Jedro

Toženec je odpravnino od tožeče stranke prejel zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero je nato vložil tožbo in v sporu uspel. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je sporna odpoved nezakonita in ga je bila tožeča stranka dolžna reintegrirati. S tem je odpadla podlaga, na podlagi katere je bila tožencu odpravnina izplačana, zato je toženec dolžan prejeti znesek vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 3.512,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 dalje do plačila in ji v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v višini 404,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Navaja, da je zaključek sodišča materialnopravno zmoten in v nasprotju s stališčem sodne prakse, pri čemer navaja primere VIII Ips 139/2005, III Ips 390/2007, VIII Ips 267/2010, VIII Ips 256/2016 in Pdp 421/2013). Trdi, da delodajalec od delavca ne more zahtevati vračila po 190. členu OZ, saj je potrebno uporabiti 191. člen OZ. Sodišče prve stopnje pa tega člena ni uporabilo in tudi ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev, prav tako se neutemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila odločitev delodajalca in komisije za pritožbe glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi arbitrarna. Ker je tožeča stranka kot delodajalec sprejela sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z veljavnimi predpisi, bi bilo potrebno zavrniti zahtevek tožeče stranke. Da bo pravni temelj kasneje odpadel, bi tožeča stranka morala vedeti najkasneje 31. 5. 2013, zato je odgovornost za izdajo sklepa o odpovedi na njeni strani. Tožeča stranka ni navajala niti dokazovala, da ni vedela, da izdaja nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in da s tem izplačuje nezakonito odpravnino, tudi si je ni pridržala zahtevati nazaj, in ni zatrjevala, da jo je plačala, da bi se izognila sili. Tožeča stranka ni konkretizirano prerekala trditvene podlage toženca, zato bi bilo potrebno njegova neprerekana dejstva šteti za priznana. Sodišče prve stopnje je zato kršilo pravila o dokaznem bremenu. Nadalje navaja kršitve postopka na naroku za glavno obravnavo in uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma kršitev pravice do izjave. Meni, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge, vložene na naroku dne 7. 12. 2016. Graja tudi odločitev o stroških postopka, ker bi tožeči stranki moralo priznati stroške avtobusnega prevoza na relaciji A. - B.v višini 5,10 EUR in ne kilometrine v višini 18,50 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Sodba je jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki jih je štelo za relevantne v tej zadevi. Obrazložilo je tudi, zakaj je uporabilo 190. člen ZPP, kar pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim kršenjem določb ZPP o enakem obravnavanju, kršitvi pravice do izjave ter pravice do poštenega sojenja. Opravljena je bila glavna obravnava, na kateri je bil toženec zaslišan, zato so nasprotne pritožbene navedbe o tem neutemeljene. Toženec v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ker mu ni dodelilo roka za odgovor na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki ju je tožeča stranka v spis vložila na naroku dne 7. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za sodno prakso, ki ne predstavlja dokaza. Toženec se v zvezi z omenjenima sodbama neutemeljeno sklicuje tudi na prekluzijo, saj stranki na prvem naroku še lahko vlagata dokaze (kar pa, kot že navedeno, sodna praksa sploh ni). Tudi sicer pa toženec po opravljenem naroku ni pravočasno uveljavljal bistvenih kršitev postopka, kot to določa 286b. člen ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni pravne podlage za vrnitev zneska izplačane odpravnine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki v 1. odstavku določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi in v 3. odstavku, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je odpravnino od tožeče stranke prejel zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero je nato vložil tožbo in v sporu uspel. S pravnomočno sodbo I Pd 1093/2014 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 767/2015) je bilo namreč ugotovljeno, da je sporna odpoved nezakonita in ga je bila tožeča stranka dolžna reintegrirati. S tem je odpadla podlaga, na podlagi katere je bila tožencu odpravnina izplačana, zato je toženec dolžan prejeti znesek vrniti.

10. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je za odločitev v tem sporu bistveno, da je za izplačilo odpravnine v času, ko je bila izplačana, obstajala pravna podlaga (odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala posebej zatrjevati, da v času izplačila ni vedela, da je izdala nezakonito odpoved in da izplačuje nezakonito odpravnino. Dejstvo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožeči stranki postalo jasno šele z izdajo pravnomočne sodbe v delovnopravnem sporu I Pd 1093/2014. Glede na navedeno ni možna uporaba 191. člena OZ, za kar se zavzema toženec. Tudi primeri iz sodne prakse, ki jih toženec navaja v pritožbi, za konkretni primer niso uporabljivi, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje (v navedenih primerih je šlo za izplačevanje previsoke plače v nasprotju s predpisi).

11. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri potnih stroškov za pooblaščenca tožeče stranke pravilno uporabilo Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) in za pristop pooblaščenca na narok priznalo kilometrino. Na uporabo OT za primere, kadar stranko zastopa odvetnik, napotuje tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in spremembe), na katerega se toženec sklicuje v pritožbi.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).