Jedro

Če je postopek upravne izvršbe na izročitev vozniškega dovoljenja s sklepom ustavljen, si tožnik svojega pravnega položaja v postopku, tudi če bi s tožbo uspel, ne more izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 5. 2006. S citirano odločbo je tožena stranka na podlagi 44. člena Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 7/2003) ustavila upravno izvršbo na izročitev vozniškega dovoljenja, ki je bila dovoljena s pozivom Upravne enote Domžale z dne 30. 8. 2005, izdanim na podlagi pravnomočne odločbe Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 31. 3. 2004. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izreka sklepa navedlo, da je bil postopek upravne izvršbe za izročitev vozniškega dovoljenja zaradi zastaranja s sklepom ustavljen, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, saj si svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter kršitve ustavnih pravic. Navaja, da ima pravni interes za pritožbo, saj mora izčrpati vsa pravna sredstva preden lahko vloži ustavno pritožbo in pobudo za oceno ustavnosti določbe člena zakona, po katerem veljavnost vozniškega dovoljenja preneha s pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Sodišče bi moralo vsebinsko obravnavati tožbo in se izreči o kršitvah ustavnih pravic, ker tega ni storilo, mu je bila kršena pravica iz 25. člena Ustave RS. Navaja še, da je odločbo tožene stranke podpisala nepooblaščena oseba, zato izpodbijanega akta upravnega organa niti ni mogoče obravnavati, poleg tega pa ne vsebuje ugotovitvenega dela, s katerim se ugotavlja, da je veljavnost vozniškega dovoljenja prenehala s pravnomočnostjo odločbe o prekršku, iz česar bi bilo razvidno, da je zahtevek tožnika dejansko zavrnjen in bi tako bil izkazan njegov pravni interes.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik, ki v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bil postopek upravne izvršbe za izročitev vozniškega dovoljenja zaradi zastaranja ustavljen, si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku, tudi če bi s tožbo uspel, ne more več izboljšati. Na obstoj pravnega interesa kot procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

7. Na drugačno odločitev sodišča tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne vplivajo. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče tožniku pojasnjuje, da zastaranje izvršitve izrečenega ukrepa v primeru izrečene kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne pomeni hkrati tudi, da je vozniško dovoljenje ostalo veljavno. Odločba o prekršku namreč učinkuje z dnem pravnomočnosti in s tem dnem preneha veljati tudi vozniško dovoljenje (123. člen Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP). V izvršilnem postopku se zato ne izvršuje ukrep prenehanja veljavnosti, temveč je predmet izvršbe tožnikova dolžnost predložitve dovoljenja (sedmi odstavek 124. člena ZVCP). Vpis v uradno evidenco tako tudi ni predmet izvršilnega postopka, temveč je le del vodenja uradnih evidenc, ki jo upravni organ vodi v sklopu vodenja evidenc o vozniških dovoljenjih. Vpis in izbris veljavnosti dovoljenja se v tej evidenci izvrši na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa (sodnika za prekrške oziroma ministrstva, ki vodi evidenco o izrečenih sankcijah). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 332/2008 z dne 12. 2. 2009. 8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi ne navaja in ne utemeljuje, da bi izpodbijana odločba posegala v njegove ustavne pravice, zato tožbe glede na njeno vsebino, tudi ni mogoče obravnavati kot tožbe zaradi posega v ustavne pravice (tretji odstavek 1. člena ZUS), in so tožnikovi ugovori v tej smeri neutemeljeni.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.