Jedro

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti po 11. členu ZGos-UPB1. Prizadeta stranka je z vlogo zaprosila za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti na zunanji površini-gostinskem vrtu. Stališče tožene stranke, da za postavitev gostinskega vrta gradbeno dovoljenje ni potrebno, je po mnenju sodišča glede na okoliščine primera preuranjeno, saj je o enostavnem objektu glede na določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik) mogoče govoriti le, kadar gre za sezonsko gostinski vrt; tega ali sporni vrt izpolnjuje pogoje po 9. členu Pravilnika pa prvostopni organ ni ugotavljal. To pa je po mnenju sodišča tista relevantna okoliščina, od katere je odvisno ali je gradbeno dovoljenje potrebno ali ne. Od tega vprašanja je tudi odvisno vprašanje ali ima tožnica lahko položaj stranke v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek družbe A.A.A. d.o.o., B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi družbe A.A.A. d.o.o., A., B., odpravila odločbo Upravne enote B. št. ... z dne 8. 5. 2005 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je UE B. zavrnila zahtevek družbe A.A.A. d.o.o., B., za izdajo ugotovitvene odločbe o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti na terasi pred gostinskim obratom bar B.B.B., C., B., iz razloga, ker stranka ni predložila uporabnega dovoljenja za gostinski vrt. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 11. člen Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 4/06, v nadaljevanju ZGos-UPB1), ki ga citira, po katerem mora pravna ali fizična oseba, ki želi opravljati gostinsko dejavnost, predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom in drugimi predpisi, ki jo izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote, ter da je odločbo treba pridobiti tudi za gostinski vrt. Tožena stranka ugotavlja, da je pritožnik dokazal, da ima pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem se nahaja gostinski vrt in zato je njegova pritožba v tem delu utemeljena kot tudi v delu, da za postavitev gostinskega vrta ne potrebuje gradbenega in uporabnega dovoljenja, saj se utemeljeno sklicuje na določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 do 100/05, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka navaja določbo Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, 14/05 - popr. - UPB1, v nadaljevanju ZGO-1) in sicer na 3. člen, po katerem za enostavni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednih zemljišč v skladu s predpisom iz 2. odstavka 8. člena tega zakona ter na določbe 4. in 9. člena Pravilnika, kjer so določene vrste začasnih objektov, namenjenih sezonski turistični ponudbi. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke napačno oprl svojo odločitev na lokacijsko informacijo, saj le ta po mnenju tožene stranke ne more biti v nasprotju z ZGO-1 in Pravilnikom, ki določata pogoje, pod katerimi je dovoljeno zgraditi oz. postaviti objekt brez gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju tožena stranka citira določbe 14. in 36. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za širše območje starega mestnega jedra B. (Uradni list RS, št. 63/97, v nadaljevanju PUP), ki med drugim tudi določa, da ni potrebno gradbeno dovoljenje za postavitev začasnih objektov in naprav, ki so namenjeni turistični ponudbi. Ugotavlja, da je napačno stališče prvostopnega organa, da iz lokacijske informacije izhaja, da bi morala stranka pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, saj se ta določba nanaša na primer, ko gre za trajno in konstantno izvajanje gostinske dejavnosti izven objekta, ne pa za gostinski vrt sezonske narave. Očitke pritožnika glede priznanja položaja stranke B.B. pa kot neutemeljene zavrne, sklicujoč se na 142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB2, v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožene stranke je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker organ prve stopnje ni ugotovil vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izdajo odločbe, zato mu naloži v ponovnem postopku ugotoviti ali gostinski vrt izpolnjuje s Pravilnikom določene pogoje za začasen objekt in šele nato izdajo odločbe v stvari, ki je predmet tega postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Po njenem mnenju je tožena stranka kršila pravila postopka, ko je samovoljno presodila, da določbe veljavnega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za širše območje starega mestnega jedra B. (Uradni list RS, št. 63/97) ne veljajo, čeprav te niso bile odpravljene in da se namesto njih določajo določbe Pravilnika. V nadaljevanju se sklicuje na lokacijsko informacijo in na pravni red, ki velja glede sporne parcele po navedenem Odloku, po katerem je za izvajanje gostinske dejavnosti za objekt in izven njega na površinah funkcionalnega zemljišča objekta (parc. št. ...) potrebno pridobiti pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje in pod določenimi pogoji tudi soglasje lastnikov sosednjih zemljišč. Po mnenju tožeče stranke je v konkretnem primeru potrebno natančno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z obratovanjem gostinskega lokala. Navaja, da je bilo gradbeno dovoljenje UE B. za gostinski lokal odpravljeno z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 5. 10. 2004 ter investitor ne razpolaga z dokončnim gradbenim dovoljenjem za gostinski lokal. Kljub temu lokal nemoteno posluje več kot dve leti. Na osnovi odpravljenega gradbenega dovoljenja za gostinski lokal s sezonskim vrtom je UE izdala uporabno dovoljenje in sicer samo za gostinski lokal in ne za gostinsko teraso. Po mnenju tožeče stranke je uporabno dovoljenje, ki temelji na odpravljenem gradbenem dovoljenju, nično, zato je po njenem mnenju prvostopni organ v skladu z ZGos pravilno ugotavljal neobstoj pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, tožena stranka pa je svojo odločitev utemeljevala zgolj in samo na določbi 9. člena Pravilnika. Sklepno predlaga sodišču, da odpravi odločbo tožene stranke in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe v zvezi s tožbo in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pooblaščenec prizadete stranke družbe A.A.A. d.o.o., B., v odgovoru na tožbo izpodbija tožničin status stranke z izkazanim pravnim interesom, in očita nepravilno postopanje prvostopnega organa. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je predložil vlogi za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti vse ustrezne dokaze in da mu ni bilo treba predložiti gradbenega dovoljenja glede na določbi 9. in 15. člena Pravilnika in prereka očitke tožnice, da Odlok ne velja, saj tožena stranka le navaja, da Odlok ne določa, da ni dovoljeno postaviti začasnega objekta. Tudi ne drži, da stranka posluje brez gradbenega dovoljenja, kar pa nima zveze s predmetno zadevo. V nadaljevanju pojasni svoje videnje razlogov tožničine tožbe z očitkom zlonamernosti. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in da tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti po 11. členu ZGos-UPB1, po katerem mora pravna oseba, ki želi opravljati gostinsko dejavnosti, predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom in drugimi predpisi, ki jo izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote. Podlaga za ugotavljanje pogojev za opravljanje dejavnosti v gostinskih obratih je uporabno dovoljenje, ki ga izda pristojna upravna enota na podlagi predpisov o urejanju prostora v skladu z namembnostjo objekta oz. poslovnega prostora (8. člen ZGos-UPB1). Prizadeta stranka je z vlogo zaprosila za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti na zunanji površini-gostinskem vrtu. Po mnenju sodišča se tožena stranka sicer pravilno sklicuje na materialne predpise, tako na določbe 3. člena ZGO-1-UPB1 kot določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/2003). Toda njeno stališče, da za postavitev gostinskega vrta gradbeno dovoljenje ni potrebno, je po mnenju sodišča glede na okoliščine primera preuranjeno, saj je o enostavnem objektu (4. člen Pravilnika) glede na določbe Pravilnika mogoče govoriti le, kadar gre za sezonsko gostinski vrt, tega ali sporni vrt izpolnjuje pogoje po 9. členu Pravilnika, pa prvostopni organ ni ugotavljal. To pa je po mnenju sodišča tista relevantna okoliščina, od katere je odvisno ali je gradbeno dovoljenje potrebno ali ne. Ker je od tega vprašanja tudi odvisno vprašanje ali ima tožnica lahko položaj stranke v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev (ima pa ga lahko le v primeru, če svojih pravic ne more uveljavljati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), sodišče ugovore prizadete stranke glede pasivne legitimacije tožnice zavrača. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-86/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 23. in 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US) v povezavi s 104. členom ZUS-1, uporablja tudi v sporih, kjer se preizkuša zakonitost upravnih aktov, do povrnitve stroškov postopka ni upravičena. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na 73. členu ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 107. člena istega zakona.