obljubljeni znesek 1.200,00 EUR neto je nižji, kot bi znašala tožnikova plača ob upoštevanju pogodbeno zapisanega in dejanskega dela, torej opravljenih nadur ter presežnih ur, kakor tudi vseh zakonskih dodatkov. Tožnik je pri toženi stranki delal vsak dan, razen nekaj nedelj, po 8 ur v dopoldanski izmeni, potem pa še v popoldanski izmeni, skladno s potrebami, kot je opisano v tožbi. Včasih je podaljšal delo, drugič so ga na delo poklicali v času, ko je bil prost. Ker je delal cele dneve in opravljal delo dveh delavcev, je znašala njegova dejanska plača več kot 1.000,00 EUR neto, zato je svoj zahtevek za preostali del plače za junij 2011 povsem verjetno izkazal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 268/2012 z dne 4. 9. 2012 predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe že v celoti ugodilo in za zavarovanje terjatve v znesku 1.736,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tretjetoženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine, kot je to predlagal tožnik, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Zoper ta sklep so tožene stranke vložile ugovor, kateremu je sodišče prve stopnje delno ugodilo in po opravljenem naroku, na katerem je zaslišalo tretjetoženo stranko, zavarovalo terjatev tožnika v višini 765,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da je za zavarovanje tega zneska tretjetoženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev sporne nepremičnine z zaznamkom te prepovedi v zemljiški knjigi, v preostalem pa je predlog za izdajo začasne odredbe in ugovor zavrnilo. Zoper navedeni sklep sta se pritožila tožnik in tretjetožena stranka, njunima pritožbama je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1022/2012 z dne 29. 10. 2012 ugodilo in izpodbijani del sklepa (stranki se zoper odločitev o stroških začasne odredbe nista pritožili) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik v dosedanjem postopku verjetno izkazal svojo terjatev do zneska 806,67 EUR, da so bili za zavarovanje tega zneska izpolnjeni tudi preostali pogoji iz člena 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Ocenilo je, da bi tretjetožena stranka s predlagano začasno odredbo glede na že obstoječa bremena na nepremičnini utrpela le neznatno škodo, zato tožnik ni bil dolžan dokazovati nevarnosti iz člena 270/2 ZIZ. Ker pa je vrednost verjetno izkazane terjatve nesorazmerna napram vrednosti nepremičnine, nad katero naj bi se zavarovanje izvršilo (člen 3 ZIZ, opr. št. Pdp 805/2006), je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. členi ZPP. Ti kršitvi bi bili podani, če bi imel izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dal preizkusiti, ker bi bil njegov izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sklepa, če sklep sploh ne bi imel razlogov oziroma če ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, če bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep teh pomanjkljivosti nima in da se ga kljub delno zelo skopi obrazložitvi vseeno da preizkusiti.

Pravno podlago za izdajo začasnih odredb v individualnih delovnih sporih daje 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v zvezi z izdajanjem začasnih odredb napotuje na določbe ZIZ, obenem pa delovno sodišče prve in druge stopnje zavezuje k hitremu odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jo predlaga stranka oziroma o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve opredeljuje 270. člen ZIZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega pa je dolžan upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikova odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega pogoja pa ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini (razen, če naj bi se terjatev uveljavila v državi članici Evropske unije).

Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik v dosedanjem postopku s predloženo listino (izjava z dne 31. 5. 2011 – A3) verjetno izkazal obstoj svoje terjatve v znesku 656,00 EUR in terjatve iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 141,67 EUR, torej skupaj 806,67 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi s preostalim delom denarne terjatve, za katero je tožnik predlagal zavarovanje z začasno odredbo (še za znesek 930,00 EUR – tožnik je s predlagano začasno odredbo želel zavarovati svojo terjatev v skupni višini 1.736,67 EUR) pa tudi po stališču pritožbenega sodišča v dosedanjem postopku ni uspel izkazati za verjetno, da ta (preostali) del njegove terjatve do tožene stranke obstoji (oziroma da mu bo nastal). Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo zneska 1.736,67 EUR iz naslova izjave z dne 31. 5. 2011 v višini 665,00 EUR (za opravljeno delo pred 1. 5. 2011), iz naslova dela plače za junij 2011 v skupni višini 930,00 EUR in iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 141,67 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je sicer v postopku navajal, da se je s toženo stranko dogovoril o višini neto mesečne plače 1.000,00 EUR, vendar pa sta stranki v pogodbi o zaposlitvi (A1) določili tožnikovo bruto plačo v višini ... EUR, povečano za dodatek na delovno dobo, pri čemer mu je tožena stranka v spornem obdobju izplačala določene zneske. Tako je iz tožbenih navedb in tudi iz tožnikovih navedb, podanih na naroku za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 21. 9. 2012, razbrati (podobno navaja tudi tožena stranka v ugovoru z dne 13. 9. 2012), da je tožena stranka tožniku 20. 6. 2011 nakazala 535,00 EUR, 19. 7. 2011 300,00 EUR in 27. 7. 2011 235,00 EUR. Glede na navedena izplačila in z ozirom na dejstvo, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno bruto osnovno plačo ... EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik v dosedanjem postopku obstoja dela svoje terjatve v znesku 930,00 EUR (izplačilo plače za junij 2011) še ni verjetno izkazal. Iz navedb tožene stranke je mogoče zaključiti, da sta bili s temi izplačili poplačani tožnikovi terjatvi iz naslova plače. Tožnik je sicer zatrjeval, da je imel s toženo stranko ustno dogovorjeno višjo plačo, da bi mu morala tožena stranka plačati tudi opravljene nadure, dodatek za delo ob nedeljah in praznikih, dodatek za popoldansko in nočno delo, dodatno nagrado za delo vodenja kuhinje (tožbene navedbe), vendar pa to zatrjevanje in njegove pritožbene navedbe (brez predložitve ustreznih dokazov) tudi po stališču pritožbenega sodišča ne nudijo podlage za ugotovitev verjetnega obstoja preostalega dela njegove terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Zgornja ugotovitev pa seveda ne pomeni, da tožnik tekom kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti vtoževane terjatve ne bo mogel dokazati (tudi upoštevaje določbe ZPP o pravočasnem predlaganju dokazov), da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen bodisi v celoti, bodisi v večjem delu, kot pa je verjetno izkazal obstoj svoje terjatve v tem postopku predloga za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je poleg tega pravilno ugotovilo, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatev onemogočena ali precej otežena. Obstoj tega pogoja je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeval s tem, da je TR podjetja že dalj časa blokiran, da tožena stranka očitno posluje mimo TR, da sta se zakonita zastopnika tožene stranke do njega obnašala nekorektno, podala neresnične obljube in ga zavajala in da nameravajo toženci, ki so tujci, lokal prodati. Na podlagi izpovedbe tretjetožene stranke, podane na naroku dne 21. 9. 2011, da spornega lokala ne namerava prodati, je sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnihkoli drugih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik pogoja za izdajo začasne odredbe iz člena 270/2 ZIZ ni verjetno izkazal. Njegove preostale trditve v zvezi s tem pogojem pa niti ne nakazujejo na nevarnost morebitnega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki bi onemogočilo ali precej otežilo uveljavitev njegove terjatve (zaprt TR, zatrjevane neresnične obljube oziroma zavajanje tožnika, nekorektno obnašanje zakonitih zastopnikov do tožnika).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tožnik ni izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Dejstvo, da sta na spornem lokalu že vknjiženi dve hipoteki, samo po sebi še ne pomeni, da bi tretjetožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine pomeni obliko posega v lastninsko pravico, tako da le na podlagi že vpisanih dveh hipotek, o neznatni škodi, ki naj bi jo utrpela tretjetožena stranka, ni mogoče govoriti. Tožnik bi moral za ugotovitev obstoja tega pogoja (ki ga opredeljuje člen 270/3 ZIZ) zatrjevati konkretna dejstva in predlagati ustrezne dokaze, iz katerih bi dejansko izhajala neznatna škoda, vendar pa tega v dosedanjem postopku ni storil. Glede na navedeno in ker je podano tudi očitno nesorazmerje med višino terjatve, ki je verjetno izkazana in za katero se predlaga izdajo začasne odredbe (806,67 EUR) ter vrednostjo nepremičnine, katere odtujitev ali obremenitev naj bi se tretjetoženi stranki prepovedala (to nesorazmerje izhaja že iz dejstva, da znaša vrednost hipotek na tem premoženju preko 130.000,00 EUR), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.