Jedro

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe v sporu, v katerem je uveljavljal sodno varstvo kot neizbrani kandidat, brez kakršne koli obrazložitve. To pomeni, da tožnik ni verjetno izkazal, da njegova terjatev, ki jo uveljavlja, obstoji oziroma da mu bo nastala. Zato je sodišče prve stopnje njegov predlog utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s sledečo vsebino: „ Predlaga se začasna odredba skladno z 273. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju in začasna odredba prenehanja del razpisanega spornega delovnega mesta, če zaposlitev ne ustreza razpisu: učitelj fizike, in prepoved opravljanja pouka preko učne obveznosti strokovnega delavca za posamezne predmete – delo učiteljev preko delovne obveznosti 40 ur.“ Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je želel z začasno odredbo zavarovati možen obstoj delovnega razmerja, ki bi se lahko nezakonito realiziralo z nadurami ali pogodbo civilnega prava. Ob uresničitvi začasne odredbe je verjeten obstoj vsaj še enega delovnega razmerja. Na ničnost pogodb in prepoved nadurnega dela skrbi sodišče po uradni dolžnosti. Iz pojasnila inšpektorice (kršitev 20. člena ZDR) je možno sklepati, da je izbira kandidata na delovno mesto sporna. Verjetnost terjatve izhaja iz trditev v tožbi in dejstva, da je na delovnem mestu učitelj fizike zaposlena profesorica matematike in fizike in ne profesorica fizike. Tožena stranka odgovoru na tožbo dokazov ni priložila, niti ni posredovala pravih podatkov kljub pozivu. Predlagana začasna odredba sloni na 273. členu ZIZ, predlog pa je bil oblikovan glede na ZOFVI, ZJU in ZDR, ki prepovedujejo nadure. Ker je to po ZDR prepovedano in je vsaj eno delovno mesto sporno, tožena stranka ne more utrpeti škode (270. člen ZIZ). Obstaja tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (272. člen ZIZ). Povečan obseg dela je v šolah sicer izjemoma dovoljen, a po ZJU z odredbo ravnatelja največ za štiri mesece. Štirje meseci so potekli, zato je nujna sprememba v zasedbi delovnih mest, s tem pa se lahko spremeni sporno delovno mesto. Zaradi kršitve 20. člena ZDR je pogodba nična. V predlogih začasnih odredb se ne predlaga prepoved zakonitega delovanja šole. Tožnik s tem lahko preide v obtožbo nezakonitega delovanja šole z obtožbo diskriminacije do konca obravnave. V štirih mesecih po začetku pouka ne sme biti povečanega obsega dela, ker šola tako ne izpolnjuje učnega načrta. Za učitelja velja tudi drugi del ZJU. Dva javna uslužbenca z istim ali primerljivim nazivom imata enake pravice iz dela. Nadurno delo se ne more uvesti v nasprotju z zakonom. ZOFVI daje pravico do pritožbe na Svet šole. Če tega ravnatelj ne omogoči, to pravico krši. Kadriranje samo po ZDR lahko povzroči poleg ničnosti pogodbe še tožbo zaradi diskriminacije oziroma omogoča izpodboj. Z ničnostjo pogodbe o delu delodajalec povzroči oškodovanost, v tem primeru tudi izbrane kandidatke, če je ravnatelj ni opozoril na spremembo pravilnika. Ni podatkov, če je inšpektorica izdala odločbo. Če tožba ne upravičuje pravice sodnega varstva, bi moralo to tožbo sodišče na podlagi 5. odstavka 204. člena ZDR zavreči kot prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe na podlagi ugotovitve, da tožnik obstoja svoje terjatve, v zvezi s katero je predlagal izdajo začasne odredbe, v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal razveljavitev izbirnega postopka (v kolikor bo sodišče ugotovilo kršitev 20. člena ZDR), razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (z izbranim kandidatom) in ponovni izbirni postopek. V svoji vlogi, ki jo je označil kot dopolnitev tožbe in ki je bila oddana na pošto s priporočeno pošiljko 23. 1. 2012, je predlagal (brez kakršnekoli obrazložitve) začasno odredbo, o kateri je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom.

Pri odločanju o začasnih odredbah v individualnih delovnih sporih se z ozirom na določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) 1. odstavek 272. člena ZIZ, ki ureja začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, določa, da izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve ob predpostavki, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Glede na navedeno določbo je torej na upniku, da izkaže za verjeten obstoj te temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe brez kakršnekoli obrazložitve. To pomeni, da v sami obrazložitvi predloga tožnik ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, obstoji oziroma da mu bo zoper toženo stranko nastala. Pravilen pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da niti iz tožbenih navedb, niti iz tožnikovih pripravljalnih vlog ne izhaja, da je tožnik obstoj te predpostavke za izdajo začasne odredbe verjetno izkazal. Na podlagi člena 204/5 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki se z ozirom na 1. odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) uporablja tudi v konkretnem primeru, ima neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca pravico zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker ima neizbrani kandidat skladno z členom 204/5 ZDR sodno varstvo le v primeru diskriminacije, v primeru ugotovljene diskriminacije pa nastopi odškodninska odgovornost delodajalca (člen 6 ZDR), terjatev, ki jo tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu nima podlage v materialnopravnem predpisu. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 464/2008 z dne 9. 11. 2010, kjer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da lahko neizbrani kandidat zoper delodajalca uveljavlja sodno varstvo le, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije (prej veljavni 5. odstavek 6. člena ZDR v zvezi s 5. odstavkom 204. člena ZDR), vsebina sodnega varstva pa je omejena na odškodninski zahtevek. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti obširne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na zatrjevani povečan obseg dela pri toženi stranki, na prepoved dela preko določene učne obveznosti oziroma o nezakoniti realizaciji nadur pri toženi stranki. Te trditve sicer predstavljajo tudi pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče z ozirom na člen 337/1 ZPP niti ni moglo upoštevati. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moral za njega veljati tudi drugi del ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da veljajo posebne določbe ZJU le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, med navedene pa tožena stranka ne sodi. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, upoštevaje določbo 204/5. člena ZDR, pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe in ne o dopustnosti tožbe. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker niso bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe (člen 360/1 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP).

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljan razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).