Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila pritožnica ob podaji prošnje mladoletna, na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne vpliva. Pritožnica namreč po eni strani ugovarja svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, po drugi strani pa niti v pritožbi, ki jo je vložila po kvalificirani pooblaščenki, ne pojasni, katera dejstva, ob že zatrjevanih, bi toženka in sodišče prve stopnje še morala upoštevati oziroma se do njih opredeliti (ali pa pritožnico o njih povprašati na osebnem razgovoru).

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi M. S. S. proti Belgiji, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, poudarilo, da je že večkrat zavzelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Opisane pritožničine izkušnje njenega dvodnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne glede na pritožničino starost, temu standardu niti ne približajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2023-12 z dne 3. 5. 2023 potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa I U 640/2023-12 z dne 3. 5. 2023) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1832/2023/11 (1221-11) z dne 17. 4. 2023, s katerim je to zavrglo tožničino prošnjo za mednarodno zaščito in odločilo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 za to odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023 pojasnilo, da je tožnica tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, na kar je bila tudi opozorjena. Toženka je, upoštevaje tožničine trditve o neprimernem ravnanju hrvaških policistov pred njeno nastanitvijo v azilni dom, »Informacije o stanju na Hrvaškem« ter podatke AIDA2 in EUAA3, pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, saj so, glede na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, pomembne le tiste sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti policijskega postopka. Kot sistemske pomanjkljivosti prav tako ni mogoče šteti (sicer neprimernega) norčevanja zaposlenih v azilnem domu. Da so bili tožnici prstni odtisi odvzeti pod psihično prisilo, sodišče prve stopnje ni verjelo. Ker tožnica tudi ni določno zatrjevala obstoja kakšnih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), toženki ni bilo treba pridobivati posebnega zagotovila, da bo tožnica v Republiki Hrvaški imela dostop do azilnega postopka in da ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri svoji izpovedbi na osebnem razgovoru, kjer je pojasnila, da je bila kot mladoletnica v Republiki Hrvaški s strani policistov in zaposlenih v azilnem domu žrtev psihičnega nasilja (rasizma) in v stiski zaradi nečloveškega ravnanja z njenimi družinskimi člani. V hrvaškem azilnem domu se ni počutila varno in oskrbljeno, nje in njenih družinskih članov zdravniki niso pregledali, bilo je umazano. Meni, da sodišče prve stopnje njene percepcije varnosti v Republiki Hrvaški ni pravilno presodilo. Upoštevati bi moralo predložene tuje sodne odločbe in od Republike Hrvaške zahtevati zagotovilo, da ji v primeru predaje ne grozi nevarnost z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo človekovo pravico in da bo imela dostop do azilnega postopka. Ker je pritožnica prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložila kot mladoletnica, ne drži, da bi morala sama nositi trditveno in dokazno breme glede sistemskih pomanjkljivosti. Pritožnica tudi ne razume pojma »uradna oseba«, prstni odtisi so ji bili odvzeti pod psihično prisilo. Kot zdaj mlajša polnoletna oseba je še vedno ranljiva oseba. S sklicevanjem na sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevah A in S4 in Belgian State5 opozarja, da je relevanten status mladoletnika ob podaji prošnje. V Republiki Sloveniji se nahaja skupaj s svojo družino in ne sme biti ločena od njih. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna.6

7. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oziroma, kot je poudarilo SEU v zadevi _Jawo_ (87. točka obrazložitve), v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

8. Pritožnica v konkretnem primeru zatrjuje, da bo zaradi predaje Republiki Hrvaški izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Sodišču prve stopnje med drugim očita, da kot mladoletnica ne bi smela nositi trditvenega in dokaznega bremena v tej zvezi. Po točki (i) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni »mladoletnik« državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je mlajša od 18 let. Glede na to da pritožnica navaja, da je rojena 22. 10. 2004, je bila mladoletna le med svojim dvodnevnim bivanjem v Republiki Hrvaški in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Polnoletna je postala 22. 10. 2022, torej pred osebnim razgovorom dne 2. 12. 2022 in pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu. Ne glede na to pa pritožnica meni, da bi morala v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v okvir katerega spada tudi določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, ohraniti status mladoletnice.

9. V tej zvezi se sklicuje na sodbi SEU v zadevah _A in S_ in _Belgian State_, ki se, za razliko od konkretnega primera, nanašata na mladoletnike brez spremstva in na razlago Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine. V zadevi _A in S_ je SEU odločilo, da je treba 2. člen navedene direktive v povezavi s točko a tretjega odstavka 10. člena razlagati tako, da je treba za „mladoletnika“ v smislu te določbe šteti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki sta bila ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi stara manj kot 18 let, vendar sta med azilnim postopkom postala polnoletna in jima je bil nato priznan status begunca, v zadevi Belgian State pa, da je treba točko c prvega pododstavka prvega odstavka 4. člena navedene direktive razlagati tako, da se za datum, na katerega se je treba sklicevati pri ugotavljanju, ali je neporočen državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva mladoletni otrok v smislu te določbe, šteje datum, ko se vloži prošnja za vstop in prebivanje zaradi združitve družine za mladoletne otroke, in ne datum, ko pristojni organi te države članice odločijo o tej prošnji, kar je lahko tudi po vložitvi tožbe zoper odločbo o zavrnitvi take prošnje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila pritožnica ob podaji prošnje mladoletna, na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne vpliva. Pritožnica namreč po eni strani ugovarja svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, po drugi strani pa niti v pritožbi, ki jo je vložila po kvalificirani pooblaščenki, ne pojasni, katera dejstva, ob že zatrjevanih, bi toženka in sodišče prve stopnje še morala upoštevati oziroma se do njih opredeliti (ali pa pritožnico o njih povprašati na osebnem razgovoru). V zvezi s svojimi izkušnjami v času dvodnevnega bivanja v Republiki Hrvaški in zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi pritožnica tudi v pritožbi zgolj ponavlja svoje trditve iz tožbe in osebnega razgovora ter se sklicuje na predložene »Informacije o stanju na Hrvaškem«. Vse navedeno pa sta upoštevala in se do njih (po presoji Vrhovnega sodišča pravilno) opredelila tako toženka, kot tudi sodišče prve stopnje, ki sta pojasnila, da so lahko v konkretnem primeru upoštevne le sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito, predane v postopkih po Uredbi Dublin III, in kamor pritožničine izkušnje s hrvaško policijo pred njeno namestitvijo v azilni dom in domnevno nasilje hrvaških mejnih policistov nad potencialnimi prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po njihovem nezakonitem vstopu na hrvaško ozemlje v okviru tako imenovanih »push back-ov«, ne sodijo.

11. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da domnevnih opozoril hrvaških policistov, da bodo pritožnica in njeni svojci, če ne bodo dali prstnih odtisov, državo morali zapustiti, tudi sicer ni mogoče kvalificirati kot »odvzem prstnih odtisov pod psihično prisilo«, kot meni pritožnica, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), ki v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

12. Vrhovno sodišče sicer sprejema, da je lahko bilo pritožnico v novem okolju hrvaškega azilnega doma, kjer naj bi ji zaposleni posmehljivo govorili »Tutsi, Hutsi«, kjer naj bi bilo umazano in kjer naj dva dni ne bi oskrbeli poškodovane matere in noseče sestre, strah, vendar pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da to še ne utemeljuje domneve, da bi s strani pritožnice zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bila ta v primeru predaje ponovno izpostavljena, zanjo lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi _M. S. S. proti Belgiji,_7 na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, poudarilo, da je že večkrat zavzelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi _M. S. S. proti Belgiji_ je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Opisane pritožničine izkušnje njenega dvodnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne glede na pritožničino starost, temu standardu niti ne približajo.

13. Kam pritožnica meri z navedbami, da je zaposlene v hrvaškem azilnem domu dojemala kot uradne osebe in da ne razume pojma uradna oseba, ni povsem jasno. Gotovo je, da zavrnitev tožbe primarno ne temelji na pritožničini izpovedbi, povzeti v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da stika in problemov z uradnimi osebami ni imela, temveč, kot pojasnjeno v prejšnji točki, na razlogu, da ravnanje zaposlenih v hrvaškem azilnem domu (ne glede na to, ali je šlo za uradne osebe ali ne) ne dosega standarda nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. 14. Pritožbene navedbe, da je pritožnica kot mlajša polnoletna oseba še vedno ranljiva oseba, so neutemeljene že iz razloga, ker 21. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) mlajših polnoletnih oseb ne prišteva k ranljivim osebam, tretji odstavek njenega 22. člena pa hkrati določa, da se samo za ranljive osebe v skladu z 21. členom sme šteti, da imajo posebne potrebe glede sprejema ter da so upravičene do posebne podpore, ki se nudi v skladu s to direktivo. Tudi če bi Vrhovno sodišče štelo, da ima pritožnica status mladoletnice in da je kot taka ranljiva oseba, pa pritožnica ne pojasni, kakšne so njene posebne potrebe in zakaj so takšne narave, da bi zaradi njih predaja lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Republika Hrvaška ima kot država članica EU nenazadnje v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite (kamor spada tudi implementacija zgoraj navedene direktive), tamkajšnji prosilci pa imajo enake oziroma primerljive pravice kot v drugih državah članicah. Zatrjevane pritožničine izkušnje v hrvaškem azilnem domu Vrhovnega sodišča, kot že pojasnjeno, niso prepričale v nasprotno. Tudi sicer pa sta toženka in sodišče prve stopnje situacijo v Republiki Hrvaški preverila in na podlagi vseh razpoložljivih podatkov raziskala, ali bi bila pritožnica (tudi kot mladoletnica) v Republiki Hrvaški lahko ogrožena v smislu 4. člena Listine EU.

15. V zvezi s pritožničinim osebnim razgovorom Vrhovno sodišče na tem mestu še dodaja, da je analogija s kazenskim postopkom in uporaba četrtega odstavka 240. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da se, če je potrebno, zaslišanje mladoletne (in ne tudi mlajše polnoletne)8 osebe opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka, v upravnem postopku neprimerna in nepotrebna. Osebne razgovore namreč opravljajo toženkini zaposleni, ki jim toženka v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 8. člena ZMZ-1 med drugim zagotavlja tudi redna usposabljanja glede obravnave mladoletnikov in nudenja pomoči pri njihovem učinkovitem uveljavljanju pravic, pritožnico pa je na njenem osebnem razgovoru zastopala tudi kvalificirana pooblaščenka.

16. Da se nahaja skupaj s svojo družino v Republiki Sloveniji in da bi ji bila v primeru ločitve od nje kršena pravica do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena EKČP, je pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala le v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je slednjo zavrnilo in v obrazložitvi v tej zvezi pojasnilo, da pritožnica trditev o ločitvi ni konkretizirala, zato jih ni moglo preveriti. Ker se pritožnica zoper odločitev o začasni odredbi iz II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni pritožila, so njene navedbe v tej zvezi neutemeljene že iz tega razloga. Vrhovno sodišče ob tem še dodatno ugotavlja, da pritožnica trditev o kršitvi 8. člena EKČP ni konkretizirala niti v pritožbi, v kateri prav tako ni pojasnila pravnega statusa svojih družinskih članov v Republiki Sloveniji. Vprašanje varstva pravice do spoštovanja družinskega življenja bi se namreč lahko postavilo samo v primeru, če bi pritožnica zatrjevala, da so ostali družinski člani v drugačnem položaju kot sama – da jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita ali vsaj, da je za obravnavo njihovih prošenj odgovorna toženka.

17. Glede na to da je bil pritožnici dostop do azilnega postopka zagotovljen že z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (za obravnavo katere je odgovorna Republika Hrvaška), so tudi pritožbene navedbe glede tega, da bi morala toženka pridobiti posebno zagotovilo, da bo imela pritožnica v Republiki Hrvaški zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka, odveč.

18. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Asylum Information Database, ki jo upravlja European Council on Refugees and Exiles. 3 Agencija Evropske unije za azil. 4 Zadeva C-550/16 z dne 12. 4. 2018. 5 Združene zadeve C-133/19, C-136/19 in C-137/19 z dne 16. 7. 2020. 6 Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo (80. - 84. točka obrazložitve). 7 Da je takšen standard uporabljiv tudi v postopkih po Uredbi Dublin III, potrjuje SEU v sodbi v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011 (N. S. in drugi). 8 Pojem mlajše polnoletne osebe se v slovenski kazenskopravni zakonodaji nanaša le na storilce, ne pa tudi na žrtve kaznivih dejanj.