Jedro

Ker tožnica ni bila opozorjena na posledico prekluzije v primeru nespoštovanja četrtega odstavka 286.a člena ZPP, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2020. Zaradi danega opozorila, kot izhaja iz vabila na prvi narok, ji tudi ne bi smelo odreči navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov še na prvem naroku za glavno obravnavo.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotavljati, ali je kršitve, ki jih je ugotovila preiskovalna komisija, v resnici storila ali ne. Konkretni spor o trpinčenju na delovnem mestu ni namenjen temu, da se bo ponovno presojala zakonitost in pravilnost vseh delovnopravnih odločitev tožene stranke. Tožnica je imela za to na voljo pravna sredstva, ki jih je tudi izkoristila.

Oblika krivde tožene stranke oziroma osebe, ki je trpinčenje neposredno izvajala, ni odločilno dejstvo v tem sporu, čeprav nobenega od ravnanj, ki se v tem sporu očitajo kot trpinčenje, po naravi stvari ni bilo mogoče storiti drugače kot namerno. Za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni treba ugotavljati niti obarvanega naklepa. Zadošča, da ugotovljena ravnanja kot celota objektivno ustrezajo opredelitvi trpinčenja in da trpinčen delavec ravnanja tudi subjektivno doživlja kot takšna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2018 dalje do plačila; v presežku do 40.217,40 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti 19,89 % njenih stroškov postopka, tožnica pa toženi stranki 80,11 % njenih stroškov postopka (II. točka izreka) ter da je zavezanka za plačilo sodne takse tožena stranka do 19,90 % (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo. Ta nepravilna odločitev je vplivala na višino odškodnine, ki je odvisna od vrste, obsega in intenzitete mobinga. Zaradi neupoštevanja te vloge in s tem trditvene podlage, podane v njej, sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo izpovedi tožnice. Vloga je bila vložena neposredno na sodišče šest dni pred prvim narokom za glavno obravnavo in istega dne posredovana toženi stranki po elektronski pošti, zato sta imela sodišče prve stopnje in tožena stranka dovolj časa za pripravo. Sodišče prve stopnje bi lahko preložilo narok, vendar ga ni. Prav tako sodišče prve stopnje tožnici ni dovolilo, da bi na prvem naroku za glavno obravnavo navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze. Glede na navedeno sta podani bistveni kršitvi določb 212. in 286. člena ZPP. Tožnica v vabilu na prvi narok ni bila opozorjena, da se vloga, če bo vložena prepozno glede na datum naroka, ne bo upoštevala. Nasprotno, sodišče prve stopnje je tožnico v vabilu na narok opozorilo, da bo najkasneje na prvem naroku morala navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem v postopkih pred preiskovalno komisijo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali sta bila postopka vodena izključno z namenom, da se zoper tožnico najdejo oziroma ustvarijo listine oziroma dokumenti, na podlagi katerih bi tožena stranka pridobila osnovo za razrešitev tožnice s funkcije izvršne direktorice in posledično podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ima pristojnost preveriti, ali so bila tožnici zagotovljena minimalna procesna jamstva. Tožnica je dokazala, da ni kršila niti sklepa uprave niti svojega pooblastila, saj licenc ni naročala, ampak je opravila le poizvedbo k pridobitvi ponudb za licence. V zvezi z ugotovitvami komisije v postopku v zvezi s tračnimi knjižnicami pa ni bila odgovorna za uničenje gradiva. Nepravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje o naravi pooblastila ... in sklepa uprave. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je prejela nasprotujoči si navodili z namenom, da se zoper tožnico ustvari sum nevestnega dela. A. A. je tožnici na sestanku 12. 1. 2015 v zvezi z razlago pooblastila odgovorila, da vse ostane enako do izbire potencialnega dobavitelja, zato tožnica ni ravnala v nasprotju s pooblastili. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričama B. B. in C. C., ki sta ekonomsko in socialno odvisni od tožene stranke. Po drugi strani pa sta priči D. D. in E. E. vedela na podlagi lastne izkušnje izpovedati o načinu dela preiskovalne komisije. Trpinčenje predstavlja vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi po detektivu, česar zakon ne predvideva. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je z ukinitvijo enote E. prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela strokovne sodelavke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj bi tožnica to delo v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala v katerikoli enoti banke. Tožena stranka je E. formalno ukinila zgolj zato, da utemelji odpoved tožnici. Sodišče prve stopnje je pasivnost tožene stranke pri pozivu nazaj na delo tožnici, do katerega je prišlo šele po osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe, nepravilno opravičilo z okoliščinami iskanja primernega dela. Nasprotuje tudi odločitvi o višini odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dokazana ravnanja predstavljajo trpinčenje, saj gre za več medsebojno ločenih, nepovezanih dogodkov v daljšem trajanju z različnimi izvajalci domnevnega trpinčenja. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi trpinčenje izvajala uprava tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je vodstvo tožene stranke zamenjalo in da tožena stranka v vmesnem času dela ni opravljala. V zvezi s postopkoma pred preiskovalno komisijo navaja, da glede na določbe Pravilnika o prijavi in obravnavi sumov nedovoljenih ravnanj komisija tožnice ni bila dolžna obvestiti o izidu postopka, zato takšno ravnanje ne predstavlja trpinčenja. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tožnici omogočiti zagovor pred komisijo, saj so člani komisije izpovedali, da tožnica v obeh postopkih ni imela vloge preiskovanke, ampak delavke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je komisija v konkretnem primeru ravnala naklepno zoper tožnico, saj je zgolj upoštevala določbe Pravilnika. Iz dokazov tudi ne izhaja, da bi komisija postopek vodila zlonamerno ali z namenom ustrahovanja. Tožena stranka ne more biti odgovorna za škodo zaradi psihičnih težav tožnice, ki so nastale zaradi njene pretirane občutljivosti. Neupoštevanje 80-dnevnega odpovednega roka ob dejstvu, da je tožnica v tem času prejemala plačilo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ne predstavlja trpinčenja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka tožnico izločila iz delovnega okolja, jo socialno osamila in ji ni zagotovila dela. Sodišče prve stopnje v zvezi z obsegom dela ni upoštevalo izpovedi F. F., da je delo tožnice kot strokovne sodelavke obsegalo ukvarjanje z operativnimi problemi, G. G. pa je opravljala delo na projektu, ki ni sodilo v E., zato ga ni mogel delegirati tožnici in H. H. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti F. F. glede vsebine in obsega dela tožnice, saj pri toženi stranki ni več zaposlen in je imel kot vodja največ vpogleda v tožničino delo. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tožničini osami sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi F. F. Komunikacija v kolektivu je potekala normalno, zaposleni so hodili na kave, tožnica je bila v pisarni še z eno sodelavko. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnico trpinčila zaradi pozne reintegracije, opozarja na izpoved I. I., da so se za tožnico trudili poiskati delovno mesto, ampak z ustreznim delovnim mestom niso razpolagali. Upoštevati bi bilo treba poslovno stanje tožene stranke v tistem obdobju, saj je prišlo do združevanja bank in je bilo pri toženi stranki preveč zaposlenih. Nasprotuje tudi prisojeni višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo drugega izvedenca za ugotavljanje obsega škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranske zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. V skladu z definicijo iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek 47. člena ZDR-1). Na podlagi 8. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu strokovni sodelavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2013. Tožnica je bila 17. 9. 2013 imenovana za izvršilno direktorico uprave banke za področje razvoja, spremljave in podpore poslovanja, zato sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za vodilno delovno mesto. Zaradi ugotovitev v postopkih pred preiskovalno komisijo tožene stranke je bila tožnica 26. 2. 2016 predčasno razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji hkrati odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Po odpovedi je tožnica 1. 3. 2016 začela opravljati delo strokovne sodelavke v Centru E. (E.), nakar ji je tožena stranka 28. 3. 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnega razloga. Na podlagi pravnomočne zamudne sodbe delovnega sodišča je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, kar je tudi storila.

**K pritožbi tožnice:**

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo, ki je bila pred prvim narokom za glavno obravnavo vložena neposredno na sodišče prve stopnje dne 14. 10. 2020 in istega dne posredovana toženi stranki po elektronski pošti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica s to vlogo navedla nova dejstva in predlagala nove dokaze, pri tem pa ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti znotraj 45-dnevnega roka, ki je bil tožnici dan za predložitev naslednje (tretje) pripravljalne vloge na pripravljalnem naroku 9. 10. 2019 in čeprav je bila na tem naroku opozorjena na posledico prekluzije v primeru zamude roka. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na četrti odstavek 286.a člena ZPP obrazložilo, da tožnica četrte pripravljalne vloge ni posredovala dovolj zgodaj, da ne bi bilo treba preložiti prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan in izveden 20. 10. 2020. Ob sklicevanju na peti odstavek 286.a člena ZPP sodišče prve stopnje tožnici niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni dovolilo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

10. Prvi odstavek 286. člena ZPP določa splošno pravilo, da ima stranka pravico in dolžnost najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Kasneje lahko to stori le v primeru izkazane nekrivde ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Izjema od tega splošnega pravila velja, kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286.a člena ZPP stranko s konkretnim pozivom pozove, naj se v določenem roku (tretji odstavek 286.a člena ZPP) v pripravljalni vlogi izjasni o določenih dejstvih oziroma navede dejstva in predlaga dokaze. Takšen poziv je bil tožnici dan na pripravljalnem naroku 9. 10. 2019 in je bil posledica na tem naroku vložene druge pripravljalne vloge tožene stranke. Znotraj tega roka je tožnica vložila svojo tretjo pripravljalno vlogo, s katero se je izjasnila o drugi pripravljalni vlogi tožene stranke. Slednjega tožnica kasneje v postopku, tj. po izteku danega 45-dnevnega roka, ni mogla več storiti. Vendar pa to ne pomeni, da tožnica kasneje ni smela več vložiti nobene pripravljalne vloge in v njej navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih do takrat še ni navajala oziroma predlagala ter se vsebinsko niso nanašali na vsebino druge pripravljalne vloge tožene stranke. Četrti odstavek 286.a člena ZPP namreč določa, da omenjeni poziv sodišča ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. To pomeni, da stranka na lastno pobudo še vedno lahko vlaga pripravljalne vloge in v njih tudi še navede nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora stranka v skladu z navedenim členom paziti, da to stori dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.1 V nasprotnem primeru stranko v skladu s petim odstavkom 286.a člena ZPP doleti prekluzija. Ker je sankcija zelo stroga in ker tudi to pravilo predstavlja izjemo od splošnega pravila, da se nova dejstva in novi dokazi lahko navajajo oziroma predlagajo še na prvem naroku, je bistveno, da je stranka – čeprav tega zakon izrecno ne določa – na takšno posledico opozorjena.2 Opozorilo, ki je bilo tožnici dano na pripravljalnem naroku in na katerega se v utemeljitev svoje postopkovne odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo vezano na vložitev pripravljalne vloge kot odgovor na drugo pripravljalno vlogo tožene stranke. Z njim tožnica ni bila poučena, da mora pred prvim narokom pripravljalno vlogo vložiti tako zgodaj, da naroka ne bo treba preložiti. Celo nasprotno, tožnica je bila, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi, z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo (ki ji je bil posredovan na obrazcu ..., kot izhaja iz prikaza vsebine pošiljk po strankah na list. št. 173) opozorjena, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Zaradi takšnega opozorila je tožnica utemeljeno pričakovala, da ji bo ta možnost na prvem naroku tudi dana. Glede na to, da tožnica ni bila opozorjena na posledico prekluzije v primeru nespoštovanja četrtega odstavka 286.a člena ZPP, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2020. Zaradi danega opozorila, kot izhaja iz vabila na prvi narok, ji tudi ne bi smelo odreči navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov še na prvem naroku za glavno obravnavo.

11. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine četrte pripravljalne vloge, v kateri je navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP in četrtim odstavkom 286.a člena ZPP. Ugotovljena kršitev določb pravdnega postopka je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je tožnica v omenjeni pripravljalni vlogi navajala nova ravnanja trpinčenja na delovnem mestu, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in predlagala nove dokaze (v zvezi s temi in drugimi že prej zatrjevanimi dogodki), ki jih ni izvedlo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo utemeljenost nekaterih pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s temeljem njene odškodninske odgovornosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa, bi se lahko v pripravljalni vlogi tožnice predlagani dokazi in zatrjevana (a do sedaj še neraziskana) ravnanja trpinčenja izkazala za bistvena, zlasti v okviru končne celostne presoje vseh posameznih graje vrednih, očitno negativnih ravnanj delodajalca. Kljub ugotovljeni relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče iz načela ekonomičnosti postopka odgovarja še na druge bistvene pritožbene navedbe tožnice.

12. Ne drži pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali sta bila postopka zoper tožnico pred preiskovalno komisijo tožene stranke vodena izključno z namenom, da se najdejo oziroma ustvarijo listine, ki bi bile podlaga za predčasno razrešitev tožnice s funkcije izvršne direktorice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila postopka sprožena na podlagi suma kršitev, storjenih s strani tožnice, da so bili ti sumi v postopku potrjeni in da je bila v posledici tega tožnica predhodno razrešena s položaja vodilne delavke, čemur je sledila še odpoved pogodbe o zaposlitvi (za določen čas za vodilno delovno mesto) iz razloga nesposobnosti. Ugotovilo je tudi, da cilj vodenja postopkov preiskave ni bil v tem, da bi se tožnico zastraševalo, niti ni bil namen postopka prizadeti njeno dostojanstvo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotavljati, ali je tožnica kršitve, ki jih je ugotovila preiskovalna komisija, v resnici storila ali ne. Konkretni spor o trpinčenju na delovnem mestu ni namenjen temu, da se bo ponovno presojala zakonitost in pravilnost vseh delovnopravnih odločitev tožene stranke. Tožnica je imela za to na voljo pravna sredstva, ki jih je tudi izkoristila. V tem sporu se preverja, ali so ravnanja tožene stranke v letih od 2015 do 2019 imela elemente trpinčenja na delovnem mestu, ali so bila torej ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, usmerjena proti tožnici. Vsaka morebitna ugotovljena nezakonitost ali nepravilnost odločitve še ne pomeni tudi trpinčenja. In obratno. Trpinčenje je lahko podano tudi v primeru več formalno zakonitih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, vendar pa kot celota izpolnjujejo pogoje iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Zato niti ni bistveno, kakšna pooblastila je tožnica imela v zvezi z nabavo IT opreme (in ali ji je morebiti A. A. dala kakšno pojasnilo) ter ali so bila navodila medsebojno nasprotujoča. Bistveno je le, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bil postopek sprožen na podlagi resnično ugotovljenega suma storjenih kršitev in da ni nobenih razlogov za sklepanje, da bi tožena stranka načrtno ustvarila pogoje za uvedbo postopka zoper tožnico.

13. Sodišče prve stopnje se je glede ugotovitve, da obravnava tožnice v postopku pred preiskovalno komisijo nima elementov protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu trpinčenja, pravilno oprlo na izpovedi članic komisije B. B. in C. C., podkrepljene z listinami (zapisnik sestankov in seznam zastavljenih vprašanj). Tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedima D. D. in E. E., saj sta priči znala izpovedati le o lastnem doživljanju v postopku pred komisijo, ne pa o postopku zoper tožnico.

14. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožnice, da predstavlja vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pooblaščenem vročevalcu (detektivu) ravnanje trpinčenja, saj gre za zakonsko dopusten način vročanja odpovedi na podlagi šestega odstavka 88. člena ZDR-1.3

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici predstavlja dejanje trpinčenja. Tožnica navaja, da njeno delo po pogodbi o zaposlitvi ni bilo vezano na delo v enoti E. in da bi lahko delo strokovne sodelavke opravljala v katerikoli enoti banke, kar kaže na nezakonitost odpovedi. To dejstvo v tem sporu ni odločilno, saj nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi sama zase ne pomeni trpinčenja. Čeprav bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da poslovni razlog ni utemeljen, ker tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v E. (in torej z ukinitvijo te organizacijske enote ni prenehala potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi), s tem tega ravnanja še ne bi bilo mogoče označiti kot graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (tem ugotovitvam pa pritožba ne oporeka), da je tožnica dejansko delala v E., da je bila ta enota dejansko ukinjena in da novih delavcev za opravljanje tožničinega dela tožena stranka ni zaposlovala. Ugotovilo je tudi, da je bila reorganizacija izvedena na ravni celotne tožene stranke in da je bilo ukinjenih več organizacijskih enot, ne le E. Glede na navedeno o zlorabi instituta odpovedi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice v zvezi z očitanimi ravnanji trpinčenja po pravnomočni zamudni sodbi delovnega sodišča,4 s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga, toženi stranki naloženo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas do poziva nazaj na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje v pozni reintegraciji tožnice prepoznalo ravnanje trpinčenja, je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje skušalo pasivnost tožene stranke opravičiti z iskanjem ustreznega delovnega mesta za tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nezagotovljen dostop do računalniških aplikacij nemudoma po vrnitvi na delo tožnice ne predstavlja graje vrednega ravnanja ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, saj ureditev dostopa traja nekaj časa (kot je izpovedal I. I.), tožnica pa je bila na delu le na dan vrnitve 13. 11. 2018, nato pa je do 7. 1. 2019 koristila letni dopust, po vrnitvi pa so ji do 23. 1. 2019 postopoma uredili dostop do vseh aplikacij. Dejanja trpinčenja po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja niti kasnejša prijava v socialna zavarovanja, saj iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožena stranka od vročitve pravnomočne sodbe s tožnico pogajala glede izvršitve sodbe, prijava v zavarovanja pa je bila odvisna tudi od ureditve statusa zavarovanca iz delovnega razmerja pri ZPIZ.

**K pritožbi tožene stranke:**

17. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni postavilo drugega izvedenca psihiatrične stroke za ugotavljanje obsega škode. V izvedenskem mnenju postavljenega izvedenca ni bilo nasprotij ali pomanjkljivosti glede obsega škode in tudi ni bil podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, zato niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev drugega izvedenca iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka zoper tožnico ravnala naklepno oziroma z namenom tožnico trpinčiti (obarvan naklep). Oblika krivde tožene stranke oziroma osebe, ki je trpinčenje neposredno izvajala, ni odločilno dejstvo v tem sporu, čeprav nobenega od ravnanj, ki se v tem sporu očitajo kot trpinčenje, po naravi stvari ni bilo mogoče storiti drugače kot namerno. Za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni treba ugotavljati niti obarvanega naklepa. Zadošča, da ugotovljena ravnanja kot celota objektivno ustrezajo opredelitvi trpinčenja in da trpinčen delavec ravnanja tudi subjektivno doživlja kot takšna.

19. Ob upoštevanju zakonske definicije je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje), ki se presoja celovito, ne le po posamičnih očitkih. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj kot celota predstavljajo trpinčenje. Lahko gre za več samostojnih, enkratnih ravnanj v nizu, ki so lahko tudi povsem različna, a usmerjena na isto osebo in jih je mogoče povezati. To celoto ravnanj bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Sodišče prve stopnje je trpinčenje tožnice prepoznalo v naslednjih dogodkih: preiskovalna komisija je tožnico in njeno zagovornico pustila čakati dve uri, nato pa so termin zagovora preložili; komisija se je očitno izmikala seznaniti tožnico z vsebino prijave v prvem postopku, v drugem postopku pa ji sploh ni bil omogočen zagovor; odpovedni rok po odpovedi iz razloga nesposobnosti ni bil spoštovan, ampak je bila tožnica takoj izločena iz dotedanjega delovnega okolja in premeščena na drugo lokacijo; na novi lokaciji ji ni bilo odrejeno primerno delo in so jo poskušali socialno osamiti; tožnica je nalogo za pripravo elaborata opravljala skoraj eno leto, izdelka pa uprava ni resno obravnavala, kar kaže na to, da delo tožnice ni bilo cenjeno in da so ji odrejali delo, zaradi katerega se je počutila nekoristno in manjvredno; tožena stranka tožnice po pravnomočni sodbi ni v razumnem roku pozvala nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da navedena ravnanja „odražajo določeno sistematiko“ in da „ob pogledu na te dogodke, ki so se zgodili v obdobju od začetka leta 2015 do začetka leta 2019, kot na celoto izhaja sistematičen in ponavljajoč se neprimeren odnos do tožnice in s tem krnitev ugleda tožnice ter posledično trpinčenje“.

20. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo tožene stranke, da sporna ravnanja tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 91. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne zadoščajo za zaključek, da je bila tožnica trpinčena. Posamezna ravnanja trpinčenja so lahko tudi povsem različna, vendar pa morajo biti takšna, da je mogoče v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznati vzorec ravnanj, ki se ponavlja in je sistematičen. Takšnega vzorca v opisnih ravnanjih zoper tožnico, na način kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ni mogoče prepoznati. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da gre za vsebinsko povsem različne dogodke na različnih delovnih mestih v daljšem časovnem obdobju, da so sporna ravnanja izvajale različne osebe (čeprav sodišče prve stopnje brez posebne obrazložitve zaključi, da je trpinčenje izvajala uprava tožene stranke, ne pa tudi kdo konkretno) in da tožnica v vmesnem času dlje časa (od julija 2017 do novembra 2018) ni bila v delovnem razmerju s toženo stranko. Ob upoštevanju teh dejstev bi moralo sodišče prve stopnje skrbneje presoditi, ali so vsa ugotovljena ravnanja kot celota medsebojno tako povezana, da je v njih mogoče prepoznati vzorec ponavljajočih se oziroma sistematičnih graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih ravnanj tožene stranke, in to presojo obrazložiti s konkretnimi razlogi.

21. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da nekatera posamezna ravnanja, v katerih je sodišče prve stopnje prepoznalo elemente trpinčenja, sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Sodišče prve stopnje očita toženi stranki, da bi moralo tožnico obvestiti o izidu postopka pred preiskovalno komisijo, čeprav interni pravilnik tožene stranke določa, da se o izidu obvešča le, če se ovrže sum nedovoljenega ravnanja, ne pa, če so (kot v konkretnem primeru) kršitve ugotovljene. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi bilo kljub določbam pravilnika primerno, da se delavca obvesti o izidu postopka, saj sprožen preiskovalni postopek za delavca ustvarja negotovost v zvezi z njegovim delovnopravnim položajem. Vendar pa je v tem ravnanju tožene stranke, ki tožnice o izidu postopka ni obvestila, ker od nje tega pravilnik ni zahteval, težko prepoznati graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnici v obeh postopkih pred preiskovalno komisijo zagotoviti seznanitev z očitki in zagovor, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, da ravnanje, čeprav ni bilo skladno s pravilnikom, ne dosega te stopnje protipravnosti, da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz naslova trpinčenja.

22. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje trpinčenja predstavlja neupoštevanje odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožena stranka v pritožbi kot bistveno okoliščino utemeljeno izpostavlja, da je tožnica v tem času prejemala plačilo kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B7). Ker je posledično bistvo očitka nespoštovanja odpovednega roka v nezagotavljanju dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je pri presoji obstoja trpinčenja ključno, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ali je tožena stranka tožnici zaradi predčasne razrešitve v času odpovednega roka sploh lahko zagotavljala delo na vodilnem delovnem mestu.

23. Vprašljive so tudi nekatere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka skušala tožnico socialno osamiti po tem, ko je nastopila delo strokovne sodelavke. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo zgolj na podlagi izpovedi priče G. G., ki je izpovedala, da je s strani direktorja dobila namig, naj se ne druži s tožnico, saj ni dobro, da bi bila vidna z njo na javnih mestih. Tožena stranka je v zvezi s tem dejstvom v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje priče F. F., zato bi morali dejanski zaključki sodišča prve stopnje temeljiti tudi na izpovedi te priče.5 Ugotovitve sodišča prve stopnje o poskusu socialne osamitve tožnice tudi niso skladne z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila tožnica po premestitvi na drugo lokacijo v pisarni skupaj z drugo sodelavko in da se je s sodelavci družila v času malice. Pritožbeno sodišče ima pomisleke še glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela dela, zlasti glede na izpoved priče F. F., ki je kot tožničin neposredno nadrejeni imel dober vpogled v obseg tožničinega dela. Sicer pa je vprašljiva materialnopravna presoja, da nezagotavljanje dela tožnici vsebuje elemente trpinčenja. Sodišče prve stopnje je tak sklep izpeljalo na podlagi ugotovitve, da je imela tožnica bistveno manj dela od G. G., pri tem pa ni upoštevalo, kar utemeljeno izpostavlja tožena stranka v pritožbi, da je bil obseg dela omenjene delavke večji zato, ker je, nasprotno kot tožnica, delala na projektu. Dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je nezagotavljanje dela mogoče šteti kot ravnanje trpinčenja, usmerjeno proti tožnici, se poraja tudi zato, ker iz dokaznega postopka izhaja, da je imela premalo dela tudi H. H. in ne le tožnica.

24. Nasprotno od sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče elementov trpinčenja ne prepozna v pozni reintegraciji tožnice nazaj na delovno mesto strokovne sodelavke po pravnomočni sodbi delovnega sodišča. Čeprav je poziv nazaj na delo po približno devetih mesecih nedvomno pozen, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi šlo za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje. Sodišče prve stopnje obrazlaga, da bi bila tožena stranka kot velika bančna organizacija dolžna tožnico kot ustrezno izobraženo in visoko kvalificirano delavko pozvati nazaj na delo v bolj razumnem in krajšem roku. Pri tem pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno navaja pritožba, zmotno ni upoštevalo dejstva, da se je tožena stranka s tožnico ves čas pogajala glede izvršitve sodbe in dejstva, da je tožena stranka zaradi obsežne reorganizacije poslovanja imela preveč zaposlenih, o čemer je izpovedal I. I. 25. Zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev, zmotne materialnopravne presoje in vprašljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati nova odločilna dejstva in relevantne dokazne predloge iz tožničine četrte pripravljalne vloge. Upoštevati bo moralo v tem sklepu zavzeta materialnopravna stališča pritožbenega sodišča in opozorila glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ni samo odpravilo ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi moralo za pravilno presojo obstoja trpinčenja kot celote več ugotovljenih ravnanj delodajalca v celoti ponoviti dokazni postopek sodišča prve stopnje, kar pa ni namen instančnega sojenja, ki je v presoji pravilnosti prvostopenjske odločitve. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, leto 2010, komentar k 286.a členu, str. 231. 2 Tako tudi sodna praksa: odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 472/2014, I Cpg 729/2010, I Cpg 888/2010 in II Cp 2587/2011 ter sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 589/2015. 3 Tako tudi sodna praksa, prim. sodba VDSS opr. št. Pdp 601/2021. 4 Ta je postala pravnomočna na podlagi sodbe VDSS Pdp 61/2018 z dne 7. 2. 2018. 5 Tudi tožnica je za ugotovitev tega dejstva predlagala še druge dokaze: svoje zaslišanje in zaslišanje prič H. H. in E. E.