Jedro

Ob predpostavki, da so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, ni razloga, da bi zahtevek, ki je bil odstopljen v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu, mogel biti obravnavan drugače, kot v smislu stališč Ustavnega sodišča v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010, torej ob razlagi in uporabi zakonske ureditve tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Sodišče tako meni tudi ob tem, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, bil predlog na podlagi določb ZIKS vložen pri sodišču pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, medtem ko je bil v obravnavani zadevi vložen po poteku tega roka. Tako meni zato, ker je bila (tudi) za predmetno premoženje pri tedaj pristojnem upravnem organu pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo po določbah ZDen. Gre pa za identiteto v objektivnem in subjektivnem smislu med predlogom z odstopljenim zahtevkom in pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, ter v vsebinskem smislu, za eno zahtevo, podano s ciljem vrnitve krivično odvzetega premoženja.

Izrek

Zadeve I U 647/2011, I U 699/2011 in I U 703/2011 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 647/2011. Tožbam se ugodi, sklep Upravne enote Vrhnika št. 491-1/2009 (218) z dne 2. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Odpravi se tudi sklep o ustavitvi postopka v 5. točki izreka delne odločbe Upravne enote Vrhnika št. 3/9-464-182/92 z dne 22. 12. 1999. Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Tožena stranka je dolžna drugi tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Upravna enota Vrhnika (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog predlagateljev v preostalem delu, ki ni zajet s pravnomočnim delnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000, in ki je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009 odstopljen tej v reševanje. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da so predlagatelji 22. 12. 1994 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložili predlog z zahtevkom za vračilo premoženja, na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Sodišče je del odvzetega premoženja upravičencu A.A. vrnilo z delnim sklepom Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000, v preostalem pa predlog z zahtevkom za vračilo premoženja odstopilo v reševanje temu organu. Upravni organ ugotavlja, da ne gre za upravno zadevo, saj je kot podlaga za predmetni zahtevek naveden 145. člen ZIKS, zato je za njegovo reševanje pristojno sodišče. O zahtevku predlagateljev, ki je bil podan z zahtevo, vloženo 16. 11. 1992, in ki ga je bil prvostopenjski organ na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pristojen reševati, pa je ta že v celoti pravnomočno odločil. Dne 21. 12. 1994 pa tudi ni bilo več mogoče zahtevati vračila premoženja na podlagi ZDen, saj se je rok za vložitev zahtev po tem zakonu za fizične osebe iztekel 7. 12. 1993. Glede na to je organ na podlagi določb 1. in 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odstopljeni zahtevek predlagateljev moral zavreči. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z odločbo z dne 28. 2. 2011 zavrnilo pritožbe prvega, drugega in tretjega tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je prvostopenjski organ o zahtevah več vlagateljev za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., odločil z delno odločbo z dne 8. 3. 1994 ter z delno odločbo z dne 22. 12. 1999, v preostalem pa zahteve ni reševal, pač pa je izdal sklep o ustavitvi postopka, saj so vlagatelji leta 1994 vložili predlog za vrnitev tega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS na sodišče, in se tako odločili za uveljavljanje pravice do vrnitve tega premoženja pred sodiščem; izbrali so torej sodni postopek in sodno pristojnost. Odločba in sklep o ustavitvi postopka z dne 22. 12. 1999 sta postala pravnomočna 25. 1. 2000. Zoper sklep o ustavitvi postopka ni bila vložena nobena pritožba. Zato o zahtevah, vloženih na podlagi ZDen, ni več mogoče odločati. Drugostopenjski organ še navaja, da je sodišče v sklepu Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, s katerim je predlog s še nerešenim delom zahtevka za vrnitev premoženja odstopilo prvostopenjskemu organu, ugotovilo, da A.A. premoženje ni bilo zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, katere razveljavitev so predlagatelji v letu 1994 dosegli, pač pa predhodno že z odločbama sodišča z dne 28. 6. 1946 in 21. 9. 1946. Zato se je sodišče, ob sklicevanju predvsem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-70/97 z dne 8. 1. 1998, izreklo za nepristojno ter predlog v še nerešenem delu odstopilo kot pristojnemu za reševanje na podlagi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen prvostopenjskemu organu. Vendar ga je ta, ker ne gre za upravno zadevo, saj kot podlago navaja 145. člen ZIKS, in ker predloga tudi ni mogoče obravnavati kot pravočasne zahteve za denacionalizacijo, tako pravilno zavrgel. Prvi tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom poseženo v ustavni pravici prvega tožnika, in sicer iz 22. v povezavi s 33. členom Ustave. Meni, da se prvostopenjski organ ne bi mogel sklicevati na pravnomočnost sklepa o ustavitvi postopka. Prav ta organ je namreč od vlagateljev zahteval, naj izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali vračilo premoženja ter jih usmeril v uveljavljanje vseh svojih pravic po določbah ZIKS. Ker ne ZIKS in ne ZDen nimata določb o medsebojnem izključevanju postopkov, in ker je Slovenija po 2. členu Ustave pravna država, mora ta poskrbeti, da se anomalija, ki jo je povzročila praksa organov, odpravi. Prvi tožnik dalje meni, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je še nerešeni del zahtevka odstopilo v pristojno reševanje upravnemu organu, saj je s tem strankam dalo možnost, da denacionalizacijski postopek nadaljujejo pri organu, pri katerem je bil - zaradi zahtev tega - dejansko in pravno prekinjen, in ne ustavljen, ne glede na izdani sklep o ustavitvi postopka, saj ta glede na materialno zadevo pomeni le prekinitev postopka. Prvi tožnik dalje navaja, da je bil v izbiro postopka dejansko in pravno prisiljen s strani upravnega organa, čeprav ta za to ni imel podlage, in sicer glede na njegov dopis, v katerem je bilo opozorilo, da če prvi tožnik tako ne bi ravnal, da bi organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. To pa pomeni, da ni šlo za prostovoljno izbiro stranke. Iz navedenih razlogov bi prvostopenjski organ moral denacionalizacijski postopek nadaljevati. Izpodbijani sklep pa je tudi pravno sporen oziroma preuranjen, saj bi po mnenju prvega tožnika organ moral pred odločitvijo vsaj sprožiti spor o pristojnosti. Opisana praksa, ki se je oblikovala pri reševanju denacionalizacijskih zadev, je nesprejemljiva, saj se s tem posega v ustavne pravice strank iz 5., 22. in 33. člena Ustave. Izhajajoč iz določbe 22. člena Ustave je z izpodbijanim sklepom kršen procesni in materialni zakon, saj za tako odločitev o odstopljenem delu zahtevka v določbah ZUP upravni organ ni imel zakonite podlage. Nepravilno se je prvostopenjski organ opredelil tudi glede vprašanja pravočasnosti vložene zahteve, saj kot datum vložitve zahteve ne more šteti datum pričetka postopka po določbah ZIKS, temveč je to datum vložene zahteve pred pristojnim upravnim organom. Zahteva za denacionalizacijo pa je bila pred upravnim organom vložena pravočasno. Kolikor pa se drugostopenjski organ sklicuje na pravico strank do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, pa pri tem prezre dejstvo, da je bil prav upravni organ tisti, ki je prisilil prvega tožnika k izbiri postopka, sicer bi ta postopek nadaljeval po določbah ZDen. Prvi tožnik opredeljuje vrednost spornega predmeta v zadevi na znesek 100.000,00 EUR. Sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Drugi tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je bila pri pristojnem upravnem organu vložena zahteva za denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. V iskanju najugodnejše rešitve za vračanje odvzetega premoženja ter glede na razveljavitev kazenske sodbe, ki je bila izdana A.A., se je drugi tožnik odločil, da poleg vložene zahteve za denacionalizacijo pri upravnem organu vloži tudi predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja pri sodišču. Drugi tožnik oziroma njegov pravni prednik ni nikoli odstopil od zahtevka, vloženega pri upravnem organu. Nepravdni postopek pri sodišču je potekal počasi, menjavali so se sodniki, zato je drugi tožnik soglašal s sklepom sodišča, da zadevo za vrnitev premoženja v nadaljevanju rešuje upravni organ, pri katerem se nahaja zahteva za denacionalizacijo, od katere drugi tožnik ni nikoli odstopil. Zaradi reševanja zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS je bilo nujno, da denacionalizacijski postopek začasno ne teče in prav zato je upravni organ očitno izdal sklep o ustavitvi postopka. Vendar je ustavitev bila le začasnega značaja in ni mogla vplivati na materialne pravice in zahtevke upravičenca, saj je pravica do vrnitve odvzetega premoženja ustavno varovana pravica prizadetih. Zaradi navedenega je neutemeljeno sklicevanje prvostopenjskega organa na določbo 129. člena ZUP, po kateri je zahtevo treba zavreči, če ni bila vložena v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je namreč zahteva bila vložena v zakonitem roku, vendar je bila zadeva odstopljena v reševanje sodišču, le to pa jo je ponovno vrnilo prvostopenjskemu organu. Kolikor pa prvostopenjski organ kot razlog za zavrženje zahteve navaja, da ne gre za upravno zadevo, pa to pomeni, da gre za kompetenčni spor ter je tako sklep o zavrženju zahteve vsaj preuranjen. Drugostopenjski organ v svoji odločbi povzema podatke o teku upravnega in sodnega postopka tako, kot da se je vse zgodilo v kratkem času. Ob upoštevanju poteka časa pa se pokaže, da je šlo v celotni zadevi dejansko za iskanje pristojnosti ali sodnega ali upravnega organa. Zmotno ugotavlja drugostopenjski organ, da je prvostopenjski organ že pravnomočno odločil o premoženju, ki je predmet izpodbijanega sklepa, in sicer s sklepom o ustavitvi postopka z dne 22. 12. 1999. Nesprejemljivo je tudi stališče drugostopenjskega organa, da je nepomembno, če drugi tožnik od zahteve za denacionalizacijo ni odstopil, ker ni vložil pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka in v njej te okoliščine navedel. S takim stališčem se nedopustno posega v materialnopravne pravice drugega tožnika oziroma denacionalizacijskega upravičenca, saj je očitno, da je bil sklep o ustavitvi postopka le formalnega značaja zaradi takrat obstoječe prakse, da oba postopka, tako pri sodišču kot pri upravnem organu ne moreta teči istočasno. Taka praksa je z odstopom zadeve s strani sodišča upravnemu organu varovana. Po mnenju drugega tožnika je sodišče ravnalo pravilno, ko je del zahtevka, ob ugotovitvi, da je za reševanje nepristojno, odstopilo kot pristojnemu upravnemu organu. Nesporno je, da drugi tožnik nikoli ni odstopil niti od postopka vračanja premoženja po ZDen, niti od postopka vračanja premoženja po ZIKS, in trdi, da je bil v času izdaje sklepa o ustavitvi postopka v brezizhodnem položaju ter pritožbe zoper ta sklep ni vložil zaradi prepričanja, da bo tako omogočen postopek pri sodišču, prav tako pa je na njegovo ravnanje vplivala tudi grožnja, da bo zahtevek za denacionalizacijo zavržen. Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ki za drugega tožnika pomeni le začasno ustavitev postopka, je bila sanirana dvotirnost postopkov po ZDen in ZIKS. Drugi tožnik še navaja, da se je upravnosodna praksa pri odločanju o vračanju zaplenjenega premoženja stalno spreminjala. Žrtve stalnega spreminjanja pa so posamezni upravičenci, med drugim tudi drugi tožnik oziroma njegov pravni prednik. Drugi tožnik dalje navaja, da so v tej zvezi kršene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23. in 33. člena Ustave, saj v obravnavanem primeru denacionalizacijski upravičenec ni deležen enakega varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, prav tako pa so bila dolžna sodišča in upravni organi brez nepotrebnega odlašanja odločati neodvisno in nepristransko, kar pa za obravnavani primer ne velja. Z zavrženjem denacionalizacijskega zahtevka pa je drugemu tožniku in ostalim upravičencem kršena tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave. Drugi tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijani prvostopenjski sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tretja tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je iz predmetnega upravnega spisa razvidno, da pri upravnem organu vložena zahteva za denacionalizacijo obsega tudi premoženje, o katerem ni odločeno niti z delnim sklepom sodišča z dne 10. 2. 2000, niti z odločbami upravnega organa iz leta 1994, 1999 in 2001. Ne glede na to, da so predlagatelji 21. 12. 2004 pri sodišču vložili še zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZIKS, zahtevka za denacionalizacijo v izpodbijanem sklepu navedenega premoženja pri upravnem organu niso nikoli izrecno umaknili. Zato je napačno stališče prvostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo, ker naj bi bil kot podlaga za vračilo v sklepu navedenega podržavljenega premoženja naveden 145. člen ZIKS. Kot izhaja že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009, predstavlja tako zahteva, dana pri upravnem organu, kakor tudi zahteva, vložena na sodišču, eno zahtevo, celoto, katere namen je vrnitev krivično odvzetega premoženja, kar je namen tako ZDen kot ZIKS. Premoženje je bilo upravičencu A.A. odvzeto z več odločbami, med drugim s kazensko sodbo z dne 20. 7. 1946. V nepravdnem postopku pri sodišču je bilo ugotovljeno, da pravni temelj za zaplembo celotnega premoženja ni bila kazenska sodba z dne 20. 7. 1946, temveč Zakon o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (v nadaljevanju ZKPIK) ter Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (v nadaljevanju ZZPIZ), ki sta zakona, navedena v 18. in 19. točki 3. člena ZDen. Za na ta način odvzeto premoženje je ZDen predvidel vračanje v upravnih postopkih po določbah tega zakona (3. člen v zvezi s 54. členom ZDen). Glede na to, da prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu navaja, da je pristojen za reševanje zahtevkov za vračilo premoženja na podlagi ZDen, je očitno, da je pristojen tudi za reševanje zahtevka za vračilo premoženja, ki ga je navedel v izpodbijanem sklepu, torej za reševanje zahtevka, ki mu ga je odstopilo sodišče. Navedeno še dodatno potrjuje tudi vsebina določbe 2. člena ZUP, ki določa, kdaj gre za upravno zadevo. Ker je od ugotovitve, kateri akt je predstavljal temelj za podržavljenje premoženja upravičencu A.A., odvisno tako vprašanje pristojnosti, kakor vprašanje, ali gre za upravno zadevo, bi prvostopenjski organ moral sam preizkusiti, kaj je bil pravni temelj za podržavljenje v izpodbijanem sklepu navedenega premoženja in šele nato sprejeti odločitev, ne pa zgolj zavzeti stališča, da zato, ker je v zahtevku, ki mu je bil odstopljen v reševanje, kot pravni temelj za denacionalizacijo naveden 145. člen ZIKS, ta zahtevek ne predstavlja upravne zadeve. Zaradi takega ravnanja je prvostopenjski organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Tretja tožnica pa še navaja, da tako ravnanje prvostopenjskega organa vsebinsko gledano predstavlja kompetenčni spor med upravnim organom in sodiščem, o čemer pa sam upravni organ že po naravi stvari ne more odločati. Tretja tožnica sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovorih na tožbe prvega in drugega tožnika ter tretje tožnice prereka tožbene navedbe ter vztraja pri odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, sodišču pa predlaga, naj tožbe kot neutemeljene zavrne.

K I. točki izreka: Sodišče je o združitvi postopkov, ker gre za isti predmet, v vseh zadevah je namreč izpodbijan isti upravni akt, odločilo na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka: Tožbe so utemeljene.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel predlog z zahtevkom za vrnitev A.A. zaplenjenega premoženja, vložen pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 22. 12. 1994, v delu, v katerem o zahtevku ni bilo odločeno z delnim sklepom tega sodišča Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000, ter mu je bil odstopljen v reševanje na podlagi pravnomočnega sklepa navedenega sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno. Organ je odločitev oprl na 1. in 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Sodišče se s tožniki strinja, da prvostopenjski organ (v dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa) ni imel podlage, da bi s strani sodišča odstopljeni predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (z utemeljitvijo, da ne gre za upravno zadevo) mogel zavreči. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tako odločil, ker je kot podlaga za zahtevek v predlogu naveden 145. člen ZIKS ter je tudi iz vsebine predloga razvidno, da predlagatelji uveljavljajo vračilo premoženja in plačilo odškodnine na podlagi določb ZIKS, za reševanje takih zahtevkov pa je pristojno sodišče, medtem ko so upravni organi pristojni le za reševanje zahtevkov, ki se uveljavljajo po določbah ZDen. Iz sklepa sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008 pa izhaja, da je to ugotovilo, da sta pravni temelj za zaplembo celotnega premoženja A.A. bila ZKPIK in ZZPIZ ter da je bila zaplemba izvršena z odločbama Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1264/46 z dne 28. 6. 1946 in dne 21. 9. 1946, in da pravni temelj za zaplembo ni bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 174/46 z dne 20. 7. 1946 (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kpv 937/46 z dne 17. 9. 1946), ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 197/94 z dne 12. 10. 1994 spremenjena tako, da je bil A.A. oproščen vseh obtožb (ker ob izdaji kazenske sodbe in v času njene pravnomočnosti A.A. dejansko premoženja ni več imel). Ne da bi prvostopenjski organ ugotovil glede pravnega temelja za prehod predmetnega premoženja v državno last drugače, kot izhaja iz sklepa sodišča, namreč da sta to ZKPIK in ZZPIZ – to pa sta zakona, navedena v 18. in 19. točki 3. člena ZDen (ugotovitev o pravnem temelju za prehod predmetnega premoženja v državno last izpodbijani sklep niti nima), pa glede na določbe 52. in 54. člena ZDen ni imel podlage za zaključevanje, da zadeva ne sodi v upravno pristojnost. Pa tudi če bi organ prišel do drugačnih ugotovitev kot sodišče (čeprav iz obrazložitve sklepa ne izhajajo), namreč da naj bi pravni temelj za zaplembo bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 174/46 z dne 20. 7. 1946, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 197/94 z dne 12. 10. 1994 spremenjena (tako, da je bil A.A. oproščen vseh obtožb), zaradi česar bi zadeva lahko sodila v sodno pristojnost (taka zadeva pa lahko sodi v sodno pristojnost - po tem ko je Ustavno sodišče z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 razveljavilo 92. člen ZDen - v primeru, da upravičenci na podlagi 145. člena ZIKS izberejo za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja sodni postopek), bi odstopljenega predloga z delom še nerešenega zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja ne mogel zavreči po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pač pa bi organ moral (po tem ko je že sodišče zavrnilo pristojnost v zadevi), tako kot menijo tudi tožniki, zahtevati odločitev o sporu glede pristojnosti (prvi odstavek 27. člena, tretji odstavek 26. člena ZUP) ter pred rešitvijo tega spora ne bi smel odločiti. Prvostopenjski organ je, kot izhaja iz predloženega spisa, tako zahtevo na Ustavno sodišče tudi podal, vendar je bil postopek ustavljen (ker v zahtevi ni bila konkretno opredeljena zadeva, glede katere naj bi med upravnim organom in sodiščem obstajal spor glede pristojnosti) ter tako spor glede pristojnosti ni bil rešen.

Kot razlog za zavrženje v reševanje odstopljenega dela zahtevka je prvostopenjski organ navedel tudi 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (po kateri organ zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku). Ugotovil je namreč, da je bil predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja pri sodišču vložen 22. 12. 1994 ter ga tako ni mogoče obravnavati kot pravočasne zahteve za denacionalizacijo, saj je zahteva za denacionalizacijo glede na določbe ZDen, če jo je vložila fizična oseba, morala biti vložena do 7. 12. 1993. Ustavno sodišče je v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 presodilo, da pravno stališče, po katerem sodišče na podlagi 145. člena ZIKS vložen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja zavrne, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS temveč ZDen, ob tem ko upravičenci zaradi poteka prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen nimajo več na voljo nobenega drugega postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V zvezi z obravnavano zadevo je med drugim še navedlo, da odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, vložen na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen, zaradi roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen samo navidezno dopušča upravičencem uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to možnost dokončno odvzema. Za nov postopek pa je sodišču naložilo, da bo moralo ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot ZIKS (ki je enak), in cilja (ki je enak – poprava krivic), in ob upoštevanju, da je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju, zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Navedlo je, da zakonske ureditve ne bo mogoče razlagati tako, da upravičenci ne bi imeli več pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe; če bi sodišče tako vlogo odstopilo v pristojno reševanje upravnemu organu, pa bi moral upravni organ tako vlogo obravnavati kot pravočasno.

Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča tako izhaja, da to meni, da je z ustrezno razlago zakonov treba upravičencem, ki so uveljavljali vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS, pa se je med sodnim postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe, omogočiti učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ker bi bilo v nasprotnem primeru nedopustno poseženo v njihovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Navedena stališča Ustavnega sodišča in sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki jim je sledila (primere sodišče navaja v nadaljevanju), pomenijo tako odstop od dotedanje prakse, ko je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku potrjevalo odločitve sodišč o zavrnitvi zahtevka, ki so temeljile na presoji, da zahtevek, vložen na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen.

Če so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, da pravni temelj za zaplembo premoženja A.A. ni bila kazenska sodba, v kategorijo upravičencev, na katere se nanašajo navedena stališča Ustavnega sodišča, spadajo tudi tožniki. Ob izhodiščih, kot izhajajo iz prej navedenih stališč Ustavnega sodišča, je bil izdan tudi sklep Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008 (s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje v zadevi ter predlog glede še nerešenega dela zahtevka odstopilo v reševanje prvostopenjskemu organu), torej z namenom varovanja pravic predlagateljev sodnega postopka do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.

Sodišče (ob predpostavki, da so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, da pravni temelj za zaplembo premoženja A.A. ni bila kazenska sodba) meni, da ni razloga, da bi zahtevek, ki je bil odstopljen v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu, mogel biti obravnavan drugače, kot v smislu stališč Ustavnega sodišča v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (ki jim je sledila nato tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča v revizijskih postopkih, npr. sklepi II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 486/2010 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011, II Ips 299/2010 z dne 23. 6. 2011 itd.), torej ob razlagi in uporabi zakonske ureditve tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Sodišče tako meni tudi ob tem, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, bil predlog na podlagi določb ZIKS vložen pri sodišču pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, medtem ko je bil v obravnavani zadevi vložen po poteku tega roka, 22. 12. 1994. Tako meni zato, ker je bila (tudi) za predmetno premoženje pri tedaj pristojnem upravnem organu pravočasno (in ta okoliščina ni sporna) vložena zahteva za denacionalizacijo (oziroma več teh, pa so bili postopki nato združeni) po določbah ZDen. Gre pa za identiteto v objektivnem (razen glede podlage zahtevkov, ki pa tudi v smislu prej navedenih odločbe Ustavnega sodišča in sklepov revizijskega sodišča ni odločilna) in subjektivnem smislu med predlogom z odstopljenim zahtevkom in pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, ter v vsebinskem smislu, kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009 (s katerim je potrdilo sklep Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008), za eno zahtevo, podano s ciljem vrnitve krivično odvzetega premoženja. Kolikor pa se drugostopenjski organ sklicuje na sklep prvostopenjskega organa z dne 22. 12. 1999 (5. točka izreka delne odločbe), s katerim je ta denacionalizacijski postopek za vrnitev predmetnega premoženja ustavil, pa ta sklep ob taki obravnavi zahteve kot ene, in ob tem ko, kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa, ta tudi ni imel podlage v izjavah vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, da to umikajo – po 132. člena ZUP/86 pa je razlog za ustavitev postopka taka izrecna izjava, posamezno dejanje ali opustitev stranke pa bi bilo mogoče šteti za umik zahtevka samo, če bi to bilo z zakonom določeno (iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ sklepal, da so ti za uveljavljanje vrnitve premoženja izbrali sodni postopek, glede na sklep sodišča Nz 772/94 z dne 16. 4. 1999 - iz katerega izhaja, da so predlagatelji v delu, o katerem je odločil upravni organ, zahtevek skrčili), ne more biti razlog za to, da se na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo postopka ne vodi tako, da je v njem varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, in s tem njihova ustavna pravica do zasebne lastnine. Vse navedeno pa narekuje sodišču presojo, da prvostopenjski organ predloga z odstopljenim delom zahtevka (tudi) kot nepravočasne zahteve ne bil mogel zavreči. Sodišče je tožbam ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Na podlagi določbe tretjega odstavka tega člena, po katerem sodišče glede na vsebino zadeve lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, je sodišče, da bi se zadeva lahko pravilno rešila, odpravilo tudi delno odločbo tega organa z dne 22. 12. 1999, v 5. točki izreka, v kateri vsebuje sklep o ustavitvi postopka.

K III. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku prvega tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.

K IV. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku drugega tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.