Jedro

Rok za podajo odpovedi ni začel teči že tedaj, ko je tožnica očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja storila, ampak na dan ustnega zagovora, saj se je šele tedaj direktor tožene stranke vsestransko seznanil z razlogi za njeno ravnanje. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana znotraj nadaljnjih petnajst dni je zato pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki jo je podala tožena stranka dne 1.6.2005; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje od dne 2.6.2005 dalje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunano na njeno delovno mesto zdravstvenega tehnika, odvesti predpisane davke in prispevke, ter jo sprejeti nazaj na isto delovno mesto, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka po pravilnem postopku in iz utemeljenih razlogov izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravstvenega tehnika.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je za izredno odpoved potekel predpisani subjektivni rok. Direktor tožene stranke je bil o tem, da je bilo pri njej najdeno pecivo, seznanjen najkasneje naslednji dan, to je dne 13.5.2005. Ker je bila izredna odpoved izdana šele dne 1.6.2005, je tako tožena stranka prekoračila 15 dnevni rok za podajo odpovedi iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče je po vsebini zmotno ugotovilo, da naj bi kritičnega dne neopravičeno odtujila hrano iz oddelka, namenjeno stanovalcem doma. Pri oceni dokazov je dalo prevelik pomen izpovedbam sodelavk, brez tega da bi upoštevalo njeno izpoved. Nihče od zaslišanih ni potrdil, da so bile sirove pogače namenjene za malico, iz dokumentacije ne izhaja, da bi bile spečene v zavodu. Vzela je samo to, kar je ostalo, saj bi bile drugače stvari zavržene v pomije. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je nosila hrano domov tudi že prej. Povsem žaljiv in tendenciozen je očitek, da bi odnašala sadje, saj živi na območju, kjer sadje uživa direktno iz domačih dreves. Nikoli ni bila deležna kritik s strani varovanih oseb ali sodelavcev, zaradi česar je razočarana nad ravnanjem tožene stranke, ki kaže na šikaniranje. Zato predlaga da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnica ni odnašala domov tiste hrane, ki so jo imeli zaposleni za malico, temveč tudi hrano, ki je bila namenjena stanovalcem in predvsem dietično hrano. Na delovnem mestu je imela dovolj hrane za svoje potrebe. Uživala bi jo lahko samo na delovnem mestu. Odtujena hrana je bila pri njej najdena v posodi, ki jo je posebej prinesla od doma. Tožnica je izpovedala, da je že večkrat odnašala hrano in takšnega početja ni obžalovala. Na zaslišanju se je obnašala vehementno in vzvišeno. Pri izredni odpovedi je kot delodajalec v celoti upoštevala predpisane odpovedne roke in ji iz utemeljenih razlogov odpovedala delovno razmerje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar v ničemer ne konkretizira pritožbenega razloga bistvenih kršitev postopka. Zato je glede tega razloga presojalo izpodbijano sodbo le po uradni dolžnosti. V zvezi s tako izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih takšnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti. Poleg tega je tudi po materialno pravnem preizkusu sodbe ugotovilo, da je odločitev o zavrnitvi tožničinih zahtevkov po vsebini pravilna. Zato pritožbeno sodišče na ostale uveljavljene pritožbene razloge še odgovarja.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, mora predvsem dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Vrhovno sodišče RS je že odločilo (na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 104/2006 in v podobnih primerih), da sta za zakonitost izredne odpovedi v 1. odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved iz določbe 1. odstavka 111. člena ZDR, ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ugotovljeno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Dokazno breme o tem je na delodajalcu.

Tožena stranka je v razlogih izredne odpovedi ugotovila, da je tožnica dne 12.5.2005 protipravno odtujila hrano iz oddelka, namenjeno stanovalcem doma. Proti koncu popoldanske izmene je vodja zdravstvene nege D.K. v prisotnosti prič pregledala tožničino vrečko, ki je bila zraven torbice in v plastični posodi, ki jo je prinesla od doma, našla 4 kose osjega gnezda z orehi, ter 4 kose osjega gnezda s sirom. Navedeno pecivo je bilo takrat v skladu z jedilnikom namenjeno za večerjo stanovalcem doma in sicer prva vrsta peciva za navadno večerjo, druga vrsta peciva pa za žolčno dieto. Tistega dne je bila za zaposlene delavce pripravljena druga vrsta popoldanske malice, v katero ni sodilo najdeno pecivo. Tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 1.6.2005 ugotovila, da predstavlja tožničino ravnanje odpovedni razlog kršitve pogodbenih obveznosti iz določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Med zaposlenimi delavci je namreč veljal dogovor, da se hrana in ostale stvari iz zavoda ne odtujuje ali odnaša domov. Tožnica je priznala, da je hrano tudi prej kdaj odnesla domov. V ničemer ni dokazala svoje trditve, tudi ne z medicinskega vidika, da bi imela težave s prehranjevanjem, zaradi česar bi bila upravičena do dietnih izdelkov, ki so ji bili takrat zaseženi. Tožena stranka je v pisni odpovedi ugotovila resnost tožničine kršitve ter obrazložila razloge o porušenem medsebojnem zaupanju in neizkazanih možnosti, da bi se tožnica spremenila, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v postopku dokazno preizkusilo tožbene navedbe o neobstoju pogojev za izredno odpoved. Vse zaslišane priče so bile seznanjene z njenim odnašanjem hrane iz oddelka in so o tem opozorile svoje nadrejene. Tožnica je že prej večkrat odnašala hrano, ki si jo je dala na stran še preden je bila razdeljena stanovalcem. Sodišče je pravilno štele za dokazano, da je bila takrat najdena hrana namenjena stanovalcem za večerjo, zaradi česar njena trditev, da bi šla v pomije, ne more biti sprejemljiva. Tožnica po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni imela nobenih razlogov, da je od doma posebej prinesla plastično posodo za hrano, saj tako ni upoštevala dogovora zaposlenih, da se hrane ne sme odnašati. S svojim ravnanjem je hudo kršila obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z zadolžitvami iz pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi po zaključku pritožbenega sodišča omajalo zaupanje med njo in toženo stranko in onemogočilo nadaljevanje delovnega razmerja. Glede tega vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bila izdana izredna odpoved pogodbe po izteku predpisanega 15 dnevnega roka. Tožničina nadrejena delavka je res zasačila tožnico pri očitani kršitvi dne 12.5.2005. Vendar se je v nadaljevanju o vseh razlogih tožničinega kršitvenega ravnanja vsestransko seznanil direktor šele 27.5.2005, ko je tožnica pri njemu podala ustni zagovor, kar izhaja iz zapisnika. Zato je potrebno začetek teka navedenega zakonskega roka do izredne odpovedi pogodbe dne 1.6.2005 upoštevati od datuma zagovora dalje.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).