Jedro

Upoštevaje vsa navedena dejstva je odškodnina odmerjena po sodišču prve stopnje primerna odmena tožniku za nastalo mu škodo. Odmerjena odškodnina (skupno 3.200,00 EUR) pa dejansko celo odstopa navzgor od podobnih primerov v sodni praksi, zato nikakor ni pogojev za njeno dodatno zvišanje. Pri odmeri odškodnine so bile upoštevane tako subjektivne kot objektivne okoliščine, odmerjena odškodnina zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in tožniku višjo odškodnino od dosojene oz. odmerjene ni moč dosoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka) ter odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 524,69 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko denarno odškodnino tako za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, kot tudi za strah in pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer izpostavlja obseg tožnikove škode. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožniku odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi sprejeta pravilna materialno pravna odločitev (179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožniku odškodnino za v škodnem dogodku z dne 21. 9. 2008 utrpelo škodo, ko je bil kot sopotnik poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke.

7. Tožnik je s tožbo zahteval 12.000,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tožena stranka mu je takoj po vložitvi tožbe dne 22. 5. 2009 plačala 2.600,00 EUR. Tožnik meni, da bi mu iz naslova nepremoženjske škode šla odškodnina v skupni višini 12.000,00 EUR (za telesne bolečine in neugodnosti 4.500,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje mu je odmerilo skupno 3.200,00 EUR (za telesne bolečine in neugodnosti 1.800,00 EUR, za strah 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800,00 EUR). Zaradi delno plačane odškodnine 2.600,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo še 600,00 EUR.

8. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

9. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da odškodnina odmerjena po sodišču prve stopnje tako po posameznih odškodninskih postavkah, kakor tudi kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz citiranih zakonskih določb OZ ter je kljub pritožbeni graji tožeče stranke o napačni uporabi materialnega prava in zmotno ugotovljenem dejanskim stanjem ugotoviti, da ta pritožbena razloga nista podana.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel: udarec v levo koleno in prst leve roke. Pri odmeri višine odškodnine za škodo, ki jo je v tej posledici utrpel je sodišče prve stopnje upoštevalo v postopku pridobljeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v ..., pri odmeri višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v ... (kar pritožba ne graja), zdravstveno dokumentacijo v spisu ter izpovedbo tožnika.

11. Pritožbeno grajana je odmera odškodnine iz naslova vseh v tožbi vtoževanih oblik škode, to je iz naslova telesnih bolečin in neugodnostih med zdravljenjem, iz naslova strahu, kakor tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje tožniku v primerni višini odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v višini 1.800,00 EUR. Pravilno je upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto (dva meseca in dva dni bolečinskega obdobja različne intenzitete, pri tem pa občasne hude bolečine dva dni), vse neugodnosti tekom zdravljenja (pregled pri zdravniku, rentgensko slikanje, izvajanje fizikalne terapije) ter dejstvo, da tožnik zaradi škodnega dogodka ni utrpel trajnih posledic tj. trajnih telesnih bolečin. Po oceni sodišča druge stopnje je zato višina odmerjene odškodnine iz tega naslova primerna, pritožba, ki se zavzema za zvišanje le-te pa neutemeljena.

13. Za strah je bila po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina v višini 600,00 EUR (od zahtevanih 1.500,00 EUR), kar je prav tako po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina, saj je tožnik upoštevaje izvedensko mnenje sicer utrpel tako primarni kot sekundarni strah, vendar oba le kratek čas, prvega nekaj sekund in drugega nekaj ur.

14. Nenazadnje sodišče druge stopnje ugotavlja, da po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nikakor ni previsoka, ko je odmerjena v višini 800,00 EUR (od zahtevanih 6.000,00 EUR), saj je bilo ugotovljeno, da duševne bolečine v tej obliki tožnik ne bo trpel trajno, trpel jih je le začasno, le v obdobju trajanja telesnih bolečin, to pa je približno dva meseca. Poškodba iz škodnega dogodka pri tožniku ni zapustila trajnih posledic. Tožnikove težave v obdobju po izteku zdravljenja niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnikove življenjske aktivnosti so bile zmanjšane le začasno v času zdravljenja (pri počepanju, dvigovanju, športnih aktivnosti,...) in to le za 5 %. Tožnikova izpovedba, da njegove težave trajajo še sedaj ne more pripeljati do drugačnega zaključka ob dejstvu, da izvedenski mnenji Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Medicinske fakultete, Univerze v ... ter Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v ..., ne potrjujeta tožnikove izpovedbe. Nasprotno, iz izvedenskih mnenj izhaja, da pri tožniku ni prišlo do trajnih posledic, tožnik je v škodnem dogodku utrpel lahko telesno poškodbo ter utrpel zgolj začasno zmanjšanje v manjši meri v času trajanja približno dveh mesecev. Zaradi skladnosti obeh izvedenskih mnenj sodišče druge stopnje v takšne ugotovitve ne dvomi, hkrati pa tožnik v postopku nasprotnega ni dokazal. Pritožba, ki se zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova zato ni utemeljena.

15. Upoštevaje vsa navedena dejstva je odškodnina odmerjena po sodišču prve stopnje primerna odmena tožniku za nastalo mu škodo. Odmerjena odškodnina (skupno 3.200,00 EUR) pa dejansko celo odstopa navzgor od podobnih primerov v sodni praksi, zato nikakor ni pogojev za njeno dodatno zvišanje. Pri odmeri odškodnine so bile upoštevane tako subjektivne kot objektivne okoliščine, odmerjena odškodnina zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in tožniku višjo odškodnino od dosojene oz. odmerjene ni moč dosoditi.

16. Pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

17. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo v celoti propadla je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.