Jedro

Ker je zagovornik šele v odgovoru na odgovor državnega tožilca v zvezi z vloženo pritožbo (in tudi že izven pritožbenega roka) podal predlog, da se njega in obsojenca povabi na sejo pritožbenega senata, sodišču druge stopnje takšnega predloga glede na določbo 1. odstavka 378. člena ZKP ni bilo treba upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 350.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil obsojeni Z.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen pet let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojencu izrečeno kazen znižalo na dve leti in šest mesecev zapora, v nespremenjenih delih pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.7.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), poleg tega pa tudi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP). Po mnenju zagovornika je sodišče druge stopnje kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenec in zagovornik nista bila povabljena na sejo senata pri sodišču druge stopnje, čeprav je bil takšen predlog vložen še pravočasno. Sodišče druge stopnje je po mnenju zagovornika sprejelo in v bistvu izvedlo dokaz s prebranjem strokovnega ali izvedenskega mnenja izvedenca O.Š., kar pomeni, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, ni pa opravilo obravnave, kot to določa 380. člen ZKP. Po mnenju zagovornika v postopku ni bil najden osnovni vzrok, zakaj bi se vozilo obsojenca znašlo na levem prometnem pasu. Tako so po mnenju zagovornika nedokazani in preuranjeni tudi zaključki obeh sodb, da je bilo vozilo brezhibno. Zagovornik trdi, da obsojenec upravičeno domneva, da je prišlo do trenutne hibe na vozilu. Prav tako upravičeno domneva, da je bil v prometno nesrečo vpleten posredno vsaj voznik tovornjaka, ki ga je rešilec prehitel in pa predvsem rešilec sam. Upravičeno je obramba tudi predlagala ponovno zaslišanje priče K. Po mnenju zagovornika je izvedenec J. svoje delo opravil pomanjkljivo. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev oziroma da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 5.9.2005 menil, da pritožbeno sodišče ni kršilo kazenskega postopka, ko ni povabilo na sejo zagovornika ter tako ni prišlo do kakršnegakoli prikrajšanja na strani obrambe. Sodišče druge stopnje tudi ni bilo dolžno opraviti obravnave. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar sodišče druge stopnje ni kršilo navedene določbe, ko obsojenca in njegovega zagovornika ni povabilo na pritožbeno sejo. Zagovornik je namreč prezrl določbo 1. odstavka 378. člena ZKP, ki predvideva povabilo obtoženca in zagovornika na sejo senata le v primeru, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo zahtevata. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovornik tega ni zahteval, tako da je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno. Zagovornik je takšen predlog podal namreč šele v odgovoru na odgovor državnega tožilca v zvezi z vloženo pritožbo dne 18.10.2004, torej tudi že izven pritožbenega roka. Sodišču druge stopnje takšnega predloga za udeležbo na pritožbeni seji ni potrebno upoštevati.

Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se obsojenčev zagovornik sklicuje tudi na priloženo mnenje strokovnjaka (in ne izvedenca) avtomobilsko-prometne stroke in raziskave prometnih nesreč O.Š. S tem sodišče druge stopnje ni izvedlo tega (novega) dokaza. Navedeno strokovno mnenje je bilo poslano kot priloga pritožbi, sodišče druge stopnje se je s tem seznanilo in tudi navedlo v svoji sodbi.

Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi drugače presodilo stopnjo obsojenčeve krivde ter ugotovilo, da je dejanje storil s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, torej presodilo obsojenčevo krivdo celo v njegovo korist. Ta ugotovitev je bila tudi pomembna za znižanje izrečene kazni. Obsojenčev zagovornik torej neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče druge stopnje v tem primeru moralo opraviti glavno obravnavo, saj je drugostopenjsko sodišče le drugače ocenilo ugotovljeno dejansko stanje v pravnem pogledu glede obsojenčeve stopnje krivde.

V ostalem delu obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj zatrjuje, da so nedokazani in preuranjeni zaključki sodbe glede vprašanja brezhibnosti vozila, vpletenosti drugih vozil v prometno nesrečo, pomanjkljivo izvedeniško mnenje izvedenca J. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dodatnega zaslišanja priče K. ni v ničemer kršilo obrambne pravice obsojenca, saj je to zavrnitev povsem logično obrazložilo v prvostopenjski sodbi (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje).

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje.