Jedro

Iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prvo tožena in četrto tožena stranka, izhaja, da prvo toženka četro toženki proda svoj solastninski delež do 1/1 nepremičnine parc. št. 1017/5 k.o. X., na kateri stoji tudi vezni trakt, za katerega tožeča stranka trdi, da je ostal v njeni lasti. V skladu s 7. členom pogodbe pa je prvo toženka dovolila vknjižbo lastninske pravice četrto toženke na tej nepremičnini v celoti do 1/1. Ob upoštevanju domneve dobrovernosti četrto toženke, načela zaupanja v zemljiško knjigo in določila 244. člena ZZK-1, po katerem izbrisna tožba proti tretji dobroverni osebi ni dovoljena, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in četrto tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se četrto toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 1017/5, vpisane pri vl. št. 2148 k.o. X.. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v višini 645,18 EUR.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma sklep razveljavi. Navaja, da je verjetnost terjatve tožeče stranke izkazana s kupoprodajnimi pogodbami, v katerih je popolnoma jasno navedeno, da vezni trakt med stavbama na naslovu V. cesta 17 a in 17 c ni predmet pogodb. Za verjetnost terjatve je ta dokaz več kot zadosten. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka, ki je sicer zemljiškoknjižna lastnica, a ni dobroverna, sporno nepremičnino obremenila s hipoteko, tudi solastninski del, ki ga ni nikoli kupila, kar pomeni, da namerava z nepremičnino še v bodoče razpolagati. Zaradi navedenega trditev sodišča prve stopnje, da ni izkazana nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena ali otežena, ne drži, saj nima podlage v izvedenih dokazih.

Četrto tožena stranka je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper tožene stranke vložila izbrisno tožbo, zoper četrto toženko pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. V tožbi zatrjuje, da je četrto toženka lastnica nepremičnine parc. št. 1017/5 vpisane v vl. št. 2148 k.o. x. To nepremičnino je prvo tožeča stranka leta 2006 prodala prvo toženki, pri čemer iz II. člena kupoprodajne pogodbe (A6) izhaja, da sta bili iz prodaje izvzeti 2 stanovanji v veznem traktu, ki predstavljata 14/100 prodane nepremičnine, kar pa v zemljiškoknjižnem dovolilu ni bilo navedeno. Prvo toženka se je vknjižila kot lastnica celotne nepremičnine. Kasneje, leta 2007, je prvo toženka to nepremičnino parc. št. 1017/5 k.o. x. prodala četrto toženki (kupoprodajna pogodba v prilogi A9). Z zemljiškoknjižnim dovolilom (7. člen pogodbe, A9) je prvo tožena stranka dovolila, da se četrto toženka pri obravnavani nepremičnini vknjiži kot lastnica do celote, kar je četrto toženka tudi storila.

Tožeča stranka izpodbija vknjižbe, ki so bile opravljene v času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki je veljal do 4.4.2011, zato se v obravnavani zadevi uporabljajo določila tega zakona.

Izbrisna tožba je po svoji pravni naravi stvarnopravna tožba, s katero se varujejo knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega, zaradi česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji. Pasivno legitimiran je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Vendar je treba upoštevati omejitev, da izbrisna tožba po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 (1) ni dopustna proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila vknjižena pridobitev ali izbris pravice.

Četrto tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je bila pri nakupu nepremičnine dobroverna. Za morebitne dogovore med pravnimi predniki ni vedela, poleg tega pa tožeča stranka njene slabe vere ni verjetno izkazala. V skladu z določilom 9. člena Stvarnopravnega zakonika (2) (SPZ) se dobra vera četrto toženke domneva. Poleg tega tudi v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjenim v 10. členu SPZ velja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic. Izbrisna tožba tako proti dobrovernim tretjim osebam ni dopustna. Tožeča stranka zakonske domneve dobrovernosti četrto toženke s tožbenimi trditvami, da četrto tožena stranka ne njeni pravni predniki veznega trakta, ki je stal na kupljeni nepremičnini, nikoli niso kupili, kar izhaja iz pogodb, ni uspela izpodbiti. Tožnica namreč ni zatrjevala, da bi bila četrto toženka pri dogovorih med pravnimi predniki prisotna ali z njimi seznanjena. Iz 2. člena kupoprodajne pogodbe (A9), ki sta jo sklenili prvo in četrto tožena stranka, pa izhaja, da je prvo toženka četrto toženki prodala svoj solastninski delež do 1/1, to je celotno nepremičnino parc. št. 1017/5 k.o. x. brez veznega trakta. Sporni vezni trakt, glede katerega tožeča stranka zatrjuje, da je ostal v njeni lasti, pa stoji na prodani nepremičnini in je, upoštevaje načelo povezanosti zemljišča in objekta, sestavina prodane nepremičnine (8. člen SPZ). V skladu s 7. členom pogodbe (A9) je prvo toženka dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist četrto toženke na tej nepremičnini do celote. Ob upoštevanju domneve dobrovernosti četrto toženke, načela zaupanja v zemljiško knjigo, določila tretjega odstavka 244. člena ZZK, po katerem izbrisna tožba proti tretji dobroverni osebi ni dovoljena in dejstva, da je četrto toženka kupila celotno nepremičnino, na kateri stoji tudi sporni vezni trakt, prvo toženka pa je dovolila vknjižbo lastninske pravice v njeno korist do celote, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana. Pritožbeni očitek, da verjetnost terjatve izhaja iz kupoprodajnih pogodb ob domnevi dobrovernosti četrto toženke, tako ni utemeljen.

Ker tožeča stranka verjetnosti terjatve, ki je v skladu z določilom 1. odstavka 272. člena ZIZ nujen pogoj za izdajo začasne odredbe, ni uspela izkazati, je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe materialnopravno pravilna in zakonita. Posledično tudi pritožbeni očitki, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju nevarnosti, da bo brez izdaje začasne odredbe terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, pravilnosti prvostopenjske odločitve ne morejo spremeniti. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor četrto tožene stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato je četrto tožena stranka dolžna svoje pritožbene stroške kriti sama (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 37/2008-ZST-1, 28/2009, ki je veljal do 4.4.2011

(2) Uradni list RS, št. 87/2002