Jedro

Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je v spornem obdobju izostala z dela in razloga za to ni (pravočasno) sporočila delodajalcu. Izpolnjen je torej prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa ta odpovedni razlog ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Tožnica je nedvomno toženi stranki morala sporočiti razlog izostanka, vprašanje pa je, ali je glede na njeno zdravstveno stanje to tudi mogla storiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2013 nezakonita, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni odpovedana in še vedno velja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto in v istem nazivu, ki ga je tožnica opravljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za isto plačo, ji za čas od 1. 1. 2013 do vrnitve na delo priznati pokojninsko dobo in izplačati pripadajoče nadomestilo plače v višini bruto plače, ki pripada tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska posebej, da je tožena stranka dolžna od navedenih zneskov plačati ustrezne davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je že v tožbi predlagala zaslišanje lečeče psihiatrinje A.A.. Na naroku dne 18. 12. 2013 je vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu glede psihičnega stanja v spornem obdobju, zato bi sodišče moralo zaslišati psihiatrinjo. Ker tožnica in njen pooblaščenec nimata strokovnih znanj s področja psihiatrije, podrobnejše utemeljitve dokaznega predloga ni mogla podati. Tožnica prilaga zapisnik o zaslišanju lečeče psihiatrinje v socialnem sporu in sodbo, s katero je bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013. Zaradi hude bolezni v tem času, kot jo je opisala lečeča psihiatrinja, zaslišana kot priča v socialnem sporu, tožnica dejansko ni bila zmožna obvestiti tožene stranke o svoji odsotnosti.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je v odpovedi z dne 11. 2. 2013 tožnici očitala, da je bila od 1. 1. 2013 neupravičeno odsotna z dela in da ji ni sporočila razloga za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ob presoji navedenega odpovednega razloga ugotovilo, da je tožnica o svoji odsotnosti z dela obvestila toženo stranko šele konec januarja 2013. Ker tožnici z odločbo zdravstvene komisije ni bil niti naknadno odobren bolniški stalež, tožnica pa kljub temu ni hotela koristiti letnega dopusta, je bila njena odsotnost neupravičena. Zaradi tega je po presoji sodišča izredna odpoved zakonita tudi glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila zmožna za delo od 1. 1. 2013 dalje, vendar se na delo ni vrnila do vročitve odpovedi, zato ji je delovno razmerje prenehalo s 1. 1. 2013. Presoja sodišča prve stopnje o neupravičeni odsotnosti tožnice z dela že od 1. 1. 2013 dalje je zmotna. Tožnica je v pritožbi skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP priložila dokaza: sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Ps 1197/2013 z dne 22. 1. 2014 in zapisnik o zaslišanju lečeče psihiatrinje z dne 22. 1. 2014 v socialnem sporu. Z navedeno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013, od 1. 2. 2013 dalje pa je bila zmožna za delo. Iz priloženega zapisnika pa izhaja, da je lečeča psihiatrinja A.A. pri tožnici ugotovila hudo depresivno epizodo in da je bila pri tožnici zmanjšana kognitivna sposobnost. Dokazni predlog po zaslišanju navedene priče je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je v navedenem spornem obdobju (od 1. 1. 2013 dalje) izostala z dela in razloga za to ni (pravočasno) sporočila delodajalcu. Izpolnjen je torej prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa ta odpovedni razlog ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Tožnica je nedvomno toženi stranki morala sporočiti razlog izostanka, vprašanje pa je, ali je glede na njeno zdravstveno stanje to tudi mogla storiti. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je navedeno vprašanje zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju A.A. ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V novem sojenju bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek ter zaslišati A.A. o tem, ali je bila tožnica sposobna sporočiti razlog izostanka. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer bo v primeru ugotovitve obstoja odpovednega razloga glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi upoštevalo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013, od 1. 2. 2013 dalje pa zmožna za delo, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).