Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na edini možni zaključek, da dogovor o obročnem plačilu očitno ni bil sklenjen. O tem je lahko sklepalo tudi na podlagi dejstva, da tožena stranka dogovora, ki se je nanj sklicevala, sama ni spoštovala, saj ni trdila, da je obveznost izpolnila do maja 2018. Sicer pa zatrjevani dogovor o odlogu plačila do maja 2018 tudi v ničemer ne vpliva na pravilnost sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo dolžnega zneska tožeči stranki, saj je terjatev nedvomno zapadla do konca glavne obravnave 18. 1. 2019. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo, v katerem je tožeča stranka predvsem opozorila, da tožena stranka s pritožbo zoper pravilno sodbo le zavlačuje postopek, in glede na enostavnost zadeve, niso bili potrebni. Zato kljub uspehu tožeče stranke v tem pritožbenem postopku, priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, ni naložilo v plačilo toženi stranki, ki z laično pritožbo sicer ni uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2017 do plačila (I. točka izreka) in ji v roku 15 dni povrniti 969,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka zahtevku po temelju, kot tudi po višini ni nasprotovala. Edini ugovor, ki ga je imela je, da se je s tožečo stranko dogovorila za obročno plačilo neplačanega dela računa in v dokaz navedenega v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka obstoja dogovora o obročnem plačilu ni dokazala, zato je zahtevku ugodilo.

6. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka trdila, da je s tožečo stranko sklenila dogovor o obročnem plačilu neplačanega dela računa in sicer v obrokih po 5.000,00 EUR do konca maja 2018. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 24. 8. 2018, torej po maju 2018, izrecno zanikala, da bi s toženo stranko sklenila kakršnikoli dogovor in vztrajala, da ji je tožena stranka po spornem računu še vedno dolžna plačati 15.000,00 EUR. V kolikor bi bil zatrjevani dogovor o obročnem plačilu res sklenjen, bi morala tožena stranka v času tožničine dopolnitve tožbe neplačani del spornega računa že v celoti plačati oziroma bi morali biti vsi (trije) obroki v višini 5.000,00 EUR plačani že v maju 2018. 7. Ker tožena stranka na tožničino vlogo, s katero je dopolnila tožbo in v kateri je izrecno zanikala obstoj dogovora o obročnem plačilu, ni odgovorila in se tudi ni udeležila edinega naroka za glavno obravnavo, se štejejo dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na edini možni zaključek, da dogovor o obročnem plačilu očitno ni bil sklenjen. O tem je lahko sklepalo tudi na podlagi dejstva, da tožena stranka dogovora, ki se je nanj sklicevala, sama ni spoštovala, saj ni trdila, da je obveznost izpolnila do maja 2018. Navedenega tudi zaslišanje tožene stranke ne bi moglo spremeniti, ker pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Sicer pa zatrjevani dogovor o odlogu plačila do maja 2018 tudi v ničemer ne vpliva na pravilnost sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo dolžnega zneska tožeči stranki, saj je terjatev nedvomno zapadla do konca glavne obravnave 18. 1. 2019 (prvi odstavek 311. člena ZPP). Zato v konkretnem primeru niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati stranke z namenom ugotavljanja obstoja dogovora o obročnem plačilu.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo, v katerem je tožeča stranka predvsem opozorila, da tožena stranka s pritožbo zoper pravilno sodbo le zavlačuje postopek, in glede na enostavnost zadeve, niso bili potrebni. Zato kljub uspehu tožeče stranke v tem pritožbenem postopku, priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, ni naložilo v plačilo toženi stranki, ki z laično pritožbo sicer ni uspela.