Jedro

Razvezana žena, ki nima zaposlitve, v starosti 45 let, s končanimi 4 razredi osnovne šole, ki živi na področju z visoko brezposelnostjo, ki skrbi za bolno mamo in ki ima spričo zdravstvenih težav tudi sama predpisane določene omejitve pri delu, je težko zaposljiva oseba, ki je upravičena do preživnine po 81. členu ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek njenega izreka) potrdi. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej pravdi za razvezo zakonske zveze, ki je bila razvezana z že pravnomočnim delom prvostopne sodbe z dne 11.11.1998, je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o tožničinem preživninskem zahtevku le-temu z izpodbijano sodbo tokrat v pretežni meri ugodilo in tožencu naložilo plačevanje preživnine tožnici v znesku 30.000,00 SIT mesečno od 7.11.1997 dalje s pripadki (prvi in drugi odstavek izreka prvostopne sodbe), medtem ko je v presežku tožničin preživninski zahtevek zavrnilo (tretji odstavek izreka prvostopne sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Smiselno jo izpodbija glede odločitve iz prvega in drugega odstavka njenega izreka (za izpodbijanje zavrnilnega dela pa tudi sicer ne bi imel pravnega interesa) - in to po njegovi navedbi iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita predvsem, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pravico do preživnine ima le zakonec, ki se ne more zaposliti in je nesposoben za delo. Sodišče je štelo, da tožnica ne more dobiti zaposlitve, pri tem pa je upoštevalo le njene navedbe. Pritožnik meni, da bi tožnica lahko dobila delo, če bi hotela in da je to tudi dokazal. Predložil je namreč listinske dokaze, da bi se tožnica lahko zaposlila na delih, ki bi jih glede na svojo starost in izobrazbo lahko opravljala. Situacija je na področju, kjer biva tožnica namreč taka, da si nezaposlene osebe delo iščejo same, tako da pošiljajo prošnje, podjetja pa izberejo tiste, ki so delo na ta način iskali. To dokazujejo dopisi urada za delo in potrdila, ki jih je predložil toženec (L. d.o.o., G. d.d., K. G.). Pritožnik meni, da obstajajo možnosti za zaposlitev tožnice tako v subjektivnem kot objektivnem smislu. Pritožnik nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo odgovora podjetja X., iz katerega je razvidno, da je imenovana firma v letu 1997, ko se je na razpis prijavila tudi tožnica, izbirala delavke za poln delovni čas. Tožnica je možnosti za to zaposlitev takoj izgubila, ker je postavljala pogoje po 4 urnem delovnem času. Vprašanje, če bi tožnica tudi sicer sploh dobila delo, se zdi pritožniku nerelevantno. Tožnica je po mnenju toženca za delo sposobna, vendar ga ne išče. Na glavni obravnavi je jasno sama povedala, da išče le stalno zaposlitev in je sezonsko delo ne zanima. Sodišče po oceni pritožnika tudi neutemeljeno šteje, da toženec ni uspel dokazati zunajzakonske skupnosti tožnice in L. R.. L. R. namreč po mnenju pritožnika že od leta 1997 živi v isti hiši kot tožnica, pri hiši dela in se tudi hrani. Na obstoj zunajzakonske skupnosti kaže tudi izpoved priče, da gre tožnica večkrat z njim v Nemčijo, kjer se morajo javljati na borzi dela, da skupaj hodita v trgovino in nabirata gobe. Da živita kot mož in žena je povedal tožničin sin, ki ju je videl, da spita v isti spalnici in da skupaj obedujejo. Zato po oceni pritožnika ni mogoče šteti, da je tožnica nepreskrbljena, ugotovitev sodišča, da med tožnico in R. ni dokazane zunajzakonske skupnosti, pa je napačna. Nadalje pritožnik navaja, da je zmotna pavšalna ugotovitev sodišča, da bi tožnici lahko plačeval preživnino, ker ima podjetje z zaposlenimi delavci. Iz listinskih dokazov namreč izhaja, da podjetje nima prav nobenega dobička in da ima vsa delovna sredstva v najemu. Toženčevo podjetje se bori za preživetje, kar kažejo tudi listinski dokazi. Pritožnik zato predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica stara 45 let in ima končane 4 razrede osnovne šole, kar pomeni, da je že samo zaradi tega težko zaposljiva oseba. Poleg tega biva na področju z visoko brezposelnostjo, kot je ugotovljeno na podlagi dopisov urada za delo in kar njene možnosti za zaposlitev še zmanjšuje. Doma ima tudi bolno mamo, za katero mora skrbeti, kar še dodatno zmanjšuje njene zaposlitvene možnosti. Poleg tega ima spričo zdravstvenih težav tudi sama predpisane določene omejitve pri delu. Na uradu za delo se redno javlja, poslani sta ji bili tudi dve napotnici za delo, pa ni bila izbrana. Očitki pritožnika, da bi si tožnica morala sama iskati delo in pošiljati prošnje, so neutemeljeni, saj je tožnica prav to že počela, pa zaposlitve ni dobila. Prav tako pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam pritožnika, da bi tožnica lahko dobila delo leta 1997 pri podjetju X., pa je to sama preprečila z zahtevo po 4 urnem delovniku, saj dopolnjeno dokazovanje v ponovljenem postopku na prvi stopnji ne potrjuje teh toženčevih trditev. Sploh pa je treba tožencu spričo njegovega sklicevanja na dopis podjetja X. d.o.o. v pritožbi odgovoriti, da je po podatkih iz tega dopisa šlo v letu 1997 za objavo potreb po ročnih delavkah le za določen čas - kar vprašanja tožničine bodoče socialne varnosti torej v nobenem primeru ne bi moglo razrešiti. Dejanske ugotovitve iz izpodbijane sodbe tudi ne vzbujajo dvoma v pravilnost prvostopnega sklepa o neobstoju izvenzakonske skupnosti tožnice in L. R., v odgovor pritožbenim navedbam pa zadošča, da po teh ugotovitvah intenziteta njune morebitne povezanosti zagotovo ni takšna, da bi omogočala opredelitev te skupnosti v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) tudi ne glede na maksimalno možno upoštevnost njenega trajanja v danem primeru - to je od pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze pravdnih strank z dne 11.11.1998 do dneva izdaje izpodbijane sodbe (19.1.2000). Če pa bo izvenzakonsko skupnost v pomenu določbe 12. člena ZZZDR tožnica kdaj vzpostavila, pa utegne biti to razlog za prenehanje toženčeve preživninske obveznosti do tožnice. Tožencu v plačevanje naloženi znesek mesečne preživnine pa glede na njegove, v postopku na prvi stopnji ugotovljene pridobitne možnosti (lastnik firme z osmimi redno in s štirimi do petimi občasno zaposlenimi ljudmi, ki po njegovih lastnih trditvah ustvarja letno okrog 1.000.000 DEM prometa s stremi kamioni, bagrom in rovokopačem itd.), zagotovo ne predstavlja bremena, ki bi ga kakorkoli mogel resno sploh občutiti, po drugi strani pa zanesljivo tudi ne presega tožničinih niti minimalnih povprečnih mesečnih potreb - še zlasti, če bo kakorkoli vplival na tožnici doslej odobreno socialno pomoč. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi prvostopno odločitev o začetku teka toženčeve preživninske obveznosti, saj med pravdnima strankama ni spora o tem, da se je tožnica odselila že leta 1995, ne glede na to pa ima za čas do razveze zakonske zveze podlago v določbi 50. člena ZZZDR. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je bilo treba toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških toženca je posledica njegovega neuspeha s pritožbo, medtem ko stroškov tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo - glede na stanje stvari, vsebino pritožbe in vsebino odgovora na pritožbo - ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).