Jedro

Če je bila vrednost ugotovljena v aktu o podržavljenju ali v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju, se vrednost praviloma določi na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek 4. člena Navodila). Kdor zatrjuje drugačno vrednost, mora to dokazati na podlagi drugih listin oziroma dokazil (prvi odstavek 5. člena Navodila). Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz prejšnjega odstavka, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine iz prejšnjega odstavka se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari ali premoženja (tretji odstavek 5. člena Navodila).

V DF Jugoslaviji in tudi kasneje ni bil sprejet noben predpis, ki bi uredil prenos dolgov organov in institucij Kraljevine Jugoslavije na DF Jugoslavijo oziroma naslednice. Da pa bi bile take terjatve „podržavljeno premoženje“ v smislu ZDen in predmet vračanja po ZDen, pa v ZDen ni določeno (glej prvi odstavek 8. člena ZDen).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 5. 2006, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo in pritožbo Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana - SOD (prizadete stranke v tem upravnem sporu), zoper (končno) odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 9. 2. 1006. S to odločbo je prvostopenjski organ na podlagi Zakona o denacionalizaciji – ZDen: v 1. točki izreka odločil, da se upravičencu A. A. za podržavljeno premično premoženje podjetja B. d. d. (v nadaljevanju B.) določi še odškodnina v višini 6.465,85 USD v obliki obveznic SOD; v 2. točki izreka zavrnil revidentov zahtevek za denacionalizacijo tistega dela premičnega premoženja, ki ni bilo popisano v zapisniku o popisu in cenitvi podjetja S. z dne 1. 8. 1945, in zahtevek za denacionalizacijo neizterljive terjatve podjetja S. pri „Štabu utvrđivanja v Beogradu“ v višini 100.744,00 DIN; v 3. točki izreka postavil revidenta za skrbnika za posebne primere do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po upravičencu; v 4. točki izreka odločil, da je zavezanka SOD dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice; v 5. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi izpodbijane odločbe, pri čemer se glede nekaterih vprašanj izrecno sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega organa in tožene stranke v njunih odločbah, tožbene ugovore glede pravilnosti ugotovljenega obsega in vrednotenja premičnega premoženja podjetja ob podržavljenju pa glede na določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92, 42/93 – odl. US, 65/93 – odl. US in 26/00, v nadaljevanju Navodilo), zavrne kot neutemeljene, še posebej glede neizterljivosti terjatve do „Štaba utvrđivanja v Beogradu“ ter neupoštevanju dokaza z izvedencem ter izjav priče C. C. Pojasni tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločilo na seji.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navede razloge za to. Revizijo vlaga iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni kršitvi pravil postopka sta v tem, ker kljub tožbenemu predlogu ni bila opravljena glavna obravnava in niso bili izvedeni predlagani dokazi, poleg tega pa prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je zakaj ni upoštevana listina, ki izkazuje, iz katerih podjetij je nastalo podjetje D. v letu 1946 in da je bilo 15 % ustanovnega premoženja podjetja D. nekdanje premoženje podjetja B. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer pa naj revizijske stroške šteje kot nadaljnje stroške postopka. Odvetnica pa je tej reviziji priložila tudi revizijo in elemente za revizijo, kar je napisal tožnik sam, in predlaga, da se štejeta za sestavni del revizije, vložene po odvetniku.

4. Tožena in prizadeta stranka na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revident je v obravnavanem primeru vrednost spora označil s 500.000,00 EUR, kar naj bi bila vsota, ki je bila na podlagi 2. točke izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe zavrnjena. Iz 2. točke izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe pa izhaja, da je zavrnjen en del zahtevka v višini 100.744 din (dinarji, ki so veljali v letu 1945), kar je več kot 20.000 EUR, za drugi del zavrnjenega zahtevka pa vrednost v odločbi ni navedena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče se v tej sodbi opredeljuje le do navedb v reviziji, ki jo je vložil revident po odvetnici, saj je glede na določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, v revizijskem postopku obvezno zastopanje stranke po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, stranka pa se lahko zastopa sama le, če najpozneje v reviziji izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Revizija in elementi za revizijo, ki ju je pripravil revident, v tem sporu nista upoštevna in se Vrhovno sodišče do njiju ne opredeljuje, saj revident ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da odvetnica v reviziji navaja, da je navedbe v teh pisanjih pregledala, da se z njimi strinja in da naj jih sodišče obravnava kot sestavni del revizije, vložene po odvetnici. V civilnosodni in upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je namreč ustalilo stališče, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (na primer zadeva III Ips 139/2006 z dne 23. 1. 2007, v kateri so navedene tudi druge zadeve, in na primer sklep X Ips 101/2010 z dne 17. 3. 2010), in da se enako ravna tudi v primeru, če je reviziji, vloženi po odvetniku, kot sestavni del priložena revizija stranke, ki ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (na primer zadeva. II Ips 706/2009 z dne 3. 12. 2009).

9. V obravnavani zadevi ni sporno: da je bilo upravičencu z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 5. 7. 1995, ki je postala pravnomočna 27. 7. 1995, vrnjen pretežni del neto aktive, ki jo je predstavljalo podržavljeno premično premoženje podržavljenega podjetja B., v obliki odškodnine v obveznicah SOD v vrednosti 517.847,48 DEM; da se z izpodbijano (končno) odločbo z dne 9. 2. 2006, odloča le še o vračanju (v obliki odškodnine v obveznicah SOD) preostalega premičnega premoženja podržavljenega podjetja B., v delu, navedenem v 5. točki izreka odločbe z dne 5. 7. 1995 (v obrazložitvi navedene odločbe je na 10 strani navedeno, da gre le še „za določitev odškodnine za premoženje podjetja B., d. d., ki ni bilo popisano v komisijskem zapisniku z dne 1. 8. 1945, o zahtevku vlagatelja, da se upošteva terjatev 100.744,00 din kot aktiva podjetja, ter o zahtevku, da se za celotno premično premoženje podjetja šteje, da je bilo zaplenjeno v letu 1945 ter se s tem v zvezi uporabi koeficient za leto 1945, to je 5,9“); da je bilo s končno odločbo zahtevku stranke ugodeno le v delu, da je bila zaplemba v celoti opravljena v letu 1945 in da je torej za prevrednotenje vrednosti podržavljenih premičnin podjetja treba upoštevati koeficient 5,9, določen v Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba), kar je glede na višino odškodnine, določene z delno odločbo, še dodatnih 6.465,85 USD (to pa je razlika med v delni odločbi že ugotovljeno vrednostjo 25 % premoženja v višini 88.905,61 USD, izračunani iz tedanje (ob podržavljenju) vrednosti celega premičnega premoženja podjetja 808.232,79 din na podlagi količnika za leto 1946, in pravilno vrednostjo tega dela premoženja (25 %), valoriziranega s količnikom za leto 1945, to je 95.371,46 USD); da so bili preostali revidentovi zahtevki (vračanje odškodnine za premično premoženje podjetja, ki ni bilo popisano v komisijskem zapisniku z dne 1. 8. 1945, upoštevanje terjatev 100.744,00 din - do Štaba utvrđivanja v Beogradu kot aktiva podjetja) zavrnjeni; da se v obravnavnem primeru podržavljeno premično premoženje ugotovi in vrednoti na podlagi določb prvega, petega ter šestega odstavka 44. člena ZDen in Navodila, z upoštevanjem dolarskih količnikov iz Odredbe.

10. Sporno pa je, ali je sodišče prve stopnje storilo očitane kršitve pravil postopka v upravnem sporu in ali je pri ugotavljanju premičnega premoženja, ki ni bilo navedeno v zapisniku o podržavljenju podjetja B. z dne 1. 8. 1945, ter pri njegovem vrednotenju pravilno uporabilo ZDen in na njegovi podlagi izdane predpise.

11. V denacionalizacijskem postopku se vrača podržavljeno premoženje (2. člen ZDen), to je tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. Kaj se šteje za podržavljeno premoženje, je precizirano v prvem in drugem odstavku 8. člena ZDen (premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb, ki so s podržavljenjem prešli v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino). Da se lahko podržavljeno premoženje vrača, je treba v postopku najprej natančno ugotoviti, katero premoženje (nepremičnine, premičnine) je bilo podržavljeno, ugotoviti je torej treba stanje ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen). To pa se dokazuje z akti o podržavljenju oziroma z drugimi verodostojnimi listinami, to je z zapisniki, sestavljenimi ob odvzemu premoženja (prvi odstavek 3. člena Navodila) in šele, če to ni mogoče, z drugimi listinami (drugi odstavek 3. člena ZDen), pri čemer je dokazno breme na tistemu, ki drugačno vrednost zatrjuje (prvi odstavek 5. člena Navodila).

12. Vrednost tako (natančno) ugotovljenega podržavljenega premoženja pa se ugotavlja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen), to je po metodah, predpisanih v podzakonskih aktih, izdanih na podlagi ZDen. Vrednost podržavljenih podjetij se ugotavlja po metodah, predpisanih z Navodilom. Če je bila vrednost ugotovljena v aktu o podržavljenju ali v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju, se vrednost praviloma določi na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek 4. člena Navodila). Kdor zatrjuje drugačno vrednost, mora to dokazati na podlagi drugih listin oziroma dokazil (prvi odstavek 5. člena Navodila). Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz prejšnjega odstavka, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine iz prejšnjega odstavka se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari ali premoženja (tretji odstavek 5. člena Navodila).

13. V 8. členu Navodila je določeno, kako se ugotavlja vrednost podržavljenega podjetja, in sicer po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila. Neto aktiva pa je razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodila).

14. V obravnavanem primeru pa glede na pravnomočno delno odločbo z dne 5. 7. 1995 in izrek izpodbijane odločbe ni bila sporna zgolj vrednost podjetja, temveč obseg samega premoženja podržavljenega podjetja. Popis tega premoženja (in njegova vrednost) izhaja iz zapisnika o podržavljenju z dne 1. 8. 1945, vendar revident ne zatrjuje, da bi bila vrednost popisanega premoženja napačna, temveč ves čas postopka zatrjuje, da ta popis premoženja ne ustreza dejanskemu stanju ob podržavljenju, da je premoženje obsegalo bistveno več premičnin (stvari, sredstev ter terjatev), in da je posledično tudi neto aktiva večja.

15. Ne da bi se Vrhovno sodišče spuščalo v dokazno oceno, ki jo je napravil prvostopenjski upravni organ in sta se z njo strinjala tožena stranka in prvostopenjsko sodišče, saj v reviziji dejanskega sanja ni dopustno izpodbijati, temveč je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, ki zajema tudi dokazno oceno, ugotovljeno v predhodnem upravnem postopku (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), pa enako kot navedeni organi meni, da listine (vrednotenje podjetja D.), dokaz s strokovnim pomočnikom (cenitev V. V.) in izjava priče C. C. o obsegu podržavljenega premoženja izven premoženja, zajetega v zapisniku z dne 1. 8. 1945, niso listine oziroma dokazi, s katerimi se v smislu ZDen oziroma drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila dokazuje obseg podržavljenega premoženja. Če pa ni dokaza, ki ga izjemoma dopušča Navodilo, o večjem obsegu podržavljenega premoženja, kot izhaja iz zapisnika, sestavljenega ob podržavljenju, v tem primeru je to zapisnik z dne 1. 8. 1945, tudi ne more priti do drugačnega vrednotenja podržavljenega premoženja, kot je to vrednoteno v zapisniku (z dne 1. 8. 1945). Zato tudi ni pomembno, kako in po katerih metodah je podržavljeno podjetje zaradi nedokazano več premoženja, kot izhaja iz zapisnika z dne 1. 8. 1945, vrednotil strokovni pomočnik revidenta (cenitev), in tudi ne, kakšno vrednost je v osnovnem kapitalu podjetja D. predstavljalo vanj preneseno premoženje podjetja B., saj iz tega vrednotenja (ne da bi se spuščali v presojo same verodostojnosti listine in metod vrednotenja, ki so bile tedaj uporabljene) ne izhaja popis podržavljenega premoženja.

16. Tudi glede presoje, prvostopenjskega upravnega organa, ki sta ji pritrdila tudi tožena stranka in prvostopenjsko sodišče, ali je treba v vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja upoštevati vrednost terjatve podržavljenega podjetja do „Štaba utvrđivanja v Beogradu“ oziroma ali je bila ta terjatev tedaj neizterljiva, se Vrhovno sodišče glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne opredeljuje. Za svojo odločitev je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel prepričljive in razumne razloge, ki izhajajo tudi iz vrednotenja podržavljenega podjetja v zapisniku z dne 1. 8. 1945. Neupošteven je tudi revidentov ugovor o pravni kontinuiteti nove države DF Jugoslavije in njenih naslednic s Kraljevino Jugoslavijo, saj ni bil v DF Jugoslaviji in tudi kasneje sprejet noben predpis, ki bi uredil prenos dolgov organov in institucij Kraljevine Jugoslavije na DF Jugoslavijo oziroma naslednice. Da pa bi bile take terjatve „podržavljeno premoženje“ v smislu ZDen in predmet vračanja po ZDen, pa v ZDen ni določeno (glej prvi odstavek 8. člena ZDen).

17. Revizijski ugovor, da je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče kljub revidentovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave in ker naj ne bi navedlo razloga za to v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni utemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa v tem primeru ni.

18. Sodišče prve stopnje je o tožbi, ki je bila sicer vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, odločalo na seji dne 15. 5. 2007, torej po uveljavitvi ZUS-1, zato je glede na določbe 104. člena in drugega odstavka 105. člena ZUS-1 postopek nadaljevalo po določbah ZUS, vendar je odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Torej je upoštevalo določbe glede glavne obravnave iz drugega odstavka 51. in 59. člena ZUS-1. 19. V drugem odstavku 51. členu ZUS-1 je določeno, da na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Po presoji Vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ne bi v ničemer mogla spremeniti za odločitev v tej zadevi pravno pomembnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in njena opustitev ni vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe.

21. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje v predzadnjem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe, da v tem upravnem sporu nobena okoliščina ne kaže, da bi bilo v upravnem postopku že izvedene dokaze treba ponavljati ali dopolnjevati, saj po vpogledu v dokumentacijo v upravnih spisih sodišče prve stopnje sodi, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi in da so bili izvedeni pravilno ter da dokazno oceno prvostopenjskega upravnega organa, ki jo sprejema tudi sodišče prve stopnje, podpirajo. Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso sporna dejstva, pač pa njihova pravna ocena. Ni namreč sporno samo vrednotenje, temveč obseg podržavljenega premoženja, tega pa revident ni dokazoval z dokazi, dopustnimi po Navodilu. Novih dokazov pa se šele v upravnem sporu tudi ne more predlagati, kar je določeno v 52. členu ZUS-1, če se ne opraviči, da niso mogli biti predloženi že v upravnem postopku.

22. V drugem odstavku na 5. strani in predzadnjem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve s stopnje pojasnilo, zakaj je odločalo na seji. Ni torej utemeljen niti revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj kljub tožbenemu predlogu ni opravilo glavne obravnave.

23. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je, zakaj ni upoštevana listina, ki izkazuje, iz katerih podjetij je nastalo podjetje D. v letu 1946, in da je bilo 15 % ustanovnega premoženja D. nekdanje premoženje podjetja B. Tudi do tega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče opredelilo, in sicer na koncu 4. in na začetku 5. strani izpodbijane sodbe. V tem odstavku so namreč navedene pravne podlage za vrednotenje podržavljenega premoženja ob podržavljenju (prvi in peti odstavek 44. člena ZDen, Odredba, določbe Navodila) ter stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral revident dokazati drugačen obseg podržavljenega premoženja in posledično drugačno vrednotenje, kot sta bila ugotovljena v zapisniku z dne 1. 8. 1945, ugotovitev, da je revident to možnost v postopku imel, da pa s predloženimi dokazili (cenitev izvedenca V. V. in izjava C. C.) tega, to je drugačnega obsega podržavljenega premoženja, ni dokazal. Glede na to se prvostopenjskemu sodišču do listine, ki po mnenju revidenta izkazuje vrednost podržavljenega podjetja B. v vrednosti podjetja D. v letu 1946, niti ni bilo treba posebej opredeljevati, saj iz te listine ne izhaja drugačen popis premoženja kot iz zapisnika z dne 1. 8. 1945, le drugačen popis podržavljenega premoženja pa bi v tem primeru lahko posledično pripeljal do drugačne vrednosti podržavljenega podjetja.

24. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni podan. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi.

25. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

26. Revident z revizijo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.