Jedro

Začasna odredba je zgolj sredstvo zavarovanja terjatve, zato se z njo praviloma dolžniku odreja le določena prepoved.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da naj se v gornji pravdni zadevi izda začasna odredba s katero naj se toženi stranki naroči, da je dolžna v roku treh dni od prejema začasne odredbe izročiti tožeči stranki gostišče, ki je sestavni del kopališkega kompleksa, ki je last tožeče stranke, ker bo sicer po preteku tega roka upravičena to storiti tožeča stranka. Ugotovilo je, da podlage za izdajo takšne začasne odredbe ni.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej kronološko pojasnjuje zadevo, zatem trdi, da je tožena stranka kršila najemno pogodbo ter da obstoja nevarnost, da bo brez soglasja tožeče stranke, tožena stranka v nasprotju s pogodbenimi določili, poslovni prostor oddala v podnajem neznanemu uporabniku. V tem vidi izpolnjene pogoje za izdajo začasne odredbe v smislu 267. in 268.čl. ZIP. Ker ima tožena stranka poslovni prostor zaprt meni, da ji z izdajo takšne začasne odredbe tudi ne bi nastala nikakršna škoda. Zatrjuje še, da s predlagano začasno odredbo ni zaobsežena že terjatev iz tožbe, saj za začasno odredbo tožeča stranka predlaga le izročitev najetega lokala v stanju kakršen je, dočim se v tožbenem zahtevku zahteva izročitev praznega lokala. Meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo odloka Občine Koper o varnosti na kopališčih, ki tožeči stranki nalaga številne obveznosti. Vsega tega pa tožeča stranka ne more zagotoviti brez kontrole nad gostinskim lokalom. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu tožeče stranke ugodi podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila ( čeprav odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden, člen 381 ZPP ), osporavala pritožbena izvajanja ter predlagala zavrnitev te pritožbe in potrditev prvostopne odločbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Pogoje za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve in vrste teh začasnih odredb določa ZIP v členih 267 in 268. Namen začasne odredbe je predvsem zavarovanje obstoječega stanja, da se to ne bi spreminjalo in ne bi kasnejša izvršba bila onemogočena ali otežena. Začasna odredba izdana med pravdo mora biti v zvezi s tožbenih zahtevkom. Ne more pa biti identična s tožbenim zahtevkom, oziroma ga ne more in tudi ne sme izčrpati, saj je zgolj sredstvo zavarovanja. Zato začasne odredbe praviloma odrejajo zgolj določene prepovedi dolžniku. Ne predstavljajo pa izvršilnega naslova na podlagi katerega bi se dovolila izvršba, kot v konkretni zadevi predlaga tožeča stranka. Čeprav je tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahtevala izročitev praznega poslovnega prostora, z začasno odredbo pa zgolj izročitev prostora, predstavlja tudi takšna začasna odredba delno izpolnitev tožbenega zahtevka in so drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena. Za takšno začasno odredbo pa v določbah ZIP ni bilo podlage in je predlog za izdajo takšne začasne odredbe zato sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo. Vsa izvajanja pritožbe o odloku občine Koper, ki nalaga tožeči stranki kot upravljalcu kopališča številne obveznosti, pa za rešitev civilnopravnega razmerja med pravdnima strankama niso ravno relevantna. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 380.čl. ZPP, v zv. s členom 14 ZIP).