Jedro

Odškodninska odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke je izključena že zato, ker tožniku, ki je presegel svoje delovne naloge, škoda ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom.

Do škode je prišlo med obratovanjem vozila, ki je nevarna stvar. Redno obratovanje ne pomeni zgolj vožnje motornega vozila v prometu, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Do nezgode je v konkretni zadevi prišlo po vžigu kombija zaradi njegovega nenadnega premika. S tem je bila udejanjena prav tista nevarnost, ki jo za okolico predstavljajo motorna vozila. Vendar pa prva toženka tedaj, ko je prišlo do nezgode, vozila ni imela v uporabi, saj je kombi zaupala v uporabo tretjemu tožencu. Za škodo, ki je med tem nastala tožniku, zato namesto nje odgovarja tretji toženec (prvi odstavek 176. člena ZOR).

Druga toženka pa tožnikove škode ni dolžna povrniti niti na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Škodni dogodek ob pregledu vozila v mehanični delavnici pa ni povezan z bistveno funkcijo vozila opravljati prevoz v prometu, zato delovanja vozila med tem pregledom ni mogoče opredeliti za uporabo vozila v smislu 15. člena ZOZP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki tožniku nerazdelno dolžni plačati 48.204,80 EUR nepremoženjske škode z zamudnimi obrestmi, od 13. 8. 1999 pa še mesečno rento po 83,46 EUR. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženkama odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zaradi tega pa je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Poudarja, da je do škode prišlo ravno zaradi obratovanja vozila, saj se je premaknilo, ker je motor deloval. Nevarno obratovanje se začne že z vsakim dejanjem, ki spravi v delovanje kakšno od avtomobilskih naprav, in ga predstavlja že samo premikanje vozila. Po stališču sodne prakse je motorno vozilo v rabi tudi, ko ga vleče drugo vozilo, ko se motorno vozilo vleče iz jarka in se pri tem poškoduje potnik, ki ga je reševal, ko je v uporabi na dostopnem dvorišču in enako tudi v avtomehanični delavnici. Zato ni mogoče zaključiti, da ni šlo za obratovanje vozila in da ni podana domneva vzročnosti iz 173. člena ZOR. Napačen je tudi zaključek, da ravnanja tožnika ni bilo mogoče pričakovati. Ker je tožnik vozilo pripeljal k J. V., da bi ga pripravil na zimo, je bilo treba pregledati tudi verige za avto. Do nesreče pa je prišlo prav tedaj, ko je tožnik iz prtljažnika jemal verige, zato je bilo njegovo ravnanje mogoče pričakovati. Pritožbeno sodišče je napačno zaključilo, da ni podana odgovornost druge toženke iz naslova avtomobilskega zavarovanja, predvsem pa se o razlogih za zavrnitev zahtevka na tej podlagi ni posebej opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je zavarovalnica zavezana povrniti škodo med drugim tudi, če je pri uporabi v polici navedenega vozila prišlo do telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V kritičnem času tožnik ni bil v vlogi voznika vozila, niti ni bil zavarovalec, lastnik ali solastnik vozila. Zato niso podani razlogi, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice. Če pa bi sodišče štelo, da je tožnik nastopal v vlogi voznika kombija, ker je bil pregled v zvezi z njegovo uporabo, pa je njegova nepremoženjska škoda krita s pogoji dodatnega AO+ zavarovanja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - da je tožnik 4. 11. 1995 v okviru svojih delovnih zadolžitev pri prvi toženki, pri kateri je bil takrat zaposlen, pripeljal toženkin kombi na servis v mehanično delavnico J. V., - da je presegel svoje zadolžitve, ko se je brez vsake potrebe tam zadrževal in sodeloval pri posegih na vozilu, saj je bila njegova naloga vozilo le pripeljati na servis in ga tam pustiti, - da je medtem, ko je tretji toženec odšel v bližnje skladišče, tožnik stopil k zadnjemu delu kombija, odprl vrata vozila in iskal verige, - da se je v tem času tretji toženec vrnil iz skladišča in vključil motor vozila, ki je bilo v vzvratni prestavi, - da je tedaj vozilo sunkovito zapeljalo nazaj, vrata kombija pa so zadela v zadaj stoječe vozilo, - da je tožnika, ki je stal med vrati, stisnilo, nato pa je padel še v kanal in se poškodoval, - da je bil J. V. v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, tožniku pa je tudi izplačal večino vtoževane odškodnine.

7. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je tožbeni zahtevek proti toženkama neutemeljen. Njuni sodbi vsebujeta vse potrebne razloge in ju je mogoče preizkusiti. Revizija jima zato neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodninska odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) izključena že zato, ker tožniku, ki je presegel svoje delovne naloge, škoda ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom. A tudi če bi nastanek njegove škode lahko povezali z delom pri prvi toženki, bi bilo treba pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, da je ta nastala izključno zaradi ravnanja tožnika in J. V., ki ga prva toženka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Revizijske trditve, da bi morala prva toženka njuno ravnanje predvideti že zato, ker je tožnika napotila tudi na pregled zimske opreme, ne vzdržijo razumne presoje. Zato ni podana ne krivdna ne objektivna (drugi odstavek 177. člena ZOR) odškodninska odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke.

9. Prva toženka za tožnikovo škodo ni objektivno odgovorna, čeprav se kot lastnica kombija šteje za njegovo imetnico (174. člen ZOR). Revizija sicer utemeljeno poudarja, da je do škode prišlo med obratovanjem vozila, ki je nevarna stvar. Redno obratovanje ne pomeni zgolj vožnje motornega vozila v prometu, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Do nezgode je v konkretni zadevi prišlo po vžigu kombija zaradi njegovega nenadnega premika. S tem je bila udejanjena prav tista nevarnost, ki jo za okolico predstavljajo motorna vozila. Vendar pa prva toženka tedaj, ko je prišlo do nezgode, vozila ni imela v uporabi, saj je kombi zaupala v uporabo tretjemu tožencu. Za škodo, ki je med tem nastala tožniku, zato namesto nje odgovarja tretji toženec (prvi odstavek 176. člena ZOR).

10. Ker prva toženka ni odgovorna za tožnikovo škodo, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi proti drugi toženki, pri kateri je imela prva toženka zavarovano civilno odgovornost. Poleg tega je odgovornost druge toženke za tožnikovo škodo izključena tudi po šestem odstavku 3. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti O-95, ki določa, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo kopenska motorna vozila.

11. Druga toženka pa tožnikove škode ni dolžna povrniti niti na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Okoliščina, da je škoda nastala medtem, ko je imel kombi v uporabi tretji toženec, njene odgovornosti sicer ne izključuje (drugi odstavek 1. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95). Vendar je tožnikov zahtevek proti drugi toženki iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja kljub temu neutemeljen. Po 15. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) krije pogodba o obveznem zavarovanju odgovornosti škodo, ki nastane tretjim osebam z uporabo vozila. Smisel obveznega zavarovanja vozil je kritje škode, ki nastane z redno in normalno uporabo vozila v prometu. Sodna praksa zato pojem „uporabe vozila“ iz navedene zakonske določbe razlaga kot uporabo vozila med tipično prometno situacijo - med vožnjo ali zaradi vožnje, ko je podan namen opraviti določeno vožnjo. Škodni dogodek ob pregledu vozila v mehanični delavnici pa ni povezan z bistveno funkcijo vozila opravljati prevoz v prometu (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 38/2006 z dne 13. 3. 2008 in druge), zato delovanja vozila med tem pregledom ni mogoče opredeliti za uporabo vozila v smislu 15. člena ZOZP. Ker obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije škode, ki je tožniku nastala v konkretni zadevi, je njegov zahtevek proti drugi toženki na tej podlagi neutemeljen. Po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik ob nezgodi ni vozil kombija, zato se v reviziji neutemeljeno sklicuje na AO+ zavarovanje.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in priglašene revizijske stroške zavrnilo.