Jedro

Iz 114. člena ZZZDR ne izhaja, da izvršuje roditeljsko pravico, kadar starši živijo ločeno, tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi.

Izrek

1. Pritožba prvotožnika se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1459/96-18 z dne 17.2.1999. 2. Pritožba drugotožnice se zavrže.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba prvotožnika D.I.Š. zavrže po 4. točki 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), in da se tožba drugotožnice M.Š.Š. zavrže po 5. odstavku 83. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 16. členom ZUS. Z odločbo z dne 23.9.1996, je tožena stranka odločila: pritožbena postopka zoper sklep Centra za socialno delo L. M.-P. z dne 24.6.1996 in zoper sklep z dne 29.7.1996 se združita v en postopek (1. točka izreka); pritožbama D.I.Š. se ugodi in se odpravita sklepa Centra za socialno delo L. M.-P. z dne 24.6.1996 in z dne 29.7.1996, ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje (2. točka izreka); pritožbi mld. M.Š.Š. se zavržeta (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je predmet tega upravnega spora le 3. točka izreka odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se pritožbi ml. M.Š.Š. zavržeta. Mld. M.Š.Š., roj. 25.1.1989, živi pri svoji materi D.Š. v M. Glede na določbe 107. in 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) bi lahko drugotožnico zastopala v tem upravnem sporu kot zakonita zastopnica le njena mati D.Š.

Prvotožnik v svojem imenu in v imenu drugotožnice vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). V pritožbi navaja, da je materialni zakon kršen. Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa predpis (1. odstavek 54. člena Ustave). ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice v 2. odstavku 4. člena. V 3. odstavku istega člena pa določa, da pripada roditeljska pravica skupaj očetu in materi. Prvotožnik je oče drugotožnice, torej eden od staršev. Zato ima kot oče roditeljsko pravico. Roditeljska pravica mu ni bila nikoli in nikdar v nobenem postopku odvzeta. Da tožnika živita ločeno ne pomeni, da prvotožnik nima roditeljske pravice in da zaradi tega ne more zastopati drugotožnice. Konvencija ZN o otrokovih pravicah določa, da sta oba roditelja enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Uveljavlja taksno oprostitev, saj bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje, kakor tudi preživljanje drugotožnice. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

K točki 1: Sodišče prve stopnje je v postopku predhodnega preizkusa tožbe zavrglo tožbo prvotožnika na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Tožnik je namreč izpodbijal v svojem imenu odločbo tožene stranke le v tistem delu, v katerem je bila zavržena pritožba ml. M., zastopane po prvotožniku. Z zavrženjem tožbe ml. M. pa kakšna njegova pravica ali na zakon oprta osebna korist očitno ni bila prizadeta. Vprašanje zakonitega zastopstva ml. M. v tem upravnem sporu ni tožnikova neposredna na zakon oprta korist. Iz 114. člena ZZZDR namreč ne izhaja, da izvršuje roditeljsko pravico, kadar starši živijo ločeno, tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi. Tožniku pa je bilo z navedeno odločbo tožene stranke v tistem delu, v katerem je izpodbijal odločbo organa prve stopnje v svojem imenu, že tako ugodeno (2. točka izreka). Tudi za obravnavo tožbe, ki jo vloži v upravnem sporu mladoletnik, če ga ne zastopa roditelj, pri katerem živi oziroma brez ustreznega akta pristojnega centra za socialno delo, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage. Zato je tožbo ml. M. pravilno zavrglo (83. člen ZPP/77, v zvezi s 16. členom ZUS).

Pritožbeni ugovori o pravicah, ki jih prvotožnik ima po zakonu in po mednarodnih konvencijah kot roditelj, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pod točko 1 ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo prvotožnika pod točko 1 izreka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K točki 2: Glede na 114. člen ZZZDR je nedovoljena pritožba, ki jo je prvotožnik vložil v imenu drugotožnice. Zato bi jo moralo, na podlagi 3. odstavka 358. člena ZPP/77, zavreči že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je zavrglo na podlagi 367. člena ZPP/77 v zvezi s 16. členom ZUS pritožbeno sodišče. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je pristojno odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP/77 v zvezi s 16. členom ZUS).