Jedro

Glede na sklep okrožnega državnega tožilstva v konkretnem primeru ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storili naznanjena kazniva dejanja, še toliko manj pa gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da kazenski pregon zoper osumljene nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj je malo verjetno, da bi glede na veljavne dokazne standarde prišlo do pravnomočne obsodilne sodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Kr 58383/2011, v zvezi z zavrženjem kazenske ovadbe zoper A.A. in ostale neznane storilce zaradi kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po 179. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem kazenskem postopku. Navedla je, da je prejela poziv sodišča za dopolnitev vloge. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je predlagala odvetnika B.B. ali C.C. Pri zavrnitvi prošnje se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se kot pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovan izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani opr. št. Kt (0) 4296/11/LT-nn z dne 12. 10. 2011 je razvidno, da je okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo tožnice zoper A.A. in ostale neznane storilce, dopolnjeno s poročilom PP Ljubljana Center z dne 16. 5. 2011 in 12. 9. 2011 zaradi zgoraj navedenih kaznivih dejanj zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da so osumljenci storili očitana jim kazniva dejanja. Iz prepričljive in skladne obrazložitve tega sklepa izhaja, da je tožilstvo obravnavalo prijavo tožnice, ki jo je poslala tudi na PP Ljubljana Center, iz katere izhaja, da jo je dne 17. 2. 2011 napadel neznani pacient na Oddelku za urgentno medicino na Kliničnem centru Ljubljana, kjer se je zdravil njen mož Č.Č. Napadel pa naj bi jo tudi medicinski tehnik A.A., sorodniki in neznanci pa naj bi izsiljevali njenega pokojnega moža, zdravstveno osebje kliničnega centra pa naj bi zaradi nepravilnega zdravljena s protibolečinskimi obliži in Tramalom moža predozirali in povzročili njegovo smrt. Tožilstvo povzema ugotovitve obdukcije Inštituta za patologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Policija je opravila razgovore tako s predstojnikom oddelka za urgentno interno medicino kot tudi z lečečim zdravnikom ter pridobilo obdukcijski zapisnik, pri čemer je ugotovila, da ni podlage za kazensko ovadbo, saj je pokojni umrl zaradi raka na prostati z zasevki metastaz. Nobene podlage ni za utemeljen sum, da bi A.A. in neznani storilci napadli tožnico, z njo grdo ravnali in s tem uresničili zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva, prav tako pa v ravnanju osebja kliničnega centra ni bilo zaznati znakov kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti. Tožnica v kazenski ovadbi storitev kaznivega dejanja nasilništva očita A.A. in neznanemu storilcu, pri čemer pa sploh ni podan sum, da bi prišlo do storitve tega dejanja, saj tudi policija ni interventno ukrepala, glede očitka kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja tožnica niti ne konkretizira, kateri zdravstveni delavec naj bi to dejanje storil, pojasnjeno pa je tudi bilo, da je do smrti pacienta prišlo zaradi dolgotrajne in hude bolezni. Tožena stranka se strinja s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, saj niti iz obrazložitve tega sklepa niti iz poročila PP Ljubljana Center niti iz ostalih listin v spisu ne izhaja, da bi bil podan utemeljen sum, da so osumljeni storili očitana kazniva dejanja. Tožnica je sama začela kazenski pregon zoper osumljene z vložitvijo vloge na Okrajno sodišče v Ljubljani, vendar pa ni navedla nikakršnih novih okoliščin ali predložila kakršnihkoli relevantnih dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve kaznivih dejanj ovadenih, ki so vse do sedaj, razen A.A., ostali tudi poimensko neidentificirani. Glede na sklep okrožnega državnega tožilstva in navedbe tožnice v konkretnem primeru ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storili naznanjena kazniva dejanja, še toliko manj pa gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Četudi je tožnica sama začela kazenski pregon z vložitvijo vloge, ki jo bo kazensko sodišče, če bo ustrezno dopolnjena, štelo bodisi kot zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, bodisi kot obtožni predlog, ni verjetno pričakovati, da bi kot subsidiarna tožilka uspela in dokazala, da so osumljeni krivi storitve očitanih kaznivih dejanj. Kazenski pregon zoper osumljene nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj je pričakovanje ali zahteva tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Skrajno malo verjetno je, da bi glede na veljavne dokazne standarde prišlo do pravnomočne obsodilne sodbe, pri čemer večina domnevnih storilcev sploh ni niti poimensko identificirana. Finančnega položaja tožnice tožena stranka ni ugotavljala glede na dejstvo, da ni izpolnjen objektivni pogoj pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da ji brez odvetniške pomoči ni omogočena enakopravnost pred sodišči niti na policiji in drugih uradih. Odvetnika potrebuje, da popravi že vloženo vlogo ter zadevo loči na tri postopke. Toženci ji grozijo oziroma osumljeni dostopajo do informacij, do katerih ne bi smeli. Odvetnik naj popravi njene laične vloge in ji povrne ugled. Nadalje navaja, da je sprva imela odvetnika, kasneje pa ni imela več sredstev za njegovo odvetniško pomoč. V treh postopkih bi se lahko ugotovilo tajne vsebine, kaj je moral njen pokojni mož podpisovati dne 17. 2. 2011, ko se je temu upiral in je bil opravilno nesposoben. Navaja, da je izginil notarski spis in več drugih originalnih rokopisnih podpisanih listin. Sama tudi ne more priti do podatkov človeka, ki jo je fizično napadel, gre pa za pacienta in ne za A.A., to je napaka. Njen mož je moral podpisovati celo aktovko listin svojemu bratu. Njegov brat je drugi dedni red, sama pa je prvi dedni red, ki drugi dedni red izloči. Proti volji moža in nje so jo prikrajšali in bi ji odvetnik lahko priskrbel vse nujno potrebne podatke, tako o pacientu, kot o listinah, ki so nastale proti volji pokojnega moža in nje, prav tako pa o zlatih naložbenih palicah. Sama do teh podatkov ne more priti, je pa nujno za njeno nadaljnje preživljanje, saj se mora kot vdova, to je prvi dedni red, strinjati z vsemi pogodbami, še posebno, če je bilo zlato za njeno odškodnino. Drugi brat pokojnega moža ji je v maju grozil in jo zalezoval na domu, tudi ta pacient, katerega podatkov ne more dobiti brez odvetnika, je zanjo predstavljal grožnjo. V juliju 2011 so bili postopki napačno izpeljani že v osnovi, zato meni, da potrebuje brezplačno pravno pomoč. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovan izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na sklep okrožnega državnega tožilstva v konkretnem primeru ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljeni storili naznanjena kazniva dejanja, še toliko manj pa gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo in da ni verjetno pričakovati, da bi tožnica kot subsidiarna tožilka uspela in dokazala, da so osumljeni krivi storitve očitanih kaznivih dejanj. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da kazenski pregon zoper osumljene nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj je malo verjetno, da bi glede na veljavne dokazne standarde prišlo do pravnomočne obsodilne sodbe.

Tožnica v tožbi navaja, da se počuti neenakopravno pred sodišči in drugimi uradi, ker ji odvetnik ni bil dodeljen. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa ZBPP, in eden od pogojev je tudi ta, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh, ki pa v konkretnem primeru ni izkazan. Za vse prosilce za brezplačno pravno pomoč veljajo enaki pogoji, zato ni utemeljena tožničina navedba, da naj bi šlo za neenakopravnost. Nadalje tožnica navaja, da odvetnika potrebuje, da bi njeno vlogo ustrezno popravil. Tudi če bi bila tožničina vloga ustrezno popravljena, je tožena stranka dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj tožnica kot subsidiarna tožilka nima izgledov za uspeh. Glede tožničine navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi imela izgled za uspeh, če bi ugotovila, katera oseba jo je v prostorih kliničnega centra napadla, sodišče ugotavlja, da so se z dogodkom ukvarjali pristojni organi in ni bilo ugotovljenih znakov kaznivega dejanja. Iz navedenih razlogov je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnica kot subsidiarna tožilka ne bi imela izgleda za uspeh v kazenskem postopku. Nadalje tožnica med drugim v tožbi omenja tudi zadeve, ki so povezane z dedovanjem po pokojnem možu in v zvezi z njegovim premoženjem. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je predmet tega spora odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja za brezplačno pravno pomoč v zvezi s kazenskim postopkom pri določenih konkretnih dogodkih, medtem ko je pravna pomoč v zvezi z dedovanjem nekaj drugega in je lahko predmet morebitnega posebnega postopka.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.