Jedro

Šele po ugotovitvi, da je delavec storil očitane kršitve obveznosti je mogoče presojati vprašanje njegove disciplinske odgovornosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi disciplinske komisije in komisije za pritožbe, s katerima je bil tožniku za storjene kršitve delovnih obveznosti, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev pa je bila pogojno odložena za dobo sedmih mesecev. Tožniku se je očitalo, da je samovoljno uporabljal službeni avtomobil, kateremu je potekla veljavnost prometnega dovoljenja, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo, kar naj bi povzročilo prometno nesrečo, v kateri je bilo službeno vozilo poškodovano. Škoda naj bi bila povzročena tudi zaradi verjetnega kaznovanja za storjeni prekršek. Sodišče je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo in da naj bi bil to vzrok prometne nesreče. Tožnik službenega vozila med bolniškim staležem ni uporabil samovoljno, temveč na prošnjo delavca tožene stranke, da prinese ključe tovornega vozila na delovišče. Tožnik ni vedel, da je poteklo prometno dovoljenje, za njegovo podaljševanje pa je bil zadolžen drug delavec tožene stranke. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi bila kot pravna oseba ali njena odgovorna oseba, kaznovana za prekršek zaradi nepodaljšanja vozniškega dovoljenja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da tožniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti, zaradi česar po določilu 2.2.1 člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti za očitani dejanji vožnje z vozilom, ki ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja in povzročitve nesreče zaradi neprilagojene hitrosti, ni odgovoren. Za obe očitani kršitvi bi bilo tožniku mogoče očitati le nezavestno malomarnost (da bi se moral in mogel zavedati nastanka prepovedane posledice), za katero pa po pravilniku tožene stranke ni disciplinsko odgovoren. V zvezi s prvo kršitvijo tudi ni bil izkazan nastanek pravno relevantne škode.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke, temveč je le pavšalno in arbitrarno potrdilo prvostopno sodbo. Tako ni odgovorilo na očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, po katerih mora imeti voznik vedno pri sebi zavarovalno polico ali drugo potrdilo o sklenjenem zavarovanju in da bi tožnik kot izkušen voznik to moral vedeti. Zato mu je mogoče očitati naklepno ravnanje ali pa vsaj hudo malomarnost. Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da tudi na podlagi izpovedi tožnika samega ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nezgodo odgovoren voznik nasproti vozečega vozila. O tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Nejasno, protislovno in materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča o odgovornosti tožnika, ker hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na vozišču. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka izrecno uveljavlja le kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima navedbe o vseh odločilnih dejstvih in o pritožbenih navedbah v zvezi s temi dejstvi, izrecno tudi o tistih, za katere revizija neutemeljeno in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe navaja, da jih nima. Zato zatrjevane formalne pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. To velja tako za dejansko stanje glede bistvenih elementov očitanih kršitev delovnih obveznosti, kot za dejansko stanje glede oblike in stopnje disciplinske odgovornosti tožnika.

Poleg dejanskih okoliščin pa je pomembna tudi pravna podlaga za disciplinsko odgovornost. Izpodbijana sodba pri tem izhaja iz razlage člena (točke) 2.2.1. Pravilnika tožene stranke, po kateri naj bi bil delavec disciplinsko odgovoren le, če je kršitev povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ker pa naj bi tožnik kršitev storil iz nezavestne malomarnosti, za očitane kršitve ni odgovoren. Taka razlaga pa je zmotna.

Potrebno je upoštevati celotno besedilo točke 2.2.1. Pravilnika. Ta res določa v prvem odstavku, da je podana disciplinska odgovornost, če je kršitev storjena "namenoma ali iz hude malomarnosti". Vendar nato v drugem in tretjem odstavku izrecno opredeli pojma namena in malomarnosti, in sicer smiselno tako, kot pojem naklepa in malomarnosti opredeljuje Kazenski zakonik v 17. in 18. členu. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZTPDR je delavec disciplinsko odgovoren, če krši delovno obveznost po svoji krivdi. Ne zakon ne splošni akt tožene stranke torej ne izključujeta disciplinske odgovornosti delavcev za kršitve, storjene zaradi t.i. nezavestne malomarnosti. Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da točka 2.2.1. govori tudi o odškodninski odgovornosti delavca. Po določbi prvega odstavka 70. člena ZTPDR pa je delavec odškodninsko odgovoren le, če škodo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje disciplinskih odločitev tožene stranke ni razveljavilo zato, ker tožnik ni disciplinsko odgovoren, temveč zato, ker naj ne bi bilo dokazano, da jih je sploh storil. Pritožbeno sodišče zaradi zmotne razlage splošnega akta tožene stranke, dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s tem ni presojalo. Njegova odločitev temelji na drugačni dejanski ugotovitvi: da je tožnik očitane kršitve storil, le da zanje ni odgovoren.

Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (drugi odstavek 380. člena ZPP) in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo ob ponovni obravnavi pritožbe presoditi pravilnost prvostopne sodbe o tem, da tožniku storitev očitanih kršitev ni dokazana.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.