Jedro

Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da za obdobje, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje tega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne bi zakonito ustavil izplačevanje te dajatve in tudi ne, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane dajatve. Toženec lahko, ne da bi predhodno z odločbo odločil o ustavitvi izplačevanja dajatve, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega ter zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačevanje dajatve, uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev toženca spremenilo tako, da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem izdaje prvostopenjske odločbe, torej za naprej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe toženca št. ... z dne 3. 3. 2014 spremeni tako, da se v tej odločbi datum 31. 12. 1999 nadomesti z datumom 3. 3. 2014. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 5. 2014 in št. ... z dne 3. 3. 2014. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sta izpodbijani odločbi z dne 15. 5. 2014 in z dne 3. 3. 2014 pravilni in zakoniti. V postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 7. 1. 1996 do 31. 12. 1999 na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in od 1. 1. 2000 dalje na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navedena odločitev je pravnomočna, to pa je toženec navedel tudi že v odgovoru na tožbo. Glede na status samostojnega podjetnika in ugotovljeno lastnost zavarovanca, je podan položaj, ko tožnik ni upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev, saj gre za nezdružljiva statusa. Tako ni podlage za uživanje nadomestila plače za čas čakanja v spornem obdobju in tudi ne za naprej. Lastnost zavarovanca izhaja iz obdobja po izdaji pravnomočne odločbe o nadomestilu plače za čas čakanja (odločba z dne 4. 8. 1995, lastnost zavarovanca pa je bila ugotovljena za obdobje od 7. 1. 1996). Meni, da toženec ni v ničemer posegel v samo priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja, saj je bilo odločeno, da se od začetka spornega obdobja dalje ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja. Gre zgolj za odločitev glede izplačevanja v obdobju po izdaji odločbe in nadomestilu in izven dosega časovnih mej pravnomočnosti odločbe o pravici. Glede na navedeno toženec primarno predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi temu sledilo, pa toženec uveljavlja, da se upošteva stališče sodišča prve stopnje. To je izhajalo iz načela prepovedi posega v pravnomočne odločitve za nazaj in navedlo, da bi se lahko izdala takšna odločba le z veljavnostjo za naprej. Pri odločitvi sodišče prve stopnje tega stališča ni upoštevalo in je zgolj odpravilo obe izpodbijani odločbi tako, da je poseglo v dokončno odločitev tudi za naprej. To pa je v nasprotju s siceršnjim stališčem in prakso, na katero se sodišče samo sklicuje. Sodišče je odločbe odpravilo zaradi stališča o prepovedi posega v pravnomočno odločitev za nazaj, s svojo odločitvijo pa je odstranilo učinke pravilne in zakonite odločitve tudi za naprej. Pritožba se sklicuje na načelo polne jurisdikcije določeno v 81. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in bi sodišče upoštevaje svoje stališče, lahko odpravilo izpodbijani odločbi samo v delu glede obdobja pred izdajo prvostopne odločbe, ne pa tudi v delu za naprej.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ni pa v postopku prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi se spor nanaša na izpodbijani odločbi toženca št. ... z dne 15. 5. 2014 in št. ... z dne 3. 3. 2014 ter na vprašanje ustavitve izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. S citirano prvostopno odločbo z dne 3. 3. 2014, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 15. 5. 2014 je toženec odločil, da se tožniku z 31. 12. 1999 ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po sklepu toženca z dne 5. 3. 1992 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo, brez daljše hoje po neravnem terenu in brez klečanja ter čepenja s polnim delovnim časom od 21. 2. 1992 dalje. Do 21. 2. 1994 je bil tožnik zaposlen v A., od 4. 3. 1994 pa je bil, kot izhaja iz potrdila z dne 21. 2. 1995, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Z odločbo z dne 4. 8. 1995, ki je postala dokončna in pravnomočna, je bilo tožniku priznano nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 22. 2. 1995 dalje. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik od 7. 1. 1996 v Poslovni register Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik (B.B. s.p.) in da od 22. 2. 1995 ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je toženec z odločbo z dne 20. 9. 2010 v zvezi z odločbo z dne 26. 4. 2010 odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 7. 1. 1996 do 31. 12. 1999, na podlagi 11. člena ZPIZ/92 in od 1. 1. 2000 dalje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tudi navedena odločba toženca z dne 20. 9. 2010 je pravnomočna. Torej je pravnomočno odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca od 7. 1. 1996 do 31. 12. 1999 na podlagi 11. člena ZPIZ/92 in od 1. 1. 2000 dalje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Po podatkih matične evidence zavarovancev je tožnik od 1. 1. 2000 tudi iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

7. Na podlagi tega dejstva, da tožnik opravlja samostojno dejavnost in je na tej podlagi zavarovan, je toženec z uvodoma citiranima odločbama, ki sta predmet tega postopka, ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delovno mesto od 31. 12. 1999 dalje. Z drugo odločbo št. ... z dne 14. 4. 2014 pa je toženec odločil, da se tožniku tudi za čas od 7. 1. 1996 do 30. 12. 1999 ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Vendar citirana odločba z dne 14. 4. 2014 ni predmet tega postopka, pač pa le odločbi toženca z dne 15. 5. 2014 in z dne 3. 3. 2014 in vprašanje ustavitve izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za nazaj od 31. 12. 1999. 8. V zvezi s tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je za odgovor na to vprašanje odločilnega pomena dejstvo, da je odločba z dne 4. 8. 1995, s katero je tožnik pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 22. 2. 1995, dokončna in pravnomočna. Kot taka zavezuje stranki in sodišče ter z vsemi učinki velja dokler niso odpravljeni, razveljavljeni ali spremenjeni na zakonit način. V pravnomočno odločbo je možno poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ni pa podlage za poseg v pravnomočne odločbe v rednem postopku ne v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in ne v določbah ZPIZ-1. To sicer ne pomeni, da zavod takšne odločitve glede ustavitve izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne sme izdati, vendar le z veljavnostjo za naprej.

9. Takšno stališče je v večih zadevah zavzelo že Višje delovno in socialno sodišče in tudi Vrhovno sodišče RS. S sodbo opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012 Vrhovno sodišče RS ni izpostavilo le pravnomočne odločbe, pač pa dodatno vprašanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja in možnost posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje z odločbo. Postavilo se je na stališče, da z izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja dajatve za nazaj v rednem postopku, toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. Odločba o ustavitvi izplačevanja neke dajatve, bi se lahko glasila le za naprej, na podlagi ugotovitev o prenehanju pogojev za izplačevanje.

10. Za enako dejansko in pravno stanje gre tudi v tem obravnavanem primeru. Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da toženec ne bi, za obdobje, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, zakonito ustavil izplačevanje te dajatve in tudi ne pomeni, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane dajatve. Glede na zavzeto stališče toženec lahko, ne da prehodno z odločbo odloči o ustavitvi izplačevanja dajatve, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 oziroma določb ZPIZ-2 in Pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega in zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika za izplačevanje dajatve, uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve.

11. Ker pa sta v tem postopku sporni le dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 5. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 3. 2014 in vprašanje utemeljenosti posega v pravnomočno odločbo z dne 4. 8. 1995 oziroma od kdaj dalje lahko ustavitev izplačevanja pravnomočno priznanega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo učinkuje in zavzeto stališče, da takšna ustavitev izplačevanja nadomestila lahko učinkuje le za naprej, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v prvostopni odločbi toženca z dne 3. 3. 2014 datum 31. 12. 1999 nadomestilo z datumom 3. 3. 2014, kar pomeni, da se izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem izdaje citirane prvostopne odločbe. V preostalem, glede odprave dokončne odločbe toženca z dne 15. 5. 2014 pa je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.