Jedro

Sodišče mora na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti, procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela.

Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere, ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna.

Aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari.

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.

Prodajalec se v razmerju do kupca, kadar ta uveljavlja jamčevalne zahtevke iz naslova pravnih napak, ne more uspešno sklicevati na 64. člen SPZ, pač pa bi se lahko na to določilo skliceval le v razmerju do lastnika stvari.

Odgovornost za škodo zaradi zaupanja, ki jo kupec uveljavlja od prodajalca, se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, med katerimi je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 495. člena OZ).

Pravila o odgovornosti za pravne napake ne morejo izključiti (naj)splošn(ejš)ega pravila, da je povrnitev škode mogoče zahtevati šele, ko je škoda sploh nastala in ko je tudi po višini znana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejansko stanje in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Pravda je povezana s prodajo rabljenega avtodoma znamke X, ki je prišel v Slovenijo iz Italije. Toženka je avtodom leta 2007 kupila od družbe S., d. o. o., ki se v okviru svoje dejavnosti (drugi odstavek 64. člena Stvarnopravnega zakonika1) ukvarja s prodajo avtomobilov, in ga 1. 12. 2007 prodala tožniku; tudi toženka se ukvarja s prodajo avtomobilov. Tožnik je avtodom več let uporabljal in ga 23. 8. 2010 prodal V. N. Slednjemu je 24. 10. 2010 avtodom zasegla črnogorska policija v B., ker je ugotovila, da je bil leta 2004 ukraden v Italiji. Dejstvo tatvine avtodoma je bilo vneseno v Interpolovo bazo 21. 9. 2009, v Schengenski informacijski sistem pa 25. 10. 2010. Kakšna je sedanja usoda avtodoma ni znano, stranki domnevata, da je še vedno zasežen v Črni gori.

2. V. N. je zoper sedanjega tožnika leta 2011 vložil tožbo na vračilo kupnine zaradi pravnih napak (488. – 495. člen Obligacijskega zakonika2), na podlagi katere je bil Z. G. (sedanji tožnik) v pravdnem postopku obsojen na vračilo kupnine s pripadki; ta sodba (Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2543/2011-I z dne 30. 5. 2014, priloga A2) je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3176/2014 z dne 15. 4. 2015 (priloga A3) in tudi tožnikova revizija je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 140/2016 z dne 17. 5. 2018 (priloga C1). Tožnik je 15. 10. 2015 V. N. na podlagi pravnomočne sodbe plačal 37.000 EUR (priloga A21). S predmetno tožbo, vloženo 9. 7. 2015, tožnik znesek, ki ga je bil dolžan plačati V. N. po sodbi P 2543/2011-I,3 povečano za svoje pravdne stroške iz citirane pravde, terja od toženke, ki mu je prodala sporni avtodom, ki ga je tožnik nato prodal V. N. in za katerega se je izkazalo, da je ukraden.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 36.545,16 EUR iz naslova pravnih napak pogodbe o prodaji avtodoma, ker je ugotovilo, da je tožnik tožbeno pravico izgubil, ker je zamudil prekluzivni rok iz 495. člena OZ. Zaradi zamude tega roka je zahtevek neutemeljen tudi na podlagi odškodninske odgovornosti za t. i. škodo zaradi zaupanja.

4. Toženka je dne 16. 1. 2016 vložila tudi eventualno nasprotno tožbo (za primer, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen) na plačilo uporabnine, vendar sodišče prve stopnje o njej (še) ni odločalo.

Pritožbeni postopek:

5. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da sodišče ni pojasnilo, kako bi moral tožnik ravnati. Tožnik je pridobil lastninsko pravico na podlagi drugega odstavka 64. člena SPZ, saj je avtodom kupil v dobri veri od osebe, ki se v okviru svoje dejavnosti ukvarja z dajanjem takih stvari v promet. Ta okoliščina je tudi bistveno razlikovalna od zadeve VSRS II Ips 828/2005. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik za pravico tretjega izvedel že takrat, ko je V. N. vložil tožbo zoper tožnika. Za to dejstvo je lahko zanesljivo izvedel šele, ko je sodba v zadevi P 2543/2011-I postala pravnomočna, to je 15. 4. 2015. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral že v roku enega leta od vložitve N. tožbe tožnik uveljavljati zahtevek zoper sedanjega toženca, je neživljenjsko in pravnosistemsko nevzdržno, saj nalaga tožniku protislovno ravnanje: tožnik bi tako moral v pravdi z N. trditi, da pravnih napak ni, in hkrati v drugi pravdi (zoper sedanjo toženko), da pravne napake so, torej v dveh pravdah oblikovati diametralno nasprotne trditve. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo zavajajoče, saj strank ni opozorilo, da je tožba prepozna, temveč je izvajalo dokaze v zvezi z višino zahtevka (zaslišanje strank in prič), zato gre za sodbo presenečenja. Dejstvo, da je tožba pravočasna, ni bilo sporno.

6. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča:

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče se strinja, da je odločitev sodišča prve stopnje za tožnika presenečenje, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v zvezi z višino zahtevka. Ne stranki ne sodišče se tekom pravde z vprašanjem pravočasnosti tožbe v smislu 495. člena OZ niso ukvarjali. Tožnik je že v tožbi navedel, da je za škodo (ki je v tem, da mora V. N. povrniti kupnino za avtodom ter obresti in stroške postopka) izvedel, ko je prejel sodbo druge stopnje I Cp 3176/2014, to je leta 2015 (isto leto je vložil tudi tožbo v tej pravdi) in teh trditev toženec nikoli ni prerekal. Vendar mora sodišče na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti,4 procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Torej sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela.

9. Iz nespornih dejstev in predloženih sodb v zadevi P 2543/2011-I izhaja, da je v navedeni pravdi V. N. terjal od tožnika vračilo kupnine na podlagi jamčevanja za pravne napake. Pravne napake OZ definira posredno: prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in ni privolil, da bi vzel obremenjeno stvar (prvi odstavek 488. člena OZ). Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere,5 ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna.

10. Nadalje OZ določa, da če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico [poudarilo višje sodišče] na stvari, mora kupec obvestiti prodajalca in zahtevati od njega, da stvar oprosti take pravice ali zahteve (489. člen OZ). Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati znižanje kupnine (prvi odstavek 490. člena OZ). Iz navedenega izhaja, da aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari.

11. Ni treba, da stvar kupcu odvzame ravno lastnik ali imetnik pravice. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se tudi posegi oblastnih organov štejejo za ravnanje tretjega v smislu 489. oziroma 490. člena OZ, ki terja prodajalčevo reagiranje v smeri osvoboditve kupčeve stvari. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.6

12. V sodni praksi je uveljavljeno tudi stališče, da se v primeru, ko je kupcu stvar odvzeta, prodajalec ne more sklicevati na to, da ni bilo pravne napake ali da je prodajalec (ali kupec) originarno pridobil lastninsko pravico,7 temveč je bistveno, ali je bila kupcu stvar odvzeta in ali jo je prodajalec uspel osvoboditi ali ne. Navedeno pomeni, da se prodajalec v razmerju do kupca, kadar ta uveljavlja jamčevalne zahtevke iz naslova pravnih napak, ne more uspešno sklicevati na 64. člen SPZ, pač pa bi se lahko na to določilo skliceval le v razmerju do lastnika stvari. Zato tožnik z ugovorom o pridobitvi lastninske pravice po 64. členu SPZ v pravdi z N. ni mogel uspeti, iz istega razloga pa je zmotno tudi pritožbeno naziranje, da je okoliščina, ali je bila stvar kupljena pod pogoji iz drugega odstavka 64. člena SPZ ali ne, bistvena razlikovalna v primerjavi z zadevo VSRS II Ips 828/2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

13. Vendar se tožnik v tej pravdi sklicuje tudi na toženčevo odškodninsko odgovornost, ki je po naravi stvari lahko le škoda zaradi zaupanja (škoda, ki je posledica kupčevih premoženjskih razpolaganj, opravljenih na podlagi zaupanja, da izročena stvar nima napak), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tovrstna škoda oz. odškodnina vezana na jamčevalne zahtevke in da je izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.8 Odgovornost za škodo zaradi zaupanja, ki jo kupec (v tem primeru tožnik) uveljavlja od prodajalca (v tem primeru toženca), se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, med katerimi je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 495. člena OZ).9

14. Vendar pa interpretacija začetka teka enoletnega prekluzivnega roka iz 495. člena OZ, kot izhaja iz citirane sodbe VSRS II Ips 828/2005, ne omogoča zaključka, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V navedeni zadevi se VSRS ni opredelilo do revidentovih navedb o tem, da ni bil upravičen zahtevati vračila kupnine z jamčevalnim zahtevkom, še preden je moral sam na podlagi pravnomočne sodbe plačati svojemu kupcu. Ukvarjalo se je predvsem z vprašanjem, ali je prišlo do podaljšanja roka zaradi izjeme po drugem odstavku 495. člena OZ (če je tretji – ki ima ali si lasti pravico na stvari – začel spor). O vprašanju, kdaj je tožniku (ki je bil v pravdi II Ips 828/2005 v zelo podobnem položaju kot tožnik predmetne pravde) nastala škoda, se ni izrecno in nedvoumno opredelilo. Med drugim je zapisalo, da je »._.. odpravo te škode [zaradi zaupanja] mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov [...] Pravila odgovornosti za pravne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti.«_

15. S temi stališči se pritožbeno sodišče načeloma strinja. Vendar je treba poudariti, da je _odpravo škode_ že pojmovno mogoče zahtevati (še)le, ko (če) je škoda sploh nastala. Tudi razlogovanje, da pravila o odgovornosti za pravne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, je treba razlagati v kontekstu konkretnega primera. Tako so izključena npr. pravila o splošnih zastaralnih rokih za odškodninske obveznosti (namesto teh velja prekluzivni rok iz 495. člena OZ), ne morejo pa pravila o odgovornosti za pravne napake izključiti (naj)splošn(ejš)ega pravila, da je povrnitev škode mogoče zahtevati šele, ko je škoda sploh nastala in ko je tudi po višini znana. Pri škodi zaradi zaupanja v okviru jamčevanja za pravne napake veljajo tudi npr. splošna pravila odškodninskega prava o vzročni zvezi, pravno priznanih oblikah škode ipd.

16. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je do zgoraj navedenih vprašanj in dilem, ki jih poraja sodba II Ips 828/2005, pozneje izreklo več drugih odločb VSRS, in sicer z razlago, za kakršno se zavzema tudi pritožnik. Tako je npr. v zadevi II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010, ko je tudi šlo za dvakratno prodajo avta s pravno napako in posledično škodo zaradi zaupanja, zavzelo stališče, da se odgovornost prodajalca za škodo zaradi zaupanja ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake. Ena izmed teh je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 495. člena OZ). Vendar v tej zadevi VSRS izrecno zapiše, da je tožniku _škoda nastala z dnem vrnitve kupnine_ (poudarilo pritožbeno sodišče) in ne morda z dnem prejema zahtevka za vrnitev kupnine ali obvestila o napaki. V nekoliko drugačni zadevi (šlo je za nepremičnino in ne avtomobil) II Ips 509/2007 z dne 18. 2. 2010 je VSRS ugotovilo, da je »... za obstoj lastninske pravice M. B. na kupljeni stvari tožnik zvedel s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje« (in ne že z vložitvijo tožbe).

17. Navedena stališča VSRS, v povezavi z generalnim pravilom odškodninskega prava, da je mogoče plačilo odškodnine zahtevati šele, ko je sploh gotovo, da je škoda nastala ali bo nastala, in ko je ta po višini znana,10 pripeljejo do zaključka, da prekluzivni rok iz 495. člena OZ še ni mogel začeti teči z dnem vložitve N. tožbe zoper sedanjega tožnika. Tedaj je bil tožnik res seznanjen z dejstvom, da si nekdo tretji lasti pravico na stvari, vendar mu takrat škoda zaradi zaupanja (ker je avtodom prodal N. v dobri veri, da nima pravnih napak) še ni nastala, saj ni bilo gotovo, kako bo sodišče odločilo o tožbi in ali bo sedanji tožnik sploh moral N. kaj plačati (in če bo moral, koliko in kdaj bo moral plačati). Jamčevalnega zahtevka iz naslova pravnih napak zoper svojega prodajalca (sedanjega toženca) tožnik tedaj ni imel, ker avtodom tožniku ni bil odvzet (odvzet je bil tožnikovemu kupcu N.), tožnik je še vedno razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od N. in torej ni bil (še) v ničemer prikrajšan.

18. Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek zavrne zaradi zamude prekluzivnega roka iz 495. člena OZ, je torej materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče sodbe ni moglo spremeniti, saj je med strankama sporna tudi višina zahtevka, o tem pa izpodbijana sodba (ker je bil zahtevek zavrnjen po temelju) nima razlogov. Ker je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ni samo dopolnjevalo postopka, saj bo to lažje in hitreje storilo sodišče prve stopnje. Ker je za odločitev bistvena dokazna ocena zaslišanih strank in prič (sporna je višina kupnine za avtodom, ki naj bi bila delno izplačana na roke v gotovini), bi zaradi načela neposrednosti moralo sodišče druge stopnje te dokaze ponoviti, medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba. Moralo pa bo tudi obravnavati eventualno nasprotno tožbo, v zvezi s čimer bo treba prvič ugotavljati večje sklope dejstev, za kar (zaradi varstva pravice do pritožbe) prav tako ne bi bilo primerno, če bi jih prvikrat in edinikrat ugotavljalo pritožbeno sodišče. 19. Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je sodišče druge stopnje določitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Tožnik je N. glede na potrdilo v prilogi A21 plačal več, kot sedaj vtožuje, kar pa ni pomembno za to pravdo, saj stranka prosto razpolaga s svojim zahtevkom. 4 Sodba VSRS II Ips 509/2007 z dne 18. 2. 2010. 5 Sodba VSRS II Ips 140/2016 z dne 17. 5. 2018. 6 Npr. odločbe VSRS II Ips 113/2012 z dne 16. 10. 2014, II Ips 689/2003 z dne 12. 1. 2005, VSL I Cp 1796/2010 z dne 22. 9. 2010 in VSL II Cp 1484/2009 z dne 15. 7. 2009. 7 Tako sodba VSRS II Ips 140/2016 z dne 17. 5. 2018 (revizija pravdne zadeve P 2543/2011-I med sedanjim tožnikom in N.). Glej tudi zadevo VSRS II Ips 113/2012 z dne 16. 10. 2014 in VSL II Cp 1484/2009 z dne 15. 7. 2009. 8 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v bistvenem povzema razloge sodbe VSRS II Ips 828/2005. Enako tudi sodba VSRS II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010 in teorija: N. Plavšak v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 545 in 546. 9 Prav tam. 10 V zvezi s tem je mogoče uporabiti tudi analogijo z nepremoženjsko škodo, pri kateri se po ustaljeni sodni praksi šteje, da prične zastaralni rok [analogno v tu obravnavanem primeru: prekluzivni rok iz 495. člena OZ] teči, ko oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka (primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015 in številne druge), kar je praviloma takrat, ko se škoda stabilizira, ko je torej zanesljivo znan njen obseg.