Jedro

Toženka ni upoštevala vseh olajševalnih okoliščin. Tožnik namreč s sklicevanjem na epidemijo in praznike ni ugovarjal zgolj obstoju kršitve, ampak je že v dopisu z dne 8. 1. 2021 uveljavljal tudi, naj toženka to upošteva kot olajševalne okoliščine oziroma naj zaradi tega kazni za kršitev ne izreče. Epidemija Covid-19 pa je po presoji sodišča podjetjem gotovo otežila poslovanje, saj je splošno znano, da sta Vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje pozivala delodajalce naj odrejajo delo na domu, v takem primeru pa ni dvoma, da je bilo v podjetju prisotnih manj ljudi kot sicer, kar je motilo dotlej ustaljene delovne procese in spreminjalo delovne zadolžitve. Bližajoči prazniki so zagotovo neodvisno od volje tožnika prav tako vplivali na dolžino zamude. Toženka nadalje ni upoštevala obnašanja tožnika, ki je pred kršitvijo in po njej zaprošene podatke posredoval v zahtevanih rokih. Napako je zaznal sam in se brez dodatnega poziva sam odzval na toženkine zahteve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 3062-20/2020-30 z dne 9. 2. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom tožniku naložila plačilo denarne kazni v višini 3.000,00 EUR in odločila, da jo je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve sklepa.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) s sklepom z dne 8. 12. 2020 tožniku naložila, naj ji v roku 3 dni posreduje zaprošene podatke, dokumente oziroma pojasnila v zvezi s postopkom oddajanja ponudb za javno naročilo na enem od ministrstev. Pri določitvi roka je upoštevala, da ji je tožnik podatke že posredoval, vendar ne vseh, in da je pomembno, da zaprošene odgovore pridobi hitro. Ker je tožnik zahtevo prejel 9. 12. 2020, se je rok iztekel 14. 12. 2020, za podaljšanje roka pa je zaprosil šele 24. 12. 2020. Ne drži, da je bilo A. A. po telefonu rečeno, da bo agencija rok podaljšala, saj lahko toženka roke podaljša le pod zakonskimi pogoji.

3. Ugotavlja, da je tožnik kršil sodelovalno dolžnost iz malomarnosti, ki ni izključena niti zaradi razglašene epidemije Covid-19 niti zaradi dopustov v času praznikov, saj ob izteku roka praznikov ni bilo. Pojasnjuje, da na podlagi prakse Evropske komisije in Sodišča Evropske Unije, ki se je razvila na podlagi Uredbe 1/20031, pri odločanju o višini izrečene denarne kazni za kršitev sodelovalne dolžnosti upošteva težo in trajanje postopkovne kršitve, odvračalni učinek, načelo sorazmernosti in ali je bilo podjetje ustrezno poučeno o obveznostih ter sodelovalni dolžnosti. Upoštevaje ta merila in okoliščine primera je odločila, da je primerna denarna kazen 3.000,00 EUR.

4. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka kršila predpis, saj se določba četrtega odstavka 27. člena ZPOmK-1 nanaša na primer, ko naslovnik zahteve sodelovanje zavrača, kar izhaja tudi iz petega odstavka tega člena. Čeprav z zamudo, je tožnik zahtevane podatke dostavil. Trdi, da ni kršil sodelovalne dolžnosti, ker ni ravnal naklepno oziroma z zadostno malomarnostjo. Sklicuje se na epidemijo Covid-19, ki je razlog, da je oseba, zadolžena za pošto, zahtevo agencije opazila šele 24. 12. 2020. Nemudoma je ukrepala, poklicala toženko, se opravičila in zaprosila za podaljšanje roka, ker je oseba, zadolžena za pripravo podatkov, od 24. 12. 2020 na dopustu. Bistveno je, da ji je bilo ustno rečeno, da bo agencija rok podaljšala. Nato je za podaljšanje roka zaprosila še pisno, vendar je toženka prošnjo po tem, ko so bili podatki že dostavljeni, zavrgla. Tožnik je podatke dostavil brez novega sklepa, kar kaže na njegovo obžalovanje in željo po sodelovanju s toženko. Ker je bil to čas praznikov in dopustov, bi v vsakem primeru prišlo do prošnje za podaljšanje roka, kateri bi agencija očitno ugodila, če bi bila dana pravočasno, toženka pa bi podatke prejela v začetku januarja 2021 in torej njeno delo ni moglo biti ovirano.

5. Opozarja, da je bil rok ob upoštevanju splošno znanega dejstva, da je bilo treba zaradi epidemije Covid-19 omejiti prisotnost zaposlenih na delovnem mestu in upoštevaje količino zahtevanih podatkov, nerazumno kratek in da je toženka poziv poslala po pošti, ne elektronsko, da bi se lahko procesirala na daljavo. Poleg tega mu je bilo 24. 12. 2020 zagotovljeno, da bo rok podaljšan, zato je kršitev trajala največ 10 dni. Ne strinja se s toženko, da bi se skrbna podjetja v tem obdobju epidemije že lahko ustrezno organizirala, saj so bile njene razsežnosti tako hude, da ni mogoče zahtevati enake skrbnosti kot v razmerah, ko epidemije ni bilo. Trdi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna in generična. Zasledovanje odvračalnega učinka v obravnavani zadevi ni utemeljeno, saj je tožnik predhodno že posredoval dokumentacijo, s čimer je izpolnil svojo sodelovalno dolžnost in bi tako ravnal tudi v prihodnje. Izrečena denarna kazen v opisanih okoliščinah ni sorazmerna. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da je to, da je tožnik zahtevane podatke posredoval (po izteku roka), za odločitev irelevantno, saj se kršitev nanaša na nespoštovanje roka, kar je v skladu s stališčem naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi I U 2477/2018. Tožnik je torej sodelovalno dolžnost kršil. Tako ravnanje toženko ovira pri izvajanju njenih pristojnosti, kar lahko pomeni oviro za pridobivanje podatkov v bodoče. Navedbe tožnika, da naj bi rok podaljšala ustno so absurdne, saj to ni praksa agencije, ustno podaljšanje pa tudi ne bi bilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj pretečenega roka ni mogoče podaljšati. Če bi tožnik štel, da je bil rok ustno podaljšan, tudi ne bi 24. 12. 2020 pisno zaprosil za njegovo podaljšanje. Meni, da je naložena denarna kazen primerna, kar je utemeljila z načinom, trajanjem in težo kršitve. Poudarja, da kazen predstavlja zgolj 0,4% letnega tožnikovega prometa. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. V pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2021 tožnik poudarja, da je pandemija višja sila, ki opravičuje odstop od siceršnje prakse toženke, na katero se ta sklicuje, vendar je ne predstavi. Primeri, ko agencija ni izrekla denarne kazni, so poznani samo njej, kar mu onemogoča, da se nanje sklicuje in uveljavlja načelo enakopravnosti. Meni, da je toženka kaznovala „golo kršitev“ zakona, pri odločitvi za kaznovanje pa bi morala upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine.

8. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v upravnem spisu in zaslišalo priči A. A. in B. B. Dokazovanje z vpogledom v uradni zaznamek, opravljen dne 24. 12. 2020 o razgovoru z A. A. je zavrnilo, ker se tak uradni zaznamek v spisu ne nahaja. Dokaz z vpogledom v Odredbo za opravljanje dela na domu v izjemnih okoliščinah je zavrnilo v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1, ker gre za dokaz, ki ga tožnik v upravnem postopku ni predlagal, razlogi za to opustitev pa po presoji sodišča niso opravičljivi. Tožnik se namreč sklicuje na to, da dokaza v upravnem postopku ni predlagal, ker za zastopanje ni pooblastil odvetnika. Ker se je že v upravnem postopku skliceval na epidemijo Covid 19 (dopis z dne 8. 1. 2021), pa za to, da bi predložil dokaz, ki je urejal poslovanje na domu, odvetnik ni bil potreben. Kot prepozen je sodišče zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem direktorja toženke o tem, ali je toženka v zadevi, v kateri je zaprosila za informacije, že izdala kakšno odločbo, saj tožnik v tožbi, ki je vezana na 30 dnevni rok, tega ugovora ni uveljavljal2. Nadalje toženke ni zaprosilo za podatke, kakšne roke za dostavo podatkov je naložila ostalim subjektom in kdaj so se iztekli, ker to za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno.

9. Tožba je utemeljena.

10. Po 27. členu ZPOmK-1 lahko agencija pri nadzoru nad izvajanjem določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi preden izda sklep o uvedbi postopka, naslovi na vsako podjetje, družbenike in družbenice, člane organov vodenja ali nadzora ter na osebe, zaposlene pri podjetju, zahtevo za posredovanje podatkov (prvi odstavek). Agencija lahko zahteva podatke od podjetja tudi s posebnim sklepom, ki vključuje: pravno podlago, namen zahteve, opredelitev zahtevanih podatkov, določitev primernega roka za njihovo posredovanje in opozorilo o zagroženi denarni kazni zaradi posredovanja nepravilnih, nepopolnih ali zavajajočih podatkov ali zaradi neposredovanja podatkov v določenem roku. Zoper sklep ni sodnega varstva (drugi odstavek). Podjetje mora posredovati vse dokumente, ni pa dolžno priznati kršitve določb tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (tretji odstavek). Če podjetje, na katero je agencija naslovila zahtevo za posredovanje podatkov s sklepom, posreduje agenciji nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v določenem roku, lahko agencija izda sklep, s katerim mu naloži denarno kazen do 50.000 eurov. Rok za plačilo denarne kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od enega meseca (četrti odstavek).

11. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se določba četrtega odstavka 27. člena ZPOmK-1 nanaša (zgolj) na primer, ko naslovnik sodelovanje zavrača, kar naj bi izhajalo tudi iz petega odstavka tega člena. Citirana določba namreč izrecno določa, da lahko agencija izreče denarno kazen tudi, če naslovnik podatkov ne posreduje v določenem roku. Tudi po stališču teorije je nesodelovanje podjetja izkazano v primerih, ko agenciji posreduje nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v določenem roku.3 Določba petega odstavka tega člena pa izrecno ureja primer, ko podjetje še naprej zavrača sodelovanje in podatkov ne dostavi niti v nadaljnjem roku. Določa namreč, da agencija hkrati z izdajo sklepa iz prejšnjega odstavka izda sklep, s katerim podjetju določi nov rok za posredovanje podatkov. Zoper sklep ni sodnega varstva. Zoper podjetje, ki še naprej zavrača sodelovanje, agencija ravna še naprej tako, kot je določeno v prejšnjem odstavku, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže enega odstotka letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu. Iz citiranih določb torej ne izhaja, da se kaznuje zgolj tisto podjetje, ki podatkov ne predloži oziroma jih ne posreduje niti v naknadnem roku, ampak izhaja, da se podjetje, ki jih ne predloži niti v dodatnem roku, kaznuje ponovno.

12. Glede na navedeno okoliščina, da je tožnik toženki zahtevane podatke posredoval z zamudo, ne izključuje nastopa v zakonu zagrožene posledice, po presoji sodišča pa lahko vpliva na težo kršitve in s tem na višino izrečene denarne kazni. Pri tem sodišče še pripominja, da opisana ureditev ne odstopa bistveno od ureditve po Uredbi 1/2003, ki v členu 18(2) ureja enostavni zahtevek za informacije, v členu 18(3) pa določa, da kadar Komisija zahteva predložitev podatkov od podjetij ali podjetniških združenj z odločbo, navede pravno podlago in namen zahteve, podrobno navede, katere informacije zahteva, in določi rok, v katerem mora informacije prejeti. Prav tako navede sankcije, ki jih predvideva člen 23, in navede ali naloži sankcije, ki jih predvideva člen 24 ter navede pravico do pritožbe zoper odločbo. Člen 23(1)(b) pa določa, da lahko Komisija z odločbo podjetju ali podjetniškemu združenju določi globe, ki ne presegajo 1 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu, kadar naklepno ali iz malomarnosti v odgovoru na zahtevo iz člena 17 ali 18(3) predložijo napačne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali teh podatkov ne predložijo v zahtevanem roku. Člen 24 Uredbe 1/2003 določa periodične denarne kazni, ki ne presegajo 5 % povprečnega dnevnega prometa v predhodnem poslovnem letu na dan in so izračunane od dneva, določenega z odločbo, zato da se podjetja ali podjetniška združenja, kot določa točka (d) tega člena, prisilijo k predložitvi popolnih in točnih informacij, ki jih zahteva odločba, sprejeta v skladu s členoma 17 ali členom 18(3). Tudi po evropski ureditvi torej Evropska Komisija lahko izreče globo osebam, ki zahtevanih podatkov ne predložijo v zahtevanem roku, ampak so s tem zgolj v zamudi.

13. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je toženka od tožnika zahtevala, da ji posreduje določene podatke, in mu za to naložila rok treh delovnih dni. Tožnik je poziv prejel 9. 12. 2020, rok se je izrekel 14. 12. 2020, podatke pa je dostavil 11. 1. 2021. Sporno je, ali mu je bil rok podaljšan.

14. Tožnik v tožbi zatrjuje, da naj bi mu bil rok podaljšan ustno, tj. v telefonskem razgovoru. Toženka to zanika, kar je potrdil tudi njen uslužbenec, ki je po telefonu govoril z A. A. Povedal je, da v ustnem pogovoru roka ni podaljšal, saj za kaj takega niti ni imel pooblastil, ker mu ta zadeva ni bila dodeljena v obravnavo, ampak se je na telefon oglasil, ker osebe, ki je vodila postopek, ni bilo. Pri tem pa je to, da rok v telefonskem razgovoru ni bil podaljšan oziroma ponovno določen, potrdila tudi A. A., ki je na izrecno vprašanje povedala, da ji uslužbenec toženke, s katerim je govorila, ni rekel, da bo rok podaljšan, ji je pa rekel, da naj napiše elektronsko sporočilo in prosi za podaljšanje, kar je storila. Iz elektronskega sporočila z dne 24. 12. 2020 izhaja, da je A. A. toženki napisala:„ Na žalost je dokument zaradi spleta okoliščin in oteženega načina dela in odsotnosti iz pisarne zaradi Covid-19 situacije (večinoma delo od doma in nadomeščanja) v obdelavo do mene (ki sem kot vodja pisarne odgovorna za posredovanje sodelavcem) prispel šele danes. Tudi sodelavec, ki je odgovoren za odgovor, je od danes na dopustu. Zato vas vljudno prosim za podaljšanje roka za odgovor na sklep za 8 dni od sprejema podaljšanja.“

15. ZUP v 99. členu določa, da so za posamezna dejanja v postopku lahko določeni roki (prvi odstavek). Če roki niso določeni z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom za izvrševanje javnih pooblastil ali predpisom lokalne skupnosti, jih glede na okoliščine primera določi uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek). Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje (tretji odstavek). Tudi kadar predpisi omogočajo podaljšanje rokov, sme to storiti le uradna oseba, pa še uradna oseba le, če so izpolnjeni vsi pogoji: 1. prošnja prizadete osebe, 2. ki je vložena pred iztekom roka, in 3. so v njej navedeni ter verjetno izkazani opravičeni razlogi za podaljšanje. Prošnja mora biti vložena, preden se rok izteče, saj pretečenega roka ni mogoče podaljšati.4

16. Iz elektronskega sporočila izhaja, med strankama pa to tudi ni sporno, da je delavka tožnika zaprosila za podaljšanje roka dne 24. 12. 2020, ko je, kot tožnik navaja v tožbi in kot je izpovedala na glavni obravnavi, pregledala pošto, ki je v podjetje dospela 9. 12. 2020. Rok, ki je bil določen s sklepom, se je torej iztekel, preden je tožnik zaprosil za njegovo podaljšanje. Že iz tega razloga podaljšanje ni bilo niti mogoče, pa tudi priči nista izpovedali, da naj bi uslužbenec agencije v nasprotju s tem v telefonskem razgovoru določil nov rok.

17. Dejstva, da je tožnik zamudil rok, ne spremeni niti njegov ugovor, da je bil rok glede na epidemijo in z njo povezane omejitve pri številu oseb na delovnem mestu, prihajajoče praznike in količino podatkov nerazumno kratek. Kot je sodišče že pojasnilo, je po določbah ZUP (in po naravi stvari) rok sicer mogoče podaljšati, če so za to podani upravičeni razlogi, vendar le dokler ni iztekel. Če podjetje oceni, da na zahtevo za posredovanje podatkov ne bo utegnilo odgovoriti v določenem roku, lahko torej pred iztekom roka naslovi na agencijo prošnjo za podaljšanje roka.5 Iz sodne prakse SEU, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi podobne ureditve kazni za procesne kršitve, izhaja, da bi v primeru, če bi Komisija stranki z zahtevo nalagala obveznost, da poda odgovore, s katerimi bi priznala obstoj kršitve, ali bi bil obseg in raven podrobnosti zahtevanih informacij prevelik oziroma bi obstajala obveznost predložitve v posebni obliki6, lahko prišlo do kršitve načela sorazmernosti. Vendar iz sodbe SEU T-296/117 izhaja tudi, da če stranka podaljšanja roka ni predlagala, to zadošča za ugotovitev, da je bil zanjo rok zadosten.

18. Po sodni praksi SEU torej ni dvoma, da mora biti v zahtevah po informacijah, ki jih Komisija naslovi na podjetje, spoštovano načelo sorazmernosti in podjetju naložena obveznost o predložitvi informacij zanj ne sme pomeniti nesorazmerne obremenitve glede na potrebe preiskave.8 Glede na to in upoštevaje dejstvo, da Uredba 1/2003 zoper odločbo oziroma sklep o zahtevi za predložitev informacij dopušča posebno pritožbo, ki je ZPOmK-1 ne dovoljuje, pa se sodišče, čeprav je bil rok za vložitev zahteve za podaljšanje roka po določbah ZUP zamujen, izreka tudi o utemeljenosti tega ugovora.

19. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati, da je do zamude roka prišlo zato, ker naj bi bil glede na količino zahtevanih podatkov prekratek. Ne samo, da tega posplošenega očitka ni z ničemer konkretiziral in tako ni izpolnil svojega trditvenega bremena, ampak iz izvedenih dokazov izhaja kvečjemu to, da je do zamude prišlo zato, ker je spregledal sklep, ki ga je prejel dne 9. 12. 2020 in ga je opazil šele 24. 12. 2020, takrat pa zahtevanih podatkov ni mogel predložiti, ker je bila oseba, zadolžena za njihovo pripravo, na dopustu. Ob tem se tožbeni ugovor, da je bil rok zamujen, ker je bil nesorazmerno kratek in ni upošteval bližajočih praznikov, izkaže za neutemeljen. Priča A. A. je sicer izpovedovala, da je bilo podatkov ogromno, ker jih je na agencijo odnesla šele 5. 3. 2021, vendar iz upravnega spisa izhaja, da je govorila o podatkih, za katere je agencija zaprosila s sklepom št. 3062-20/2020-33 z dne 22. 2. 2021, tožnik pa jih je toženki posredoval 5. 3. 2021. Podatki, zahtevani s sklepom z dne 8. 12. 2020, so bili dostavljeni z dopisom z dne 8. 1. 2021, ki je k toženki prispel 11. 2. 2021. 20. Sodišče zavrača tudi ugovor tožnika, da sodelovalne dolžnosti ni kršil, ker mu zaradi razglašene epidemije Covid-19 ni mogoče očitati malomarnosti. Strinja se z razlogi izpodbijanega sklepa, da na malomarnost pri obravnavi prejete pošte kaže dejstvo, da je tožnik pošto, čeprav jo je prejel 9. 12. 2020, zaznal šele 24. 12. 2020, torej 15 dni po prejemu. Pri tem bi moral s pošto ravnati še posebej skrbno, ker je agenciji zahtevane podatke že dostavljal in je bil tedaj opozorjen na posledice opustitve. Sodišče se tudi strinja s toženko, da je morala tožniku sklep po določbi 87. člena ZUP vročiti osebno in ne po elektronski pošti, zaradi česar tak način vročanja ne more izključiti tožnikove malomarnosti pri poslovanju s prevzeto pošto, trditev, da bi v tem primeru napako prej opazil, pa je tudi povsem hipotetična. Poleg tega je od začetka razglasitve epidemije Covid-19 do decembra 2020 preteklo dovolj časa, da so podjetja svoje poslovanje lahko in morala prilagoditi epidemiji in z njo povezanim ukrepom ter priporočilom, kar vključuje tudi razporejanje pošte po podjetju. Toženka pravilno opozarja, tožnik pa temu ni ugovarjal, da je 9. 11. 2020, tj. prav tako v času epidemije, od tožnika zahtevala druge podatke, ki jih je kljub razglašeni epidemiji dostavil pravočasno. Iz tega prav tako izhaja, da je bilo rokovanje s pošto kljub epidemiji lahko organizirano in podatki pravočasno dostavljeni.

21. Priča A. A. je sicer prepričljivo izpovedala, da je imela v tem obdobju veliko dodatnih zadolžitev in da je bilo veliko ljudi odsotnih, zato ni mogla ažurno spremljati prejete pošte. Vendar pa je bil v tem primeru tožnik dolžan za pregledovanje pošte in njeno razporejanje zadolžiti drugega delavca, česar očitno ni storil, saj pošte 15 dni ni pregledal nihče. Tožnik bi se moral in mogel zavedati, da so v prejetih poštnih pošiljkah lahko tudi take, ki so vezane na rok in kljub omejitvi števila oseb na delovnem mestu zagotoviti, da bi prejeto pošto vsak dan kdo pregledal in razporedil. Gre za nezahtevno delo, ki ga lahko opravi tudi delavec, ki sicer za to ni zadolžen, če je bil običajno za to zadolženi delavec razporejen na druge zadolžitve. Nadalje se sodišče strinja s toženko tudi glede tega, da v času, ko bi morali biti podatki dostavljeni, tj. do 14. 12. 2020, ni bilo praznikov. Toženka pravilno opozarja, da tudi ugovor, da se naslovnik obveznosti dostaviti podatke ni izogibal, ampak je prejeti sklep z zahtevo po njihovi predložitvi (iz takšnih ali drugačnih razlogov) ostal zgolj neopažen, ne more izključiti malomarnosti podjetja pri ravnanju s tako zahtevo, po presoji sodišča pa te okoliščine vplivajo na višino denarne kazni.

22. Toženka je pri določanju višine denarne kazni upoštevala, da je tožnik v poslovnem letu 2019 ustvaril dohodke iz rednega poslovanja v višini 6.704.512,51 EUR, medtem ko je čisti dobiček znašal 314.648,09 EUR, in okoliščine, ki jih pri odmeri kazni upoštevata SEU in Evropska komisija, in sicer težo in trajanje kršitve, odvračalni učinek, načelo sorazmernosti in obstoj pouka o posledicah kršitve. Ugotavlja, da je bil tožnik opozorjen na posledice kršitve, da gre za blažjo postopkovno kršitev, storjeno iz malomarnosti, da je podjetje zahtevane podatke predložilo 11. 1. 2021 in je kršitev trajala štiri tedne. Nadalje je upoštevala, da je potreba po doseganju odvračalnega učinka velika, saj agencija zahtevane podatke potrebuje za učinkovito analizo oddaje ponudb v postopku javnega naročanja in za presojo, ali je v predmetni zadevi podana pristojnost za ukrepanje. Ker so postopki oddaje javnega naročila vezani na rok, neposredovanje podatkov bistveno vpliva na učinkovitost njenega dela. Zahteva za pridobitev podatkov pa je poleg preiskave edino orodje, s pomočjo katerega agencija pridobi relevantne podatke. Zato je treba zagotoviti sodelovanje subjektov tudi z denarnimi kaznimi. Glede na navedeno in upoštevaje poslovne rezultate podjetja, meni, da je primerna denarna kazen 3.000,00 EUR, ki je sorazmerna kršitvi.

23. Tožnik toženki očita, da je obrazložitev presplošna, da kršitev ni trajala štiri tedne (ker je bil rok za dostavo podatkov podaljšan) in da odločitev ne upošteva okoliščin primera, ampak le splošni odvračalni učinek, ter da je izrečena denarna kazen zato nesorazmerna.

24. Sodišče sodi, da je toženka, ob dejstvu, da ZPOmK-1 ne določa, katere okoliščine se upoštevajo pri odmeri kazni, pravilno izhajala iz meril, določenih v členu 23(3) Uredbe 1/2003, po katerem se pri določanju višine globe upoštevata teža in trajanje kršitve. Toženka nadalje pravilno ugotavlja, da je po praksi SEU pri odmeri kazni pomemben še odvračalni učinek9, ki ga je posebej poudaril tudi zakonodajalec. V predlogu zakona je namreč pojasnil, da je bilo treba urediti način pridobivanja podatkov, in sicer tako, da bi se zagotovilo večjo odzivnost na zahteve za posredovanje podatkov. Zaradi tega je bilo treba predpisati ustrezne sankcije za naslovnike – podjetja, ki ne odgovorijo na zahteve za posredovanje podatkov oziroma predložijo nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke, pri čemer je treba upoštevati privilegij zoper samoobtožbo.10

25. Vendar pa je treba pri ugotavljanju teže kršitve upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, tj. tako obteževalne kot tudi olajševalne okoliščine. To izhaja že iz dejstva, da so tovrstne kršitve sicer prekršek11, pri izrekanju kazni za prekrške pa se po 26. členu Zakona o prekrških upoštevajo meje, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep (prvi odstavek). Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine).12

26. V obravnavanem primeru toženka po presoji sodišča ni upoštevala vseh olajševalnih okoliščin. Tožnik namreč s sklicevanjem na epidemijo in praznike ni ugovarjal zgolj obstoju kršitve, ampak je že v dopisu z dne 8. 1. 2021 uveljavljal tudi, naj toženka to upošteva kot olajševalne okoliščine oziroma naj zaradi tega kazni za kršitev ne izreče. Epidemija Covid-19 pa je po presoji sodišča podjetjem gotovo otežila poslovanje, saj je splošno znano, da sta Vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje pozivala delodajalce naj odrejajo delo na domu, v takem primeru pa ni dvoma, da je bilo v podjetju prisotnih manj ljudi kot sicer, kar je motilo dotlej ustaljene delovne procese in spreminjalo delovne zadolžitve. Bližajoči prazniki so zagotovo neodvisno od volje tožnika prav tako vplivali na dolžino zamude. Toženka nadalje ni upoštevala obnašanja tožnika, ki je pred kršitvijo in po njej zaprošene podatke posredoval v zahtevanih rokih. Napako je zaznal sam in se brez dodatnega poziva sam odzval na toženkine zahteve. Iz obnašanja A. A. oziroma tožnika izhaja, da tožnik zahtevanih podatkov ni hotel skriti ali z njihovo predložitvijo zavlačevati ali uveljavljati, da jih sploh ni dolžan dostaviti ali toženki na kak drug način oteževati postopka. Okoliščine obravnavane zadeve tudi ne kažejo, da bi tožnik zamudil zaradi brezbrižnega odnosa do zahtev, ampak gre dejansko za enkratno napako, h kateri so gotovo pripomogle tudi spremenjene okoliščine poslovanja. Pri tem iz zadeve I U 2477/2018, na katero se sklicuje toženka, in v kateri je izrekla kazen 3.000,00 EUR, izhaja, da je kršitev trajala več kot dva meseca in da naslovnik zahteve na eno od točk zahteve odgovora ni hotel posredovati.13 V obravnavani zadevi je kršitev trajala 4 tedne, toženka pa ne navaja, da bi tožnik zavračal katerega od odgovorov. Prav tako ne ugotavlja, da bi bila zaradi konkretne zamude pri preiskovanju potencialne kršitve onemogočena oziroma da naj bi ji bilo delo oteženo, ampak se sklicuje na splošni odvračalni učinek kazni.

27. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijani akt odpravi, tj. zavzame stališče, da v obravnavani zadevi ni pogojev za kaznovanje, vendar za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.14 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. in 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije niti pravica, ki jo uveljavlja tožnik, tega ne terja.

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe. 2 Stališče, da uveljavljenje novega tožbenega razloga po poteku 30. dnevnega roka ni upoštevno, je v sodbi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 že zavzelo Vrhovno sodišče. 3 T.Bratina, M.Kocmut v P. Grilc (red.) Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 308. 4 J. Podlipnik v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2020, stran 608. 5 T. Bratina, M. Kocmut v P. Grilc (red.) Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 308. 6 Glej T-296/11, T-297/11 in druge. 7 Glej točko 95. 8 Glej T-296/11, točka 86. 9 Glej T-141/08 od točke 276 do 297, C‑89/11 P točke od 123 do 138. 10 Glej Predlog zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), prva obravnava EVA 2007-2111-0017, stran 5. 11 Glej 19. in 38. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru. 12 Zlasti se upoštevajo stopnja storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibi, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo (drugi odstavek). Pri odmeri globe se upošteva tudi storilčevo premoženjsko stanje, višino njegove plače, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti, pri prekrških s področja davkov in carin pa tudi sorazmerje višine globe z višino prikrajšane dajatve (tretji odstavek). 13 Glej točki 25. in 26. obrazložitve sodbe. 14 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61.