Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu specialnega pedagoga v razvojnem oddelku vrtca iz odpovednega razloga kršitev delovnih obveznosti po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je dne spornega dne v vrtcu varovanki med kosilom rekla: „A si že požrla?“ in nadalje „A boš vse v gobec stlač´la?“. Tožnica je storila očitano kršitev. Očitano ravnanje tožnice in izrečene besede do varovanke imajo naravo psihičnega nasilja, ki je pri otroku povzročilo ponižanje, občutek manjvrednosti in ogroženosti. Odnos tožnice kot specialnega pedagoga do navedene varovanke je bil skrajno zavržen in nehuman in tudi v nasprotju z ustavnimi in konvencijskimi pravicami otrok. Teža očitane kršitve je takšna, da tožena stranka ne more več zaupati tožnici, da bi z njo še nadaljevala z delovnim razmerjem, posebno ob dejstvu, ker je dogodek močno vplival na ugled tožene stranke in odnos staršev, ki so zagrozili, da v bodoče tožnici ne bodo več dajali v varstvo svojih otrok. Zato je tožena stranka pravilno izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu specialnega pedagoga.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se kot takšna razveljavi (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 ni prenehalo, temveč še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in prispevke ter tožnici izplačati neto nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji obračunati in izplačati regres ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/3. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I/4. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je glede odločilnih dejstev v sodbi podano nasprotje glede vsebine listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Sklicuje se na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Očitanih besed, ki so predmet izredne odpovedi, spornega dne ni nikoli izrekla varovanki A.A.. Glede tega je sodišče dalo prevelik pomen izpovedbama prič B.B. in C.C.. O očitanem ravnanju tožnice bi lahko B.B. takoj obvestila pristojne organe oz. ravnateljico vrtca, pa tega ni storila. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati izpovedbe ostalih prič, saj je tožnica ves čas dela v vrtcu izkazovala do otrok veliko nežnosti in pozornosti. Ravnateljica tožene stranke je odredila odstranitev tožnice zgolj na podlagi ustnih in pisnih zahtev staršev, ki so imeli otroke v oddelku tožnice, saj bi v nasprotnem tožena stranka tvegala uvedbo ustreznih pravnih postopkov. D.D. je delala s tožnico več kot eno leto. V kolikor bi navedbe tožene stranke glede nasilnega in grobega obnašanja držale, bi o tem tožnico zagotovo obvestila. D.D. je v kazenski preiskavi izpovedala, da tožnica otrok, za katere je bila zadolžena v vrtcu, ni nikoli prisilno hranila, nasprotno, ves čas je bila do njih nežna, jih crkljala in objemala. Sodišče bi moralo izpovedbe staršev presoditi v luči dejstva, da gre za starše otrok s posebnimi potrebami. V tej zvezi navaja, da so otroci na začetku odklanjali vrtec. Poleg tega je potrebno upoštevati dejstvo, da starši otrok s posebnimi potrebami na različne načine doživljajo zdravstveno stanje svojih otrok. Tudi priči E.E. in F.F. sta izpovedali, da je tožnica svoje delo pri toženi stranki opravljala strokovno in korektno, pri čemer do otrok ni bila nikoli groba ali nasilna. Sklicuje se na E.E., ki je s tožnico preživela neprimerno več časa kot C.C.. Navedena ni imela strokovnih znanj glede načina dela z otroki s posebnimi potrebami in tudi ni mogla oceniti, kakšni prijemi in metode so pri njih potrebni. Tudi grob odnos E.E. do otrok ni v ničemer dokazan in gre v tej zvezi za neresnično navedbo C.C.. Očitno imata B.B. in C.C., ki sta prijateljici tudi na družabnem omrežju ..., nastrojen odnos do tožnice in namen, da se jo znebi iz delovnega okolja. Očitana kršitev nima podlage oz. ne predstavlja razloge za izredno odpoved. Prav tako v zadevi ni izkazano porušeno zaupanje med strankama. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenim zahtevkom oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o zahtevkih pravilno razsodilo. Sodišče je v sporu ugotovilo le tista dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o očitani kršitvi delovne obveznosti tožnice. Morebitna splošna strokovna usposobljenost tožnice ne more biti predmet tega spora. Otroci, za katere je bila zadolžena tožnica v razvojnem oddelku vrtca, so morali biti deležni posebnega vzgojnega izobraževalnega programa ter dodatne strokovne pomoči. V konkretnem primeru je predstavljalo izražanje tožnice do A.A. obliko psihičnega nasilja, ki je pri njej povzročilo ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti ter druge duševne stiske. Odnos specialnega pedagoga, ki otroka s posebnimi potrebami zmerja z izrazi, ki niso primerni niti za živali, je skrajno zavržen in nehuman. Takšnega specialnega pedagoga ne more sprejeti tako otrok s posebnimi potrebami kot tudi ne otrok v kateremkoli drugem oddelku in niti starši otrok. V konkretnem primeru je prišlo do porušenega medsebojnega razmerja pogodbenih strank, zaradi česar tožničino nadaljnje delo in sodelovanje pri toženi stranki ni več mogoče. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz dejstva, da so vsi starši ob seznanitvi z ravnanjem tožnice do A.A. zahtevali takojšnjo odstranitev tožnice iz oddelka in zagrozili, da v nasprotnem primeru otrok ne bodo več pripeljali v vrtec. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V tej zvezi pritožba pavšalno opozarja na nasprotje med podanimi izpovedbami in podatki iz listin. Tudi sicer je pritožbeno sodišče to preizkusilo in ugotovilo, da zatrjevano nasprotje v sodbi ni podano. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice še odgovarja: Tožena stranka je dne 9. 2. 2012 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu specialnega pedagoga v razvojnem oddelku vrtca iz odpovednega razloga kršitev delovnih obveznosti po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je tožnici očitala, da je dne 17. 1. 2012 okoli 12:15 ure v vrtcu varovanki A.A. med kosilom rekla: „A.A., a si že požrla?“ in nadalje „A boš vse v gobec stlač´la?“. Prisotna mati B.B., ki je prišla iskat svoja dva dvojčka, je zaznala ravnanje tožnice in slišala navedene besede, poleg nje pa je to slišala tudi fizioterapevtka C.C., ki je bila takrat v skupini skupaj z varovanimi otroki in tožnico. Po tem dogodku so tudi drugi starši zahtevali odstranitev tožnice ter toženi stranki zagrozili, da v nasprotnem otrok ne bodo več pripeljali v vrtec. Tožena stranka je ugotovila, da je za tožnico kot profesionalno usposobljenemu strokovnjaku za otroke s posebnimi potrebami, nesprejemljivo, da se je do navedene varovanke obnašala tako žaljivo, saj jo je z izrečenimi besedami ponižala pred celotno skupino otrok. Zaradi očitanega ravnanja je tožena stranka v celoti izgubila zaupanje do nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in ugotovilo, da jo je tožena stranka podala tožnici po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

V tem sporu je za presojo ključnega pomena, če je tožnica kritičnega dne dejansko izrekla A.A. očitane besede oz. zoper njo poniževalno ravnala. Glede tega ne gre prezreti dejstva, da je zoper tožnico v teku preiskovalni postopek pri rednem sodišču zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po določbi 1. in 2. odstavka 192. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče fizioterapevtke C.C. ugotovilo, da je pričo že od začetka dela v razvojnem oddelku vrtca motil grob odnos tožnice do otrok in tako je bilo vsakič, ko je prišla v ta oddelek. Grobost je izražala verbalno in fizično. Glede besed, ki jih je takrat izrekla tožnica A.A., pa je izpovedala, da je stoprocentno slišala besedo „požrla“, glede besede „gobec“ pa ni toliko prepričana, da je to slišala, vendar je potrdila, da to ni bil edini primer, ko je tožnica do otrok izražala grobe besede.

Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče B.B., matere avtističnih dvojčkov, ugotovilo, da je priča kritičnega dne okoli 12:00 ure čakala v garderobi svoja otroka, da ju prevzame, ko je slišala tožnico, ki se je s A.A. prerekala ter ji nato rekla, da naj odpre gobec in to požre. S fizioterapevtko C.C. tistega dne ni govorila o tožničinih izrečenih besedah, se pa je kasneje z njo pogovarjala o očitanem obnašanju, pri čemer je čez nekaj dni o vsem tem obvestila ostale starše, nato pa še vodjo enote G.G. ter ravnateljico H.H.. Ta je prejela na službeno elektronsko pošto pritožbe petih staršev, pri čemer ji je dogodek potrdila tudi fizioterapevtka C.C. ter ji pojasnila, da je bila A.A. takrat ponižana pred ostalimi otroki, saj ni znala odgovoriti tožnici, da bo to povedala mami in da ji tega ne sme govoriti.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo tožnice, ki je zanikala očitano ravnanje in izrečene besede, skupaj z ostalimi izpovedbami zaslišanih prič, posebej pa B.B. in C.C., ki sta bili neposredno prisotni dogodku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da se je tožnica takrat neprimerno verbalno izražala do A.A.. Očitano ravnanje tožnice je bilo nestrokovno in je predstavljalo žaljivo komuniciranje do otroka, ki je bila varovana oseba, posebej pa ob dejstvu, ker je šlo pri varovanki za epileptičnega otroka, kar pomeni, da bi vznemirjanje ob takšnem dogodku lahko pri njej povzročilo epileptični napad.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo očitano ravnanje tožnice tudi v povezavi z izpovedbami ostalih njenih sodelavk, ki so tožnico ocenile za strokovno usposobljeno delavko. Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča to dejstvo ne more odtehtati teže in posledic tožničinega obnašanja v konkretnem primeru. Sodišče prosto presoja dokaze, pri čemer je samo v njegovi pristojnosti, katerim dokazom bo poklonilo verodostojnost oz. jih štelo za pomembne. Tudi sicer se lahko glede verodostojnosti posameznih izpovedb prepriča neposredno na zaslišanju. Zato sedaj kakršnokoli zavzemanje pritožbe, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo samo določenim izpovedbam oz. jim dalo večji pomen kot drugim, ne more biti sprejemljivo.

Tožnica v pritožbi posebej izpostavlja izpovedbi prič I.I. in F.F., ki sta pojasnili način in pristop dela tožnice do otrok ter njeno strokovno usposobljenost. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da splošna strokovna usposobljenost tožnice ter njeno ravnanje z varovanimi otroki do nastopa konkretnega dogodka, za presojo v tem sporu ni pomembno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, temu pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da je imelo očitano ravnanje tožnice in izrečene besede do A.A. naravo psihičnega nasilja, ki je pri otroku povzročilo ponižanje, občutek manjvrednosti in ogroženosti. Nenazadnje je bil takrat odnos tožnice kot specialnega pedagoga do navedene varovanke ne samo skrajno zavržen in nehuman, temveč tudi v nasprotju z ustavnimi in konvencijskimi pravicami otrok. Vendar je teža očitane kršitve takšna, da tožena stranka ne more več zaupati tožnici, da bi z njo še nadaljevala z delovnim razmerjem, posebno ob dejstvu, ker je dogodek močno vplival na ugled tožene stranke in odnos staršev, ki so zagrozili, da v bodoče tožnici ne bodo več dajali v varstvo svojih otrok. Zato je tožena stranka pravilno izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu specialnega pedagoga.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostali pritožbeni razlogi, ki jih je še poskušala uveljaviti pritožba (postopek, ki se nanaša na E.E. in podobno), za drugačno presojo niso pomembni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Z njo ni bila uspešna. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).