Jedro

Po določbi 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da v tem zakonu ni podlage za odločanje o odpisu teh prispevkov, pač pa jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis prispevkov od 31. 5. 2012 (ZZVZZ v zvezi z ZUJF), oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) dalje ni več.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je vlogo tožnika za odpis davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost z izpodbijanim sklepom zavrgla (1. točka izreka), z odločbo pa njegovo vlogo za odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške in stroškov prisilne izterjave zavrnila (2. točka izreka). Odločila je tudi, da tožnik sam trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožnik dne 5. 6. 2016 podal vlogo, s katero je zaprosil za odpis vseh davčnih obveznosti. Navajal je, da mu trenutni finančni ter socialni položaj ne omogočata plačila, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživetje, saj je brez dohodkov in zaposlitve, pa tudi brez prihrankov in premoženja, ki mu je bilo zarubljeno v več izvršilnih postopkih. Pojasnil je tudi, da je težje zaposljiv, saj je bil na prestajanju kazni zapora. Prvostopenjski organ ugotavlja, da znaša tožnikov davčni dolg po knjigovodskih evidencah na dan 10. 8. 2016 (na dan izdaje izpodbijane odločbe) skupaj 6.837,68 EUR, in sicer od tega stroški davčne izvršbe v višini 25,00 EUR, globe za prekrške v višini 1.690,00 EUR, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 48,34 EUR in drugi prostovoljni prispevki za socialno varnost v višini 5.074,34 EUR. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis, odlog plačila ali plačilo davka v obrokih na podlagi 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ta določba pa se na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 ne uporablja za plačilo davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost, zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za odpis tega dolga zavrgel. Glede tožnikove vloge za odpis neporavnanih glob je prvostopenjski organ pojasnil, da se odpis dolga ne uporablja za izrečene globe in stroške postopka o prekršku in je zato v tem delu njegovo vlogo zavrnil. V postopku bi zato lahko davčni organ obravnaval le 25,00 EUR iz naslova stroškov davčne izvršbe, za katere pa je ocenil, da glede na preostale dolgovane obveznosti ne predstavljajo dolga, ki bi bistveno poslabšal finančno stanje tožnika in je zato vlogo zavrnil tudi v tem delu.

3. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločbe se v celoti pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega organa. Pojasnjuje, da so prispevki za zdravstveno zavarovanje urejeni v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Pri odločanju o dolgu iz naslova teh prispevkov mora davčni organ upoštevati tudi določbe Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je odpravil podlago za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, urejenih v ZZVZZ. Tožnikova vloga je bila zato v tem delu pravilno zavržena. Prispevke za pokojninsko zavarovanje, za katere tožnik prav tako predlaga, da se odpišejo, ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v tretjem odstavku 159. člena določa, da v postopkih, ki jih davčni organ prične na zahtevo stranke, teh prispevkov ni mogoče odpisati. To pomeni, da ni več zakonske podlage, ki bi dopuščala odpis tega dolga in je tudi v tem delu prvostopenjski organ tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgel. Posebej drugostopenjski organ še poudarja, da je tožnik za določeno obdobje sklenil dogovor glede načina zavarovanja in take odločitve ni mogoče spreminjati za nazaj. Drugostopenjski organ še ugotavlja, da so pravilni tudi razlogi, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljil zavrnite tožnikove vloge za odpis neporavnanih glob za prekrške in stroške davčne izvršbe. Tožnika, ki je v finančni stiski, je sicer mogoče razumeti, vendar pa mora davčni organ upoštevati veljavne zakone, v postopku izterjave pa bodo upoštevana tudi pravila o tem, na katere dohodke v izvršilnem postopku ni mogoče posegati.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo se ne strinja, saj je nezakonita in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi razloge za zavrženje vloge za odpis obveznosti iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko zavarovanje in drugih prispevkov za socialno varnost navedla le pavšalno. Trenutni finančni položaj mu namreč ne omogoča plačila dolgovanih zneskov brez škode za njegovo preživljanje, saj je brez zaposlitve, brez dohodkov, prihrankov in premoženja, ki mu je bilo zarubljeno v več izvršilnih postopkih. Poleg tega je težko zaposljiva oseba, saj je bil na prestajanju kazni zapora. Vse to so utemeljeni razlogi, ki opravičujejo odpis njegovih obveznosti. Trditev tožene stranke, da odpis drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost ni mogoča, ne drži. Že sam naziv, da gre za prispevke, ki so prostovoljni, kaže na to, da jih zavezanec plačuje le prostovoljno. Neplačani prostovoljni prispevki se tudi ne upoštevajo pri nudenju socialne varnosti in tudi ni dvoma, da tožniku v času, ko teh prispevkov ni plačeval, socialna varnost ni bila nudena in s tem tudi niso nastali stroški iz tega naslova. Davčni organ hoče torej od njega izterjati plačilo za storitev, ki mu ni bila nudena, kar je protiustavno in protizakonito, če že ni kaznivo dejanje. Te prispevke je zato treba odpisati, oziroma organu, ki je dal zahtevek za plačilo teh prispevkov, naročiti, da zahtevek prekliče. Enako to velja za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj mu je bilo to prekinjeno. Tožena stranka od njega zahteva tudi plačilo prostovoljnih prispevkov za čas prestajanja zaporne kazni, četudi so mu bili takrat ti prispevki plačevani iz drugega naslova. Gre za glavnino njegovega dolga in kolikor se ta odpiše, postane smiseln tudi odpis preostalega dolga. Tudi za globe za prekrške je dovoljen odpis dolga in v tem delu tožena stranka podaja napačno razlago. Tožnik še navaja, da v času, na katerega se nanaša njegova vloga za odpis dolga, ni imel zdravstvenega kritja niti pokojninskega zavarovanja, saj mu je ZZZS prekinil zdravstveno zavarovanje, ZPIZ pa pokojninsko zavarovanje. Zato je treba dolg iz teh dveh naslovov odpisati in izdane račune stornirati ter izdati dobropis za zaračunano, vendar pa neizvršeno storitev. Storitve, ki ni bila opravljena, zakonsko in ustavno nihče ne sme zaračunavati, terjatev pa tudi sicer ne izhaja iz davkov, pač pa iz prostovoljnega zavarovanja.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa navedla, da prereka vse tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po določbi 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da v tem zakonu ni podlage za odločanje o odpisu teh prispevkov, pač pa jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis prispevkov od 31. 5. 2012 (ZZVZZ v zvezi z ZUJF), oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) dalje ni več. Zato je tožena stranka vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na odpis teh prispevkov, utemeljeno zavrgla, odločitev pa je skladna tudi z ustaljeno upravno sodno prakso.1 Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da na odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je šlo v njegovem primeru za prostovoljno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in da storitev ni mogel koristiti, ker jih ni plačal. Prostovoljna je bila namreč le tožnikova odločitev glede sklenitve zavarovanja, ne pa tudi odločitev ali bo po sklenitvi zavarovanja dogovorjene prispevke poravnaval ali ne.

9. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na predlagani odpis glob iz naslova prekrškov. ZDavP-2 namreč v 110. členu tudi določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Kot pravilno navaja tožena stranka, vodi v davčni organ v primeru neporavnanih glob le izvršilni postopek, ne vodi pa knjigovodskih evidenc o teh obveznostih, niti teh obveznosti ne odmerja, pač pa po določbah Zakona o prekrških (ZP-1) sankcije zaradi prekrškov izrekajo, odmerjajo in o tem vodijo evidence prekrškovni organi, oziroma sodišča, kolikor obravnavajo prekrške v sodnem postopku. Sodišče zato ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da davčni organ le vodi izvršbo neporavnanih glob in zato takega dolga, skladno s prej navedeno določbo 110. člena ZDavP-2, ne more odpisati.2

10. Na podlagi podatkov iz upravnih spisov je po mnenju sodišča utemeljena tudi odločitev tožene stranke, da ni podlage za ugoditev tožnikovi vlogi v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov davčne izvršbe. Glede na višino celotne terjatve, ki na dan izpodbijanega akta znaša skupaj 6.837,68 EUR, je tožena stranka pravilno ocenila, da dolg iz naslova stroškov davčne izvršbe ne bo bistveno poslabšal tožnikovega finančnega stanja. Ob tem se sodišče pridružuje tudi pojasnilom tožene stranke, da v postopku izvršilnega postopka veljajo pravila o tem, na katere dohodke ni mogoče posegati.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Primeroma, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1310/2015, I U 1783/2015, I U 1833/2015, I U 464/2016, I U 57/2017, in druge. 2 Enako v sodbi Upravnega sodišča RS, št. IV U 125/2015