Jedro

Dejstvo, da je tožnica v začetku delala zgolj na dveh delovnih postajah, ki jih je že obvladala, ter da začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na vseh delih in nalogah, ki jih je ta pred odsotnostjo opravljala, ni bistveno in ne more privesti do zaključka, da je bilo takšno nadomeščanje navidezno, pogodbe za določen čas pa iz tega razloga nezakonite.

Določilo, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas do dejanske vrnitve odsotnega zaposlenega, vendar ne za dlje kot šest mesecev, je za določitev trajanja pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretizirano in ni presplošno. Za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, da je njeno trajanje določeno za krajši čas, kot naj bi trajala predvidena odsotnost delavca, ki se nadomešča, saj nadomeščanje začasno odsotnega delavca kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne pomeni, da bi moral delavec odsotnega delavca nadomeščati ves čas oziroma celotno obdobje njegove odsotnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu „... inženir laboratorijske biomedicine III“ (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od prenehanja delovnega razmerja 29. 10. 2021 do vrnitve na delo prizna delovno dobo, jo prijavi v matično evidenco ZPIZ in v vsa obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.080,22 EUR, od tega zneska obračuna in za tožnico vplača predpisane davke in prispevke, neto zneske pa, zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti in odpravnino v višini 1.117,41 EUR, plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače do zneska 2.718,00 EUR mesečno (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.254,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka). Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških in sodni taksi se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v primerih nadomeščanja začasno odsotnih delavcev ni treba, da bi delo odsotnega delavca in novo zaposlenega delavca v celoti sovpadalo. Delo je pri toženki v laboratoriju organizirano tako, da mora vsak delavec ne glede na to, na katerem delovnem mestu je zaposlen (tehnik, inženir, analitik, specialist), v osnovi opravljati enako delo, kot ga opravlja delavec na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine. Tožnica je pri toženki opravljala naloge, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta analitik laboratorijske biomedicine. Glede na ugotovitev, da se dela inženirja in analitika prekrivajo v najmanj 80 % deležu, ter dejstvo, da specifična dela, ki jih opravlja analitik, v celotnem delovnem procesu obsegajo le manjši del opravil (20 %), bi moralo sodišče prve stopnje vendarle presoditi, da je tožnica pri izvajanju dela po pogodbi o zaposlitvi dejansko nadomeščala odsotno delavko A. A. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na splošno navedlo, da je tožnica dejansko opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi in ne dela analitika laboratorijske biomedicine, ki ga je dejansko opravljala A. A., vendar se te navedbe sodišča ne da preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje v delu, da je določilo pogodb presplošno za identifikacijo odsotnega delavca, je protispisna, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino pogodb o zaposlitvi. V vsaki pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo za določen čas sklenili tožnica in toženka, je bila navedena delavka, ki jo je tožnica nadomeščala (v prvi pogodbi B. B., v ostalih pogodbah A. A.). Čas trajanja pogodb o zaposlitvi je bil ustrezno določen, tj. do dejanske vrnitve odsotne zaposlene, katero je tožnica nadomeščala, vendar ne dlje kot šest mesecev. Na zakonitost pogodb o zaposlitvi ne vpliva okoliščina, da je toženka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi v trajanju največ šest mesecev. Presoja, ali sploh in kdaj bo delodajalec nadomestil začasno odsotnega delavca, je v izključni pristojnosti delodajalca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe se ne da ugotoviti, zakaj bi bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za največ šest mesecev brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je nezakonitost ravnanja delodajalca. V zvezi z navedenim se sodbe ne da preizkusiti, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, saj ni ustrezno pretehtalo vseh okoliščin in interesov strank, zlasti ni upoštevalo objektivne nezmožnosti delavcu zagotoviti ustrezno delo, ker so vsa delovna mesta v laboratoriju zapolnjena. V okviru reparacije je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici nadomestilo, ki vključuje tudi dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času (v izmeni, v nedeljo, ponoči, nadure) ter dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, pri čemer je zgolj pavšalno ocenilo, da bi jih tožnica, če bi delala, še naprej prejemala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka zatrjuje dva med seboj kontradiktorna razloga, ko poskuša pojasniti, da so odsotni delavki in tožnica delali na dveh različnih delovnih mestih. Pri dveh različnih delovnih mestih ne more iti za nadomeščanje. Tožnica je celo sama potrdila, da se dela delovnih mest analitik in inženir delno pokrivajo, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da bi se pokrivala v celoti. Razlika je v zahtevani izobrazbi, v odgovornosti in plači, prav tako pa tudi v dejanskem delu. Pogodbeno določilo, da „se pogodba sklepa za določen čas do dejanske vrnitve odsotnega zaposlenega, katerega nadomešča, vendar ne za dlje kot šest mesecev“ je sporna, ker je časovna komponenta trajanja delovnega razmerja nejasna in nedoločena, saj je dejanska vrnitev delavca možna po enem tednu, enem mesecu oziroma kadarkoli. Tako je tožnici zadnja pogodba o zaposlitvi prenehala po 28 dneh, čeprav jo je imela načeloma sklenjeno za šest mesecev. Odsotnost delavke in njeno nadomeščanje sploh nista sovpadala, zato ni mogoče govoriti o nadomeščanju. Toženka je v eni izmed vlog zapisala, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za največ šest mesecev ne glede na vrnitev delavke A. A., s čimer je sama potrdila, da zaposlitev toženke sploh ni bila vezana na nadomeščanje. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je v zvezi z vsebino pogodb o zaposlitvi za določen čas sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo glede razlogov za nezakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ter vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da v pogodbo ni bilo vpisano ime delavca, ki ga tožnica nadomešča. Prav tako je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je določba pogodb o „nadomeščanju odsotnega delavca, vendar najdalj za šest mesecev“ presplošna za identifikacijo odsotnega delavca ter da pogovarjanje med tožnico in nadrejenimi o tem, koga se nadomešča in do kdaj, dokazne ocene ne more spremeniti. Pritožbeno sodišče po vpogledu v sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaključuje, da te ugotovitve sodišča prve stopnje niso točne, saj iz vsake izmed pogodb jasno in konkretno izhaja navedba za nadomeščanje katerega začasno odsotnega delavca se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas (v prvi pogodbi B. B., v ostalih pogodbah A. A.). Glede na to obstaja nasprotje o tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini pogodb o zaposlitvi, in samimi temi pogodbami o zaposlitvi (protispisnost). Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene zgolj izjemoma, in sicer le pod pogojem, ko je podan kateri izmed objektivnih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s temi določbami, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Glede na drugo alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1 je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Ta razlog mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas jasno in določno opredeljen, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen. Nadomestni delavec mora odsotnega delavca dejansko nadomestiti in izvrševati naloge iz opisa njegovega delovnega mesta,1 vendar pri tem ni nujno, da odsotnega delavca nadomesti prav na vseh delih in nalogah, ki jih je ta opravljal, temveč da te naloge spadajo med naloge delovnega mesta, na katerem nadomešča drugega delavca.2

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile s tožnico vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine razen prve sklenjene za nadomeščanje začasno odsotne delavke, ki je delo opravljala na drugem, zahtevnejšem delovnem mestu analitik laboratorijske biomedicine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničino delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine, katerega naloge je opravljala, zajema pretežno rutinsko delo v laboratoriju. Iz opisa delovnih nalog je ugotovilo, da je bila tožnica zadolžena zlasti za sprejem, evidentiranje, obdelavo biološkega materiala in dokumentacije ter za izvajanje analiz biološkega materiala in urgentnih preiskav. Zaključek, da tožnica ni mogla nadomeščati analitika laboratorijske biomedicine, ki poleg še dodatnih zahtevnejših nalog vrednotenja rezultatov in vodenja predpisane dokumentacije opravlja to delo na vseh delovnih postajah, je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvi, da se je tožnica šele po dveh letih oziroma pol leta pred prenehanjem delovnega razmerja usposobila za delo na vseh delovnih postajah (analizatorjih) v laboratoriju toženke. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ocenilo, da je tožnica začasno odsotno delavko lahko nadomeščala samo v obsegu, v katerem bi ona delala na dveh delovnih postajah, ne pa v obsegu celotnega dela in vseh nalog iz delokroga analitika laboratorijske biomedicine.

10. Dejstvo, da je v začetku tožnica delala zgolj na dveh delovnih postajah, ki jih je že obvladala, ter da začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na vseh delih in nalogah, ki jih je ta pred odsotnostjo opravljala, ni bistveno in ne more privesti do zaključka, da je bilo takšno nadomeščanje navidezno, pogodbe za določen čas pa iz tega razloga nezakonite. Od delavke, ki je pričela z delom na novem delovnem mestu, se namreč ne pričakuje, da bo že od vsega začetka usposobljena za delo na vseh delovnih postajah laboratorija, predvsem upoštevajoč okoliščine, da vsaka od delovnih postaj terja posebno usposabljanje, da delavci tega profila ob zaposlitvi praviloma še nimajo ustreznih znanj, zaradi česar sledi večmesečno ali celoletno usposabljanje za delo na vseh delovnih postajah laboratorija, ter da je tožnica imela izkušnje le na eni delovni postaji, za katero je bila že prej usposobljena pri prejšnjem delodajalcu. Kot že zgoraj navedeno, je pomembno le, da ta dela in naloge spadajo v delokrog odsotnega delavca. Pritožba zato pravilno opozarja, da ni potrebno, da delovne zadolžitve odsotnega delavca in novo zaposlenega delavca v celoti sovpadajo. Ob primerjavi opisov obeh delovnih mest je sodišče prve stopnje ugotovilo, da analitik laboratorijske biomedicine opravlja 75 % do 80 % rutinskega dela inženirja laboratorijske biomedicine, zato se obe delovni mesti v tem obsegu dejansko prekrivata, vendar pa je zavzelo zmotno stališče, da delno prekrivanje delovnih nalog na obeh delovnih mestih ne more utemeljiti zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Tudi določilo, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas do dejanske vrnitve odsotnega zaposlenega, vendar ne za dlje kot šest mesecev, je za določitev trajanja pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretizirano in ni presplošno. Za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, da je njeno trajanje določeno za krajši čas, kot naj bi trajala predvidena odsotnost delavca, ki se nadomešča, saj nadomeščanje začasno odsotnega delavca kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da bi moral delavec odsotnega delavca nadomeščati ves čas oziroma celotno obdobje njegove odsotnosti.3 Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tak način sklepanja delovnega razmerja za določen čas brez pravne podlage in zato nezakonit. Presoja, ali sploh, kdaj in za koliko časa bo delodajalec nadomestil začasno odsotnega delavca, je namreč v izključni pristojnosti delodajalca.4

12. Poleg podane protispisnosti glede odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč preuranjeno presodilo, da ni obstajal zakonit razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ob upoštevanju, da se naloge delovnih mest inženirja in analitika v pretežni meri prekrivajo, pritožba utemeljeno poudarja, da za presojo, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca zakonito sklenjene, ne zadostuje ugotovitev, da je tožnica dejansko opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi, in ne dela analitika laboratorijske biomedicine, ki ga je opravljala začasno odsotna delavka. Kot bistveno bi bilo treba ugotavljati, katera dela in naloge je opravljala začasno odsotna delavka in jih je bilo zaradi njene odsotnosti potrebno nadomestiti ter kako se je v laboratoriju toženke izpadlo delo dejansko nadomestilo, kar pa je v izpodbijani sodbi izostalo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP), v katerem naj dopolni dejanske ugotovitve v nakazani smeri, oceni izvedene dokaze skladno z 8. členom ZPP ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj v skladu z zgornjimi napotili dopolnjevanje dejanskih ugotovitev predstavlja ugotavljanje dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana in ovrednotena, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena presoji pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2010. 2 Prim. s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 251/2017. 3 Prim. s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 278/2015. 4 Prim. s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 133/2015.