Jedro

Tožena stranka je svoje terjatve do tretjih odstopila S. d.d. na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje, tožeča stranka pa se je kot kreditojemalec v zavarovanje pridobljenih sredstev kredita dogovorila o brezpogojnem odstopu vseh obstoječih in bodočih terjatev iz naslova prodaje, in sicer tudi od tistih družb iz skupine M. ki bodo od nje kasneje prevzele opravljanje katere od njenih dejavnosti. Obe ti pravni podlagi pa predstavljata pravni temelj. Zato ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi in v tem delu je bila (nasprotna) tožba tožene stranke nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane plačilni nalog istega sodišča Plg 1, z dne 21.1.2010, v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 61.804,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2010 do plačila ter stroške mandatnega postopka v višini 736,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve plačilnega naloga dalje (točka I izreka);, ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki jo je postavila v pobot v višini 47.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 39.000,00 EUR od 17.11.2010 dalje in od zneska 8.484,42 EUR od 17.11.2010 dalje (točka II izreka); odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 5.974,85 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka); tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo za znesek 1.196,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2010 dalje (točka IV izreka); v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka V izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi, katero bo sodišče v nadaljevanju in zaradi jasnosti imenovalo: tožena stranka) in navedla, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v celoti, razen glede točke II in IV izreka sodbe. To pomeni, da jo obravnavana pritožba izpodbija v točkah I, III in V izreka sodbe. V pritožbi je tožena stranka navedla, da je nepravilna odločitev glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Po mnenju pritožnika so izpolnjeni vsi štirje pogoji za utemeljenost zahtevka iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ne drži stališče, da naj bi pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje predstavljala pravno podlago za korist tožeče stranke. Pri odstopu terjatev v zavarovanje gre za podobno situacijo kot v primeru zastave nepremičnine. Zastavitelj se ne zaveže plačati tujega dolga, ampak zastavi svojo nepremičnino za poravnavo tujega dolga. Zastavitelj je subsidiarni dolžnik. Primarni dolžnik je torej še vedno tožeča stranka in šele zato, ker tožeča stranka svojega dolga ni plačala v roku zapadlosti, se je fiducialni upnik S. d.d. lahko poplačal iz zastavljenih terjatev. Gre za subrogacijo po zakonu, pri kateri zaradi plačila tujega dolga preide na toženo stranko po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi posledicami (275. člen OZ). Tožena stranka ne uveljavlja zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zoper S. d.d., ampak zoper tožečo stranko. Zato ni bistveno, kdaj so nastale prenesene terjatve. Prikrajšanje ni nastalo z nastankom prenesene terjatve, ampak takrat, ko jo je S. d.d. izterjal od tretje osebe. S tem trenutkom je bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, saj bi morala dolg sama plačati družbi S. d.d. Zaradi personalne povezanosti obeh pravdnih strank ni mogoče trditi, da je tožena stranka podpisala pogodbo o odstopu terjatev pod prisilo, ampak je šlo za usklajeno izčrpavanje hčerinske družbe s strani lastnikov obeh pravdnih strank. Tožena stranka je Pogodbo o odstopu terjatev sklenila v notarskem zapisu šele več kot dve leti po njeni sklenitvi zaradi zadostitve pogojem iz 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Fiduciar ima na preneseni nepremičnini po drugem odstavku 206. člena SPZ ob stečaju prenosnika ločitveno pravico, ki jo mora prijaviti. S. d.d. jo je sicer prijavil, vendar je bila prerekana in v nadaljnjem postopku ni pridobil odločbe, s katero bi bila ločitvena pravica ugotovljena. Gre za pravno podobno situacijo, kot da Pogodba o odstopu terjatev ne bi bila sklenjena v notarskem zapisu. Ker v postopku na prvi stopnji nobena od strank ni dokazovala, kdaj naj bi prenesene terjatve nastale, ni mogoče iz predloženih dokazov ugotoviti tega. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da so vse terjatve nastale in dospele v plačilo pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. S plačilom prenesenih terjatev tožene stranke so se zmanjšale zapadle obveznosti tožeče stranke do S. d.d. na račun tožene stranke. S tem je bila tožeča stranka obogatena, tožena pa prikrajšana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da je tožena stranka v pritožbi podala vsebinske pritožbene razloge le zoper odločitev iz V. točke izreka sodbe (v katerem je prvostopno sodišče zavrnilo v preostalem delu zahtevek po nasprotni tožbi), in to le glede zahtevka v višini 56.812,24 EUR. Ta zahtevek je tožena stranka temeljila na neupravičeni obogatitvi tožeče stranke in istočasnem prikrajšanju tožene stranke, ker je tožena stranka z odstopom svojih terjatev v zavarovanje zmanjševala zapadle obveznosti tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe, ki jo je v letu 2004 sklenila s S.i. d.d. (v nadaljevanju: S. d.d.). Zato je pritožbeno sodišče za preostali del izpodbijane sodbe (točka I in III izreka), za katero je pritožba navedla, da jo prav tako izpodbija, opravilo le preizkus po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Po ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodbo v tem delu potrdilo in zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.

5. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožeča stranka v tožbi navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Kadar tožba vsebuje vsa dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom, govorimo o sklepčni tožbi. Kadar pa si tožeča stranka zmotno tolmači materialno pravo in s tožbo zahteva nekaj, do česar sploh ne more biti upravičena, ne more biti njen zahtevek utemeljen. Zato je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka odločilno, kakšna dejstva je tožeča stranka v tožbeni naraciji podala. Sodišče je pri odločanju na dejansko podlago, ki jo je v tožbi podala tožeča stranka, vezano, ni pa vezano na pravno podlago, četudi jo je stranka v tožbi navedla (180. člen ZPP).

6. V predmetni pravdi je tožena stranka glede zahtevka, ki ga je v višini 56.812,24 EUR vtoževala po nasprotni tožbi, podala naslednja dejstva: tožena stranka in S. d.d. sta v letu 2006 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje vseh obveznosti tožeče stranke; s to pogodbo je tožena stranka brezpogojno odstopila v zavarovanje družbi S. d.d. in nanjo prenesla vse obstoječe in bodoče terjatve iz naslova dobav blaga in storitev; zavezala se je, da bo mesečno pisno obveščala S. d.d. in ji predložila seznam terjatev; takšen zadnji seznam je bil poslan 10.2.2009; na dan 31.1.2009 so skupno znašale te terjatve 902.149,99 EUR; v času po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko pa so dolžniki tožene stranke na podlagi navedene pogodbe plačali S. d.d. skupaj 56.812,24 EUR; tožena stranka je bila v tej višini prikrajšana, na drugi strani pa v isti višini obogatena tožeča stranka, saj je na takšen način njen kredit bil poplačan s strani dolžnikov tožene stranke; zato tožeča stranka iz naslova neupravičene obogatitve dolguje toženi stranki znesek 56.812,24 EUR (list. št. 28). Kasneje, med postopkom, je v zvezi s tem delom svojega zahtevka še navedla, da je bila tožena stranka samostojna pravna oseba, zato ni mogoče sprejeti stališča nasprotne stranke, da bi bile te terjatve, dane v zavarovanje, od njihovega nastanka dalje premoženje tožeče stranke, da so bile odstopljene v zavarovanje tudi bodoče terjatve, zato gre za njeno prikrajšanje (list. št. 39a spisa). V pripravljalni vlogi, z dne 1.3.2013, pa je v zvezi s tem delom zahtevka navedla še, da ne drži trditev, da naj bi S. d.d. toženi stranki vrnila denarna sredstva, ki so predmet tožbenega zahtevka (list. št. 47).

7. V predhodnem odstavku te obrazložitve je pritožbeno sodišče povzelo vse navedbe, ki jih je tožena stranka podala glede dela zahtevka, v zvezi s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča. Iz njih je mogoče zaključiti, da dejstva, ki jih je podala tožena stranka, ustrezajo pravni normi iz 190. člena in naslednjih OZ, to je neupravičeni obogatitvi, kot je pravilno presodilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da pri takšni opredelitvi ni sledilo pravni kvalifikaciji, ki jo je tožena stranka med svojim navajanjem tudi podala, saj nanjo sodišče ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), ampak je ugotovilo, da se lahko dejstva, navedena v tožbi, uvrstijo le pod takšno normo, kot jo je tožena stranka tudi sama okvalificirala za pravno podlago tožbe.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno povzelo v zakonu določene pogoje, ko se lahko govori o neupravičeni pridobitvi. Med njimi bi ponovno izpostavili temeljni pogoj, to je, da je bila ena stranka obogatena na škodo druge stranke brez pravnega temelja, ali v primeru, če je do tega prehoda prišlo glede na podlago, ki se nato ni uresničila, ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V zvezi s tem pogojem je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bil podan. Tožena stranka je svoje terjatve do tretjih odstopila S. d.d. na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (priloga A5 iz spisa Pg 1), tožeča stranka pa se je kot kreditojemalec v zavarovanje pridobljenih sredstev kredita dogovorila o brezpogojnem odstopu vseh obstoječih in bodočih terjatev iz naslova prodaje, in sicer tudi od tistih družb iz skupine M., ki bodo od nje kasneje prevzele opravljanje katere od njenih dejavnosti. Ta ugotovljena dejstva prvostopenjskega sodišča za pritožbo tudi niso sporna. Obe ti pravni podlagi pa predstavljata pravni temelj, na podlagi katerega se je S. d.d. poplačeval za obveznosti tožeče stranke iz terjatev tožene stranke. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pravna podlaga za obogatitev tožeče stranke oziroma za prikrajšanje tožene stranke imela pravni temelj, je zato po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Zato ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi in v tem delu je bila (nasprotna) tožba tožene stranke nesklepčna.

9. Pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za subrogacijo po zakonu, pa tudi pritožbeno opozarjanje o statusni povezanosti pravdnih strank in o usklajenem izčrpavanju hčerinske družbe s strani lastnikov obeh pravdnih strank, so pritožbene novote. Med trditvami, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem zahtevkom postavila, ni namreč nobenih trditev, ki bi jih bilo mogoče umestiti pod zakonsko normo o subrogaciji. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da naj bi v konkretnem primeru šlo za subrogacijo po zakonu (iz 275. člena OZ), vendar za takšno podlago v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih trditev. V zvezi s to podlago bi tožena stranka morala podati vsaj navedbe o temelju za prehod terjatve iz njenega premoženja v premoženje tretjega, o njenem pravnem interesu za izpolnitev terjatve, navedbe o tem, kakšne pravice ima zaradi izpolnitve nasproti dolžniku ipd.. V zvezi s pritožbenimi opozorili, da je šlo za izčrpavanje hčerinske družbe, pa bi morala tožena stranka, če naj bi bila s svojim zahtevkom uspešna, navesti, kako sta bili ti dve družbi povezani, in povedati kaj o razlogih, zaradi katerih naj bi v konkretnem primeru tožena stranka bila kot odvisna družba prikrajšana. Tudi glede tega v postopku ni bilo nobenih trditev. Zato sodišče teh pritožbenih novot, za katere tožena stranka ni podala nobenih razlogov, zakaj jih ni pravočasno uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).