Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da gre za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mora opredeliti, v katerih delih se izpodbijana sodba opira na katerega od zatrjevanih nezakonito pridobljenih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo, da se obsojencu odvzame 0,79 grama amfetamina in premoženjska korist, tako da se mu odvzame zaseženih 20,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 5933/2009 z dne 10. 10. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zlasti kršitve iz 8. in 11. točke 371. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo ocenila kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojenca je v odgovoru oporekal mnenju vrhovne državne tožilke ter vztrajal pri predlogu, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zahteve najprej polemizira s stališči sodišča druge stopnje glede opravljenega nepooblaščenega osebnega pregleda obsojenca in neizvedenega odvzema prstnih odtisov na rjavem zavojčku v katerem je bilo zaseženo mamilo ter na zaseženem bankovcu, ne da bi pri tem konkretiziral katere kršitve zakona s tem uveljavlja. Ob tem pa vložnik zahteve očitno izhaja iz stališča, da je bila pri obsojencu opravljena osebna preiskava, čeprav to ne izhaja iz izvedenih dokazov, niti izpodbijana sodba ne temelji na dokazih izvirajočih iz osebne preiskave. Iz zapisnika o zasegu bankovca za 20,00 EUR (list. št. 12, 13) je razvidno, da ga je imel obsojenec v roki, za njegov zaseg pa ni bila potrebna oprava osebne preiskave. Kolikor je nadaljnjo vložnikovo navedbo glede odvzema prstnih odtisov na zavojčku in bankovcu razumeti kot neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov v tej smeri, je sodba sodišča druge stopnje utemeljeno poudarila (točka 6 obrazložitve), da na glavni obravnavi dokazni predlogi v tej smeri niso bili podani, kljub izrecnemu vprašanju predsednika senata glede tega, pred zaključkom dokaznega postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje relevantne zaključke glede primopredaje denarja in navedenega zavojčka z mamilom napravilo na podlagi drugih izvedenih dokazov ter to ustrezno utemeljilo. Kolikor pa se vložnik zahteve s takimi dokaznimi zaključki ne strinja, gre v tem pogledu za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

8. Nadaljnje povzemanje obsojenčevega zagovora v zahtevi za varstvo zakonitosti, kronološko opisovanje dogajanja tik pred obsojenčevo aretacijo, izpodbijanje obstoja dokaznega standarda razlogov za sum, v trenutku intervencije policistov, problematiziranje možnega načina odvrženja „prepovedane snovi“ v grm, izpostavljanje vprašanja, kdaj je policija lahko ugotovila, da je „nesporna snov droga“, opozarjanje na časovni zamik osmih mesecev preden je bilo s forenzično preiskavo potrjeno, da je „neznana snov amfetamin“, izpostavljanje vprašanja, ali je bil obsojenec v času dejanja trezen in nujnost, da bi se tedaj opravil preizkus vsebnosti alkohola, pred njegovim zaslišanjem, povzemanje izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič ter interpretiranje njihovih izpovedb, opozarjanje na zatrjevana nasprotja v njihovih navedbah in spraševanje o dejanski vidljivosti na kraju storitve, opozarjanje na različno barvo oziroma značilnosti zavitka v katerem je bilo zaseženo mamilo – vsebinsko vse predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter s tem uveljavljanje njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve, kar je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. Stališča izražena v zahtevi, da obsojencu ob aretaciji ni bil dan zakonit pouk, da bi moral biti uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja izločen iz spisa ter da so bili vsi dokazi pridobljeni ob in neposredno po zaznavi kaznivega dejanja nezakoniti in bi morali biti izločeni iz spisa, so ostala na ravni splošnih zatrjevanj, predvsem pa nimajo izkazanega vpliva na (ne)zakonitost izpodbijane sodbe, če bi naj izpolnjevali kriterije za ugotavljanje obstoja kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Če pa vložnik zahteve ocenjuje, da gre v teh primerih za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je v zahtevi izostala opredelitev v katerih delih se izpodbijana sodba opira na katerega od zatrjevanih nezakonito pridobljenih dokazov.

10. Neutemeljeno je tudi nadaljnje vložnikovo stališče glede storjene kršitve kazenskega zakona, ker naj bi šlo v obravnavanem primeru le za poskus in ne za dokončano kaznivo dejanje. Enako pritožbeno navedbo je namreč kot neutemeljeno povsem pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (točka 13 obrazložitve), ko je pojasnilo že iz besedila same določbe prvega odstavka 186. člena KZ-1 izhajajočega nedvoumnega opisa, in sicer da je ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja dokončana s samo prodajo mamila.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, niti kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.